Zgodba o dveh političnih sistemih

Na Zahodu vlada standardna predpostavka: družba se skozi napredek razvije v kapitalistično, večstrankarsko demokracijo. Res? Eric X. Li, kitajski vlagatelj in politolog, trdi drugače. V tem provokativnem govoru, ki podira meje, nas spodbudi k razmišljanju, da obstaja več kot le en način vodenja uspešne sodobne države.

Dobro jutro.

Sem Eric Li in rodil sem se tukaj.

Pravzaprav ne.

Rojen sem bil tu,

v Šanghaju na vrhuncu Kulturne revolucije.

Babica mi je pripovedovala,

da je moj prvi jok
spremljal zvok streljanja.

Med odraščanjem sem slišal zgodbo,

ki je pojasnjevala vse,
kar sem moral vedeti o človeštvu.

Zgodba je šla tako.

Vse človeške družbe se razvijajo
in napredujejo linearno.

Začne se s primitivno družbo,
sledi ji suženjstvo,

fevdalizem, kapitalizem, socializem

in kje končamo?

Pri komunizmu!

Prej ali slej naj bi
vsaka človeška družba,

ne glede na kulturo, jezik, ali narodnost

dosegla to zadnjo stopnjo

političnega in družbenega razvoja.

Ljudstva vsega sveta bodo združena

v raju na Zemlji

in živela srečno do konca svojih dni.

Preden pa to dosežemo, smo ujeti v boj

med dobrim in zlim,

med dobrim socializmom
in zlim kapitalizmom,

dobro pa bo prevladalo nad slabim.

To je seveda bila meta-pripoved,

povzeta po teorijah Karla Marxa.

Kitajci so jo vzeli za svojo.

To zgodbo smo poslušali dan za dnem.

Postala je del nas in verjeli smo vanjo.

Zgodba je postala uspešnica.

Približno tretjina svetovnega prebivalstva

je živela to meta-pripoved.

Nato se je svet čez noč spremenil.

Sam sem, razočaran nad porazom
religije moje mladosti,

šel v Ameriko in postal
hipi na Berkeleyju.

(Smeh)

Ko sem postajal starejši,
se je zgodilo še nekaj.

Kot da ena velika zgodba
ne bi bila dovolj,

sem slišal še eno.

Bila je prav tako velika.

Tudi ta je trdila, da razvoj vseh družb

linearno napreduje proti enotnemu cilju.

Zgodba je šla tako:

Vse družbe, ne glede na njihovo kulturo,

bodisi krščansko, muslimansko
ali konfucijansko,

se razvijejo iz tradicionalnih družb

s skupinami kot osnovnimi enotami

v sodobne družbe, v katerih so
izolirani posamezniki samostojne enote,

ti pa so v osnovi razumska bitja

in vsi želijo le eno,

volilni glas.

Ker so ljudje razumni, bodo volilni glas

uporabili za sestavo dobre vlade in
vsi bodo živeli srečno do konca svojih dni.

Še en raj na Zemlji.

Prej ali slej naj bi volilna demokracija

postala edini politični sistem
za vse države in vse ljudi,

vključno s prostim trgom,
s katerim bodo vsi bogati.

A preden to dosežemo, smo ujeti v boj

med dobrim in zlim.

(Smeh)

Dobro je na strani demokracij,

in njihovo poslanstvo je širjenje le-te,
tudi z uporabo sile,

v zlih deželah, kjer nimajo volitev.

George H. W. Bush: Nov svetovni red ...

G. W. Bush:
... konec tiranije na svetu ...

Barack Obama: ... enoten standard za vse,
ki bodo na oblasti.

Eric X. Li: Torej ...

(Smeh) (Aplavz)

Tudi ta zgodba je postala uspešnica.

Po podatkih organizacije Hiša svobode

je število demokratičnih družb
naraslo s 45 leta 1970

na 115 leta 2010.

Zadnjih 20 let zahodne elite neutrudno

po svetu prodajajo to reklamo.

Številne politične stranke
se borijo za oblast

in vsak njihov volivec

je edina pot do odrešitve

dolgo zatiranega sveta v razvoju.

Tisti, ki sprejmejo ta način,
bodo zagotovo uspeli.

Drugi bodo pogubljeni.

A te zgodbe Kitajci niso vzeli za svojo.

Osel gre samo enkrat ...

(Smeh)

Ostalo je zgodovina.

V le 30 letih se je Kitajska

iz ene najrevnejših
poljedelskih držav na svetu

razvila v drugo največje gospodarstvo.

650 milijonov ljudi

se je dvignilo iz revščine.

80 odstotkov svetovnega reševanja revščine

se je v tistem obdobju
zgodilo na Kitajskem.

Ali drugače, nove in stare
demokratične družbe skupaj

so predstavljale le drobec tega,

kar je ena enostrankarska država
dosegla brez volitev.

Odraščal sem ob teh bonih za hrano.

V določenem obdobju je bilo meso odmerjeno
na le nekaj sto gramov na osebo na mesec.

Seveda sem pojedel vse,
kar je babica dobila.

Vprašal sem se, kaj je tu narobe?

V mojem rojstnem kraju

moje podjetje skokoma raste,

nova podjetja se odpirajo vsak dan.

Srednji razred se širi
s hitrostjo in v obsegu,

ki nima primere v človeški zgodovini.

A glede na veliko zgodbo

se nič od tega ne bi smelo dogajati.

Storil sem edino, kar sem lahko.
Preučeval sem jo.

Da, Kitajska je enostrankarska država,

ki jo vodi Kitajska komunistična partija,
vélika Partija,

nimajo pa volitev.

Tri predpostavke o takem sistemu

so znane v sodobnih vodilnih
političnih teorijah.

Tak sistem je operativno tog,

politično zaprt in moralno sporen.

Vse te predpostavke so napačne.

Pravilna so njihova nasprotja.

Prilagodljivost, vladavina najzaslužnejših
in legitimnost so glavne tri značilnosti

kitajskega enostrankarskega sistema.

Večina politologov bo trdila,

da je enostrankarski sistem
v svojem bistvu nezmožen samonadzora.

Ne more trajati dolgo,
ker je neprilagodljiv.

Poglejmo dejstva.

V 64 letih vodenja
največje države na svetu

je nabor partijskih programov širši

kot pri katerikoli državi v zadnjem času,

od korenite kolektivizacije posestev
do Velikega skoka naprej,

od privatizacije kmetijskih zemljišč

do Kulturne revolucije,

od Deng Xiaopingove reforme trga

do ogromnega