Dyan deNApoli: Veliko reševanje pingvinov

Osebna zgodba, kolektivna zmaga: Dyan deNapoli pripoveduje zgodbo o največjem prostovoljnem reševanju živali na svetu, v katerem je bilo rešenih več kot 40.000 pingvinov po razlitju nafte ob obali Južne Afrike. Kako opraviti tako veliko delo? En pingvin, dva pingvina, trije pingvini ...

Od kar pomnim,

čutim zelo močno povezavo

z živalmi in morjem.

Pri teh letih

je bil moj osebni idol

delfin Fliper.

Ko sem se prvič srečala z ogroženimi živalmi,

sem bila resnično pretresena,

da so vsak dan živali za vedno izbrisane z obličja Zemlje.

In želela sem nekako pomagati,

a sem se vedno spraševala

kaj sploh lahko naredi posameznik, da nekaj spremeni?

Potrebnih je bilo 30 let,

a končno sem dobila odgovor na svoje vprašanje.

Ko so te srce parajoče slike ptic prekritih z nafto

končno začele prihajati iz Mehiškega zaliva

med grozljivim BP-jevim razlitjem nafte,

je nemška biologinja, ki sliši na ime Silvia Gaus,

rekla,

"Vse z nafto prekrite ptice bi morali evtanizirati,

saj raziskave kažejo,

da jih manj kot en odstotek

po izpustitvi preživi".

Ne bi se mogla manj strinjati.

Poleg tega pa verjamem, da vsaka z nafto prekrita žival

v življenju zasluži drugo priložnost.

In rada bi vam povedala

zakaj imam ob tem tako močna čustva.

23. junija 2000,

je ladja imenovana Treasure (Zaklad)

potonila ob obali Capetowna v Južni Afriki,

kar je povzročilo izliv 1.300 ton goriva,

ki je onesnažilo življenski prostor

skoraj celotne svetovne populacije

Afriških pingvinov.

Ladja je potonila med otokom Robben na jugu

in otokom Dassen na severu.

In ta otoka sta dva ključna za parjenje pingvinov.

Natančno šest let in tri dni pred tem,

20 junija 1994,

je blizu otoka Dassen potonila ladja z imenom Apollo Sea

in z nafto prekrila 10.000 pingvinov --

polovica jih je poginila.

Ko je leta 2000 potonil Treasure,

je bila na višku najboljša sezona parjenja

kar so jih znanstveniki kdaj zabeležili pri Afriškem pingvinu --

ta je bil v tistem času na seznamu ogroženih vrst.

In kmalu je bilo skoraj 20.000 pingvinov

prekritih s strupeno nafto.

Lokalni reševalni center za morske ptice SANCCOB

je takoj začel množično reševalno akcijo --

in ta je kmalu postala

največja reševalna akcija živali, ki je bila kdajkoli izvedena.

V tem času, sem delala v bližini.

Bila sem akvaristka za pingvine v akvariju New England Aquarium.

In včeraj natančno 11 let nazaj

je zazvonil telefon v "pingvinji" pisarni.

In s tem klicem, se mi je življenje za zmeraj spremenilo.

Iz SANCCOB-a me je klicala Estelle van der Mer,

in rekla: " Prosim pridi pomagat.

Imamo na tisoče z nafto prekritih pingvinov

in na tisoče pripravljenih,

a popolno neizkušenih prostovoljcev.

In potrebujemo strokovnjake za pingvine, ki bodo prišli, jih izobrazili in nadzorovali".

Dva dni kasneje,

sem bila na letalu namenjenem v Capetown

s skupino strokovnjakov za pingvine.

Prizor znotraj stavbe

je bil pretresljiv in surrealen.

Dejansko ga je veliko ljudi takrat primerjalo z vojnim območjem.

Prejšnji teden me je 10-letna deklica vprašala:

"Kako si se počutila,

ko si prvič stopila v tisto stavbo

in videla toliko z nafto prekritih pingvinov?"

Tako se je zgodilo.

V trenutku sem odpotovala

nazaj v tisti trenutek.

Pingvini so zelo glasne ptice

in so res, res hrupni.

In pričakovala sem, da bom vstopila v tisto stavbo

in se srečala s kakofonijo

gaganja in riganja in vreščanja,

ampak namesto tega

je bilo ob našem vstopu skozi vrata v stavbo

grozljivo tiho.

Tako je bilo zelo jasno,

da so ptice pod stresom, bolne in traumatizirane.

Druga stvar, ki je bila tako osupljiva,

je bilo samo število prostovoljcev.

