Ze Frankova spletna igralnica

Na mreži je nov "Prijatelj" lahko oddaljen le en klik, vendar je prave povezave težje najti in izraziti. Ze Frank predstavi venček hecnih internetnih igrač, ki zahtevajo globoko sodelovanje -- in ga nagradijo z nečim bolj hranljivim. Povabljeni ste, če obljubite, da boste delili.

Vsaka predstavitev potrebuje to prosojnico.

(Smeh)

Lepa je, a ne?

Vidite?

Vse pikice, vse črte.

Neverjetno je.

To je mreža.

In v mojem primeru je mreža pomemben medij,

ker se prek nje povezujem z ljudmi.

Ni to čudovito?

Skozi to se povezujem z ljudmi.

In načinov, kako to počnem,

je res veliko.

Na primer, ljudi pripravim do tega, da oblečejo svoje sesalce.

(Smeh)

Organiziram projekte, kot je Zemlja Sendvič,

kjer prosim ljudi,

da poskusijo in sočasno položijo

dva kosa kruha

na popolnoma nasprotnih koncih Zemlje.

In ljudje so v ta namen začeli polagati kruh

in na koncu je skupini uspelo to narediti

med Novo Zelandijo in Španijo.

To je precej neverjetno. Video je na spletu.

Na primer, povezovanje ljudi v projektih,

kot je YoungmeNowme (JazmladJazzdaj).

V YoungmeNowme sem publiko prosil,

naj poiščejo fotografijo sebe iz otroštva

in na enak način pozirajo kot odrasli.

(Smeh)

To je ista oseba --

zgoraj James, spodaj [Jennifer].

Ganljivo.

To je bilo darilo ob materinskem dnevu.

(Smeh)

Še posebej strašljivo.

(Aplavz)

(Smeh)

Moja najljubša slika, ki je žal nisem našel,

je slika približno 30 let stare ženske

z majhnim otročičkom v naročju,

na naslednji sliki pa 100-kilski moški

z drobceno, majhno staro ženico, ki kuka čez njegovo ramo.

A ta projekt je spremenil način,

kako sem gledal na povezovanje z ljudmi.

Ta projekt ima ime Ray.

Zgodilo pa se je tako, da so mi poslali ta zvočni zapis

in nisem imel pojma, kdo ga je naredil.

Nekdo mi je rekel: "To moraš poslušati."

In to je to, kar sem dobil.

Posnetek: Zdravo, moje ime je Ray

in včeraj me je poklicala moja hčerka,

ker je bila v stresu zaradi stvari,

ki so se dogajale v službi in

za katere je menila, da so precej nefer.

Vsa iz sebe me je poklicala za tolažbo,

jaz pa nisem točno vedel, kaj ji naj povem,

ker se moramo v naši družbi spopadati s tolikšno zmedo.

To me je napeljalo do tega, da sem napisal pesem samo zanjo,

da bi ji dal nekaj vzpodbude,

ko se sooča s stresom in pritiski v svoji službi.

Pa sem si mislil, da bom jo dal na internet

za vse zaposlene, ki ste pod stresom,

da bi vam pomagal, da se bolje soočite s stvarmi, ki jih doživljate v službi.

Pesem gre takole.

♫ Vsak čas bom enega na gobec ♫

♫ Oh, vsak čas bom enega na gobec ♫

♫ Oh, če me ne pustite pri miru, ♫

♫ me boste morali poslati domov ♫

♫ Ker vsak čas bom enega na gobec ♫

Mogoče tega ne boste mogli zapeti na glas,

vendar si jo lahko mrmrate in veste, kaj je besedilo.

Naj vam da nekaj moči za nekaj naslednjih trenutkov v službi.

Prav. Ostanite močni. Mir.

Ze Frank: Tako da -- ja.

Ne, ne, ne, šššš. Hitro moramo naprej.

Zaradi tega sem bil zelo ganjen.

To je neverjetno. To je bilo povezovanje, kajne?

To je bilo spoznanje na daljavo,

da se nekdo nekako počuti

in da želimo na določen način vplivati na njih

z uporabo medija, ki ga damo na splet

in potem ugotovimo, da je bil učinek veliko večji.

To je bilo neverjetno. To sem želel početi.

Tako sem najprej pomislil na to, da se mu moramo zahvaliti.

Svoje občinstvo sem vprašal: "Poslušajte ta zvočni zapis.

Moramo narediti remiks. Odličen glas ima.

Je v b molu.

Nekaj moramo narediti s tem."

Na stotine remiksov se je vrnilo -- veliko različnih poskusov.

En je še posebej izstopal.

Naredil ga je tip z imenom Goose (Goska).

Remiks: ♫ Vsak čas bom enega na gobec ♫

♫ Oh, vsak čas bom enega na gobec ♫

♫ Oh, če me ne pustite pri miru, ♫

♫ me boste morali poslati domov ♫

♫ Ker vsak čas bom enega na gobec ♫

♫ Vsak čas bom enega ♫ --

ZF: Odlično. To je bilo torej neverjetno.

Ta pesem -- (Aplavz) Hvala.

Nekdo mi je povedal, da so to pesem predvajali na tekmi baseballa

v Kansas Cityju.

Na koncu je bila

ena od najbolj pogosto snetih s spleta

na celi vrsti servisov za poslušanje glasbe.

Tako sem rekel: "Dajmo iz tega narediti album."

Občinstvo se je združilo in oblikovalo naslovnico albuma.

Rekel sem: "Če se maksimalno angažirate, mu ga bom dostavil,

če lahko ugotovite, kdo je ta oseba,"

ker sem imel samo njegovo ime, Ray,

in ta kratek zvočni posnetek

in dejstvo, da je njegova hčerka razburjena.

V dveh tednih so ga našli.

Dobil sem e-pošto z vsebino:

"Zdravo, jaz sem Ray.

Sem slišal, da me iščeš."

(Smeh)

In sem odgovoril: "Ja, Ray.

To sta bila zelo zanimiva dva tedna."

Odletel sem v St. Louis

in se srečal z Rayjem,

ki je pridigar.

(Smeh)

Med drugimi stvarmi.

Kakorkoli, stvar je v tem,

da me spominja na tole,

kar je znak, ki ga v Amsterdamu vidite na vsakem vogalu.

To je zame neka vrsta metafore za navidezni svet.

Pogledam to sliko in zdi se, da je zelo zainteresiran

v ta gumb,

ne pa tako zelo v prečkanje ceste.

(Smeh)

Zato sem pomislil na tole.

Povsod na vogalih ulic ljudje gledajo v svoje mobilnike,

kar zlahka odpravimo

kot neke vrste slab trend

v človeški kulturi.

V resnici pa

se ravno tam odvija življenje.

Ko se nasmejijo --

tako je, videli ste že, kako se nekateri ustavijo --

kar naenkrat, tam se živi življenje,

nekje v tej čudni, zgoščeni mreži.

In to je, kajne, občutiti in biti občuten.

To je temeljna sila,

ki jo vsi iščemo.

Lahko ustvarimo razna okolja,

ki bi to malo olajšala,

vendar je na koncu to, kar želimo doseči,

resnična povezanost z drugo osebo.

In to se ne bo vedno zgodilo v fizičnem prostoru.

Zdaj se bo to dogajalo tudi v navideznem prostoru

in izboljšati moramo sposobnost prepoznave tega.

Mislim, da med vsem temi ljudmi, ki ustvarjajo to tehnologijo in mrežo,

jih veliko ni dobrih

v povezovanju z ljudmi.

To je nekaj takega kot to, kar sem

jaz počel v tretjem razredu.

(Smeh)

Tu je serija projektov

iz preteklih nekaj let,

kjer sem bil navdihnjen s poskusi odkrivanja,

kako res vzpodbuditi tesne povezave.

Včasih so to zelo, zelo preproste stvari.

"Pot otroštva" je projekt,

v katerem prosim ljudi, da se spomnijo poti,

po katerih so kot otroci hodili znova in znova,

ki so bile v bistvu brez posebne vsebine,

kot je pot do avtobusne postaje, do sosedove hiše,

in jih vnesejo v Googlov Streetview (Pogled ulic).

In obljubim vam,

če greste po tej poti znotraj Googlovega Stretviewja,

pridete do momenta,

kjer se nekaj iz preteklosti vrne

in vas lopne po hrbtu.

Zbiral sem te trenutke --

slike v Googlovem Streetviewju

in spomine, konkretno.

"Najin pogovor se je začel s tem, da sem rekel: 'Dolgčas mi je,'

in z njenim odgovorom: 'Ko mi je dolgčas, jem prestice.'

Tega se razločno spomnim, ker se je kasneje pogosto omenjalo."

"Takoj za tem, ko je meni in bratu povedal,

da se bo ločil od moje mame,

se spomnim, da sem šel v samopostrežbo

in si kupil cherry kolo (kolo z okusom češnje)."

"Uporabili so neke morbidne umetniške posnetke,

bližnji kader Chadovih čevljev na sredi avtoceste.

Najbrž ga je sezulo, ko ga je zadelo.

Enkrat je prespal pri nas in je pustil svoj vzglavnik.

Na njem je bilo s flomasterjem napisano 'Chad'.

Umrl je dolgo za tem, ko je pustil vzglavnik pri nas,

vendar si nikoli nismo vzeli časa, da bi mu ga vrnili."

Včasih so malo bolj abstraktne.

To je Paket bolečine.

Takoj po 11. septembru lani

sem razmišljal o bolečini in kako jo razpršimo,

kako jo odstranimo iz naših teles.

Tako sem odprl posebno telefonsko številko,

na katero so ljudje lahko poklicali in pustili sporočila o svoji bolečini,

ne nujno povezani s tem dogodkom.

In ljudje so klicali in puščali sporočila, kot je tale.

Posnetek: Prav, tu je nekaj.

Nisem sama

in sem ljubljena.

Res imam srečo.

Vendar se včasih počutim resnično osamljeno.

In ko se tako počutim,

me tudi najmanjša ljubeznivost

lahko pripravi do joka.

Celo ljudje, ki v trgovini rečejo:

"Lep dan želim,"

ko me slučajno pogledajo v oči.

ZF: Ta sporočila sem vzel

in jih z njihovim dovoljenjem pretvoril v MP3 zapis

in jih razposlal zvokovnim mojstrom,

ki so naredili kratke zvoke

samo z uporabo teh glasovnih sporočil.

Ti so potem bili poslani DJ-jem,

ki so iz tega materiala naredili

na stotine pesmi.

(Glasba)

Nimamo ravno časa, da bi jih predvajali.

Lahko pogledate na spletu.

"Od 52 za 48 z ljubeznijo"

je bil projekt v času zadnjih volitev,

ko sta tako McCain kot Obama

v svojih govorih po volitvah govorila o spravi

in sem se vprašal: "Kako za vraga

pa to izgleda?"

Pomislil sem: "No, pa poskusimo.

Naj ljudje dvignejo napise o spravi."

In tako je nastalo nekaj res lepih stvari.

"Volil sem modre. Volil sem rdeče.

Skupaj, za našo prihodnost."

To so res srčkane zadevice.

Nekatere so prišle s strani zmagovalne stranke.

"Dragi 48, obljubim, da te bom poslušal, se boril zate in te vedno spoštoval."

Nekatere so prišle s strani poražene stranke.

"Od 48 za 52, naj bo vodstvo tvoje stranke tako prvovrstno kot ti,

a dvomim."

V resnici pa, ko je stvar postajala popularna,

je nekaj desničarskih blogov in nekaj forumov

očitno začutilo, da je zadeva rahlo pokroviteljska,

kar sem tudi sam opazil.

Tako sem začel dobivati neverjetno količino sovražne e-pošte,

celo smrtnih groženj.

Še posebej en tip mi je kar naprej pisal precej grozna sporočila,

oblečen pa je bil v Batmana.

In je rekel: "Oblečen sem v Batmana, da skrijem svojo identiteto."

Za vsak primer, če bi se mi zdelo,

da se je pravi Batman spravil name.

Zaradi česar mi je celo rahlo odleglo.

V smislu "Uf, k sreči ni on."

Kar sem torej naredil --

na žalost so se v meni nabirale vse te

grozne izkušnje in bolečina

in to je načenjalo mojo psiho.

Spoznal sem, da sem projekt ščitil pred tem. Ščitil sem ga.

Nisem želel, da bi se teh nekaj izvrstnih fotografij

na nek način omadeževalo.

Zato sem vzel vsa ta elektronska sporočila

in jih sestavil skupaj v t. i. Angrigami (Jeznigami),

ki sem ga naredil po vzoru origamijev,

le da je sestavljen iz na nek način hudobnih stvari.

Potem pa sem prosil ljudi, naj mi pošljejo lepe stvari,

narejene iz Angrigamija.

(Smeh)

To pa je bil čustven moment.

Stric enega od mojih gledalcev je določenega dne umrl,

on pa je to obeležil s kosom sovraštva.

Neverjetno.

Zadnja stvar, o kateri vam bom govoril, je serija projektov

z imenom Pesmi, ki jih že poznate,

katerih ideja je bila,

da poskušam najti način, kako nasloviti

določene vrste občutij s skupinskimi projekti.

Eno od njih je bilo precej konkretno.

Nek moški je rekel, da je njegovo hčerko ponoči strah

in če bi lahko napisal pesem zanjo, njegovo hčerko.

In sem rekel, o, ja,

poskusil bom napisati mantro, ki si jo lahko poje,

da bo lažje zaspala.

Reklo se ji je "Prestrašena."

(Video) ♫ To pesem si pojem, ko me je nečesa strah, ♫

♫ ne vem, zakaj, a mi pomaga, da mine ♫

♫ Besede iz pesmi me kar peljejo naprej ♫

♫ In nekako kar mine ♫

♫ Zato pa vsaj nisem zguba ♫

♫ še kar naprej poskušam ♫

♫ Zato pa vsaj nisem zguba ♫

♫ še kar naprej poskušam ♫

♫ To pesem si pojem, ko me je nečesa strah ♫

OK, torej sem napisal to pesem. Hvala.

Fino je bilo pa to, da je nekega dne šel mimo hčerkine sobe

in si je to pesem dejansko pela.

Tako da sem si mislil: "Čudovito. To je super."

Potem pa sem dobil to e-pošto. In ta zgodba ima eno ozadje.

Vendar pa nimam dosti časa.

Ampak na neki točki sem naredil

projekt z imenom Facebook Jaz je enako Ti,

kjer sem želel izkusiti, kako je,

če živiš kot druga oseba.

Tako sem prosil ljudi, da mi pošljejo svoja uporabniška imena in gesla.

In dobil sem jih veliko, okoli 30 v pol ure.

Tisti del sem potem zaprl.

Izbral sem dve osebi, da zavzamem njuni mesti,

in sem ju prosil, naj mi pošljeta opis,

kako naj se na Facebooku obnašam kot onadva.

Ena oseba mi je poslala zelo podroben opis.

Druga pa ne.

In za tisto osebo, ki mi ni, se je izkazalo,

da se je ravno preselila v novo mesto in se zaposlila v novi službi.

Tako mi je, veste, veliko ljudi pisalo in spraševalo: "Kako kaj nova služba?"

Jaz pa sem odgovarjal: "Ne vem.

Nisem vedela, da jo imam."

A kakorkoli, ta ista oseba, Laura,

mi je na koncu, malo po projektu, poslala elektronsko pošto.

In slabo sem se počutil, ker svojega dela nisem dobro opravil.

Potem pa je rekla: "Zelo sem v skrbeh, pravkar sem se preselila v novo mesto, imam novo službo

in sem pravkar imela neverjetno veliko skrbi."

Videla je pesem "Prestrašena" in se je spraševala, če lahko jaz kaj naredim.

Tako sem jo vprašal: "Kako je, ko se tako počutiš?"

In je napisala neke vrste opisni seznam,

kako se počutiš, ko si tako v skrbeh.

Odločil sem se tako.

Rekel sem: "Prav, bom razmislil."

Po tihem sem v ozadju začel ljudem pošiljati tole.

(Avdio) ♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

Ljudi sem vprašal,

če imajo osnovne glasbene sposobnosti,

da bi peli zraven pesmi s slušalkami na glavi,

da bi lahko dobil nazaj samo njihove glasove.

Nazaj sem dobil takšne stvari.

Posnetek: ♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

ZF: To je eden od boljših, resnično.

Pri tem pa je navdušujoče to, da ko sem jih začel dobivati vedno več,

sem naenkrat imel 30, 40 glasov s celega sveta.

In ko jih daš skupaj, se zgodi nekaj čarobnega,

nekaj popolnoma neverjetnega se zgodi,

kar naenkrat sem dobil zbor s celega sveta.

In kar je bilo res super, v ozadju sem vse to sestavljal skupaj,

ko mi Laura pošlje naslednjo elektronsko pošto, ker je minil že dober mesec.

V njej je rekla: "Vem, da si pozabil name.

Hotela sem se le zahvaliti, da si sploh razmislil o tem."

In potem sem ji čez nekaj dni poslal tole.

(Avdio) ♫ V tem trenutku se počutim, kot da sem pozabila prižgati luč ♫

♫ In stvari, ki so včeraj izgledale tako dobro, ♫

♫ so zdaj samo odtenki sive ♫

♫ In zdi se, da se svet vrti, ♫

♫ medtem ko jaz stojim pri miru ♫

♫ Ali pa se ravno jaz vrtim, ne vem ♫

♫ In potem rečeš ♫

♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

♫ Le dihaj ♫

♫ In zdaj besede pojejo ♫

♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

♫ Le dihaj ♫

♫ In zdaj vsi pojejo ♫

♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

♫ Le dihaj ♫

♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

♫ Le dihaj ♫

♫ Hej ♫

♫ Ti si ok ♫

♫ V redu boš ♫

♫ Le dihaj ♫

Hvala.

(Aplavz)