Raziskovanje uma morilca

Psihopatski morilci so osnova za televizijsko oddajo, ki je vredna ogleda, toda kaj je tisto, kar jih sproži? Nevroznanstvenik Jim Fallon govori o slikanju možganov in genetski analizi, ki lahko odkrije pokvarjeno oživčenje v značaju (in vzgoji) morilcev. V -preveč-nenavadnem-za-znanstveno fantastiko- preobratu, deli navdušujočo družinsko zgodovino, zaradi katere je njegovo delo srhljivo osebno.

Sem nevroznanstvenik in profesor
na Univerzi v Kaliforniji.

V zadnjih 35 letih

sem preučeval vedenje

na osnovi vsega, od genov

do živčnih prenašalcev, dopamina in tega,

vse do analize vezja.

S tem se ponavadi ukvarjam.

Vendar pa sem se, iz nekega razloga,

pred kratkim začel
ukvarjati z nečim drugim.

Začelo se je z vprašanjem
enega od sodelavcev,

ki me je prosil, naj analiziram

kup možganov psihopatskih morilcev.

Na to temo je torej moj tipični govor.

Vprašanje pa se glasi:
»Kako prideš do psihopatskega morilca?«

S »psihopatskim morilcem« mislim

te ljudi, te tipe ljudi.

Nekateri možgani, ki sem jih preučeval,

pripadajo ljudem, ki jih poznate.

Ko dobim možgane, ne vem, kaj gledam.

Slepa študija,
gledal sem tudi normalne ljudi.

Ogledal sem si jih približno 70.

Pojavili so se številni podatki.

Te stvari si tolmačimo teoretično,

na osnovi genetike,

poškodb možganov in interakcije z okoljem,

pa tudi, kako ta »stroj « sploh deluje.

Zanima nas torej, kje točno v možganih,

in kateri je najpomembnejši del možganov.

Preučevali smo sledeče:

medsebojno delovanje genov

– tako imenovane epigenetske učinke,

poškodbe možganov in okolje

ter kako so ti med seboj povezani.

Kako pridemo do psihopata in morilca,

je odvisno od točnega nastanka poškodbe.

To je časovno zelo natančno določeno

Tako dobimo različne vrste psihopatov.

Nadaljujmo, kjer smo ostali.
Takole, da vam predstavim vzorec.

Vzorec je, da so ti ljudje, čisto vsak
izmed pregledanih,

ki je moril in bil serijski morilec,

imeli poškodovano orbitalno skorjo,

ki se nahaja tik nad očmi, očesno votlino,

in tudi notranji del temporalnega režnja.

Obstaja vzorec,
ki se je pri vseh ponavljal,

ampak je bil pri vsakem
tudi malce drugačen.

Imeli so tudi druge vrste
poškodb možganov.

Ključnega pomena je gen,

ki vpliva na nasilno vedenje

imenovan MAO-A .

Različica tega gena obstaja
med običajno populacijo.

Nekateri izmed vas ga imate.
In povezan je s spolom.

Nahaja se na kromosomu X,

tako da ga lahko dobite
le preko svoje matere.

Pravzaprav je to verjetno razlog,
da so ponavadi moški

psihopatski morilci

ali pa so zelo agresivni.

Hčerka lahko dobi en kromosom X od očeta

in enega od mame,
zato se ta gen malo ublaži

Kar pa se sina tiče,

lahko ta kromosom dobi
samo od svoje matere.

Tako se torej prenese z matere na sina.

In opraviti ima s preveč serotonina
v možganih med razvojem,

kar je zanimivo, saj naj bi serotonin

proizvajal občutek umirjenosti
in sproščenosti.

Če pa imate ta gen,

se v maternici vaši možgani kopajo
v serotoninu

in tako postanejo nanj neobčutljivi

ter ta na vas nima vpliva.

Lani sem predstavljal

ta govor v Izraelu.

Res ima nekaj posledic.

Teoretično gledano to pomeni,

da bi moral biti človek

za izražanje tega gena na nasilen način

že zgodaj, pred puberteto,

vpleten v nekaj resnično travmatičnega

– ne malce stresa,
šeškanje ali kaj takega,

ampak biti priča resničnemu nasilju

ali biti vpleten v to nasilje, v realnosti.

Tako namreč deluje zrcalni živčni sistem .

Če torej imate ta gen,

in ste hkrati priča nasilju

v določeni situaciji,

je to recept za katastrofo,
popolno katastrofo.

Na področjih sveta,

kjer smo priča nenehnemu nasilju,

imamo cele generacije otrok,

ki doživljajo vse to nasilje.

Če bi bil mlado dekle,
obkroženo z nasiljem,

staro 14 let, in bi želel najti partnerja

bi si poiskal nasilneža,
kajne, da me zaščiti.

Problem pri tem je, da takšni pari vodijo
k zgoščevanju teh »nasilnih« genov.

In jih zdaj dobivajo
tako fantje kot dekleta.

Mislim, da imamo po nekaj generacijah

možnost za pravo tempirano bombo.

To je bila torej moja ideja.

Nato mi je mati rekla: »Sem slišala

da ljudem razlagaš o serijskih morilcih.

Govoriš, kot da prihajaš
iz normalne družine.«

Rekel sem ji: »O čem za vraga govoriš?«.

Nato mi je povedala
o našem družinskem drevesu.

Krivdo je zvalila
na očetovo stran družine,

saj njena nima ozadja nasilja,

medtem ko ga očetova ima.

Rekla je: »Imam dobro in slabo novico.

Eden izmed sorodnikov je Ezra Cornell,
ustanovitelj Univerze Cornell.

Slaba pa je ta, da je tvoja sorodnica
tudi Lizzie Borden.«

Odgovoril sem ji: »Dobro, pač imamo
Lizzie v družini, pa kaj potem.«

Rekla je: » Še slabše je.
Preberi to knjigo.«

»Ubita na nenavaden način«,
zgodovinska knjiga.

Prvi primer mame,

umorjene s strani lastnega sina,

ki je bil moj pra-pra-pra-pra-pra-praded.

Dobro, to je pač prvi primer matricida.

Knjiga je zelo zanimiva,
ker govori o sojenju čarovnicam

in takratnem načinu razmišljanja.

Ampak to še ni vse.

Po očetovi strani je bilo,
od takrat naprej,

še 7 mož, Cornellov,
ki so bili vsi morilci.

Okej, mislim, da nas lahko
kaj takega spravi v zadrego.

(Smeh)

Namreč, moj oče in trije moji strici

so bili v 2. svetovni vojni

podali ugovor vesti, vsi strahopetci.

A vsake toliko,
recimo trikrat v stoletju,

se zgodi Lizzie Borden, in smo si bot.

(Smeh)

Torej nauk te zgodbe je:

Ljudje v steklenih hišah
naj ne mečejo kamnov.

Ampak bolj verjetno je tole.

(smeh)

Morali smo ukrepati.
Zdaj so za to izvedeli naši otroci.

Vsi so bili videti v redu.

Toda naši vnuki bodo tisti,
ki jih bo to posebej zadevalo.

Kar smo ukrenili je bilo to,
da sem začel izvajati

PET preiskave vseh v družini.

(smeh)

Začeli smo s PET in EEG preiskavami
ter genetsko analizo,

da bi videli, kje se nahaja slaba novica.

Zdaj se edina oseba –

Izkazalo se je,
da se en sin in ena hčerka, sorojenca,

nista razumela, čeprav sta
njuna vzorca enaka.

Imata enake možgane in enak EEG.

Zdaj sta si izjemno blizu.

Ampak od nekje bo udarila slaba novica,

le da ne vemo, od kod.

To bi bilo od mene vse.

(smeh)