Do 1.000 ljudi na dan

je prišlo v reševalni center.

In na koncu je tekom reševanja

več kot 12.500 prostovoljcev

prišlo iz celega sveta v Capetown

in pomagalo reševati te ptice.

In neverjetno je to,

da prav nobenemu od njih ni bilo treba biti tam --

pa so vseeno bili.

Tako je bil za nekaj tistih, ki smo bili tam kot strokovnjaki,

ta neverjeten odziv prostovoljcev

na stisko živali,

zelo ganljiv in osupljiv.

Po prihodu naslednji dan,

so tako naju dva iz akvarija zadolžili za sobo dve.

V sobi dve je bilo več kot 4.000 z nafto prekritih pingvinov.

Zdaj si pa zamislite, tri dni pred tem,

sva skrbela za 60 pingvinov.

Seveda sva bila zagotovo preobremenjena

in malo tudi preplašena -- no vsaj jaz sem bila.

Osebno res nisem vedela,

če bom sposobna spoprijeti se

s tako ogromno nalogo.

In kolektivno

res nismo vedeli, če nam bo uspelo.

Vsi smo namreč vedeli,

da je bilo le šest let pred tem,

pol toliko pingvinov prekritih z nafto in rešenih,

preživela pa jih je le polovica.

Torej bi bilo sploh mogoče

rešiti toliko z nafto prekritih pingvinov?

Enostavno nismo vedeli.

A kar nam je dajalo upanje,

so bili ti neverjetno zavzeti in pogumni prostovoljci --

trije, ki jih vidite tukaj, na silo hranijo pingvine.

In lahko opazite, da nosijo zelo debele rokavice.

Kar morate namreč vedeti o Afriških pingvinih je,

da imajo kot britev ostre kljune.

In ni dolgo trajalo preden

so bila naše telesa od glave do pet prekrita

s temi hudimi ranami,

ki so nam jih prizadejali prestrašeni pingvini.

Dan po našem prihodu

se je začela razvijati nova kriza.

Naftni madež se je začel premikati severno proti otoku Dassen,

in reševalci so začeli izgubljati upanje,

saj so vedeli, da bi bilo v primeru, da bi nafta dosegla obalo,

nemogoče rešiti še kakšno z nafto prekrito ptico.

In resnično ni bilo nobenih dobrih rešitev.

A potem je končno

eden izmed raziskovalcev na dan prišel z noro idejo.

Rekel je: "Ok, zakaj ne poskusimo zbrati

ptičev, ki jim grozi največje tveganje, da bi jih prekrila nafta" --

zbrali so jih 20.000 --

"jih prepeljemo 500 milj vzdolž obale

do Port Elizabetha na odprtih tovornjakih,

in jih tam spustimo v čiste vode,

da odplavajo nazaj domov".

(Smeh)

Trije izmed teh pingvinov -- Peter, Pamela in Percy --

so imeli satelitske oddajnike.

Raziskovalci so držali pesti in upali,

da bo do takrat, ko se vrnejo domov,

njihov otok že očiščen nafte.

In na srečo, je na dan njihovega prihoda,

res bilo tako.

Šlo je torej za veliko tveganje, ki pa se je izplačalo.

In tako zdaj vedo,

da lahko uporabijo to strategijo

ob prihodnjih naftnih izlivih.

Tako je pri reševanju divjih živali in tako je v življenju,

učimo se iz svojih preteklih izkušenj,

tako iz svojih uspehov

kot porazov.

In glavna stvar, ki smo se je naučili

med reševanjem razlitja Apollo Sea leta 1994,

je bila, da je večina pingvinov poginila,

zaradi nenamerne uporabe

slabo prezračenih

škatel za transport in tovornjakov --

ker enostavno niso bili pripravljeni

na hkratno reševanje tolikšnega števila z nafto prekritih pingvinov.

V teh šestih letih med obema razlitjema,

so tako zgradili na tisoče škatel z boljšim prezračevanjem.

Kot rezultat je med reševanjem razlitja z ladje Treasure

poginilo le 160 pingvinov

med prevozom,

v nasprotju s 5.000.

Že samo to je bila velika zmaga.

Med reševanjem Apolla so se naučili tudi

kako zdresirati pingvine,

da iz roke prosto vzamejo ribe,

z uporabo teh škatel.

Te tehnike smo ponovno uporabili

med reševanjem Treasura.

Ugotovili pa smo zanimivo dejstvo

med procesom dresure.

Prvi pingvini,

ki so opravili prehod na prosto hranjenje,

so bili tisti, ki so imeli na svojem krilu kovinski obroček

iz razlitja Apollo Sea pred šestimi leti.

Pingvini se tako učijo

iz preteklih izkušenj.

Vsem tem pingvinom

so morali tako natančno in skrbno očistiti nafto iz njihovih teles.

Dva človeka sta potrebovala vsaj eno uro,

da sta očistila enega pingvina.

In ko čistiš pingvina,

ga moraš najprej poškropiti z razmaščevalcem.

In to me pripelje do moje najljubše zgodbe

iz Treasurjevega reševanja.

Kakšno leto pred tem razlitjem nafte

je 17-letni dijak

izumil razmaščevalec.

V SANCCOB-u so ga zelo uspešno uporabljali,

zato so ga začeli uporabljati tudi med Treasurjevim reševanjem.

Ampak vmes jim ga je zmanjkalo.

V vsej paniki je tako Estelle iz SANCCOB-a poklicala dijaka

in rekla: "Prosim moraš narediti več razmaščevalca".

Tako je odhitel v laboratorij

in ga naredil dovolj za preostale ptice.

Najbolj kul se mi zdi,

da je najstnik

izumil proizvod,

ki je pomagal rešiti življenja

tisočih živali.

In kaj se je zgodilo s tistimi 20.000 z nafto prekritih pingvinov?

In je imela Silvia Gaus prav?

Naj rutinsko evtaniziramo

vse z nafto prekrite ptice,

ker jih bo večina tako ali tako poginila?

No, ne bi se mogla bolj motiti.

Po pol milijona ur

napornega prostovoljnega dela,

je več kot 90 odstotkov tistih z nafto prekritih pingvinov

bilo uspešno vrnjenih v divjino.

In iz nadaljnjih študij vemo,

da so živeli ravno tako dolgo

kot tisti pingvini, ki z nafto nikoli niso bili prekriti,

in tudi parili so se skoraj tako uspešno.

Poleg tega je bilo okoli 3.000 pingvinjih mladičev

rešenih in vzrejenih v zavetišču.

In spet, iz dolgoročnega opazovanja vemo,

da več teh v zavetišču vzgojenih mladičev

preživi do odraslosti in paritvene starosti

kot tistih mladičev, ki jih vzrejajo starši.

Tako ima opremljen s tem znanjem

SANCCOB program vzreje in krepitve mladičev.

In vsako leto rešujejo in vzgajajo zapuščene mladiče.

In dosegajo zelo impresivno

80 odstotno uspešnost.

To je ključnega pomena

zato, ker je bil pred enim letom

Afriški pingvin razglašen za ogroženega.

In lahko izumre

v manj kot desetih letih,

če sedaj ne bomo storili nekaj, da ga zavarujemo.

Kaj sem se torej naučila

iz te intenzivne in nepozabne izkušnje?

Osebno sem se naučila,

da sem zmožna veliko več kot sem kdaj koli sanjala, da je mogoče.

In naučila sem se, da en sam človek

lahko naredi veliko razliko.

Samo poglejte tistega 17-letnika.

In ko stopimo skupaj

in delamo kot eden,

lahko dosežemo neverjetne stvari.

In resnično, da si del nečesa,

kar je mnogo večje od tebe samega,

je najbolj dragocena izkušnja,

ki jo sploh lahko dobiš.

Tako vas bi rad pustila z eno samo zadnjo mislijo

in izzivom, če želite.

Moja misija pingvinje dame

je ozeveščati in iskati finaciranje

za zaščito pingvinov,

a zakaj bi vas sploh moralo skrbeti za pingvine?

No, skrbeti bi vas moralo,

ker so kazalna vrsta.

Povedano preprosto, če umirajo pingvini,

to pomeni, da umirajo naša morja,

in to nas bo na koncu prizadelo,

saj so, kot pravi Sylvia Earle

"oceani naš naravni sistem za ohranjanje življenja".

In glavni dve grožnji pingvinom danes

sta prekomerni ribolov in globalno segrevanje.

In to sta dve stvari,

kjer ima vsak izmed nas

dejansko moč, da nekaj naredi.

Tako lahko, če vsak naredi svoj del,

skupaj nekaj spremenimo

in lahko pomagamo pingvinom, da ne bodo izumrli.

Ljudje smo od nekdaj najhujša grožnja pingvinom,

zdaj pa smo tudi njihovo edino upanje.

Hvala.

(Aplavz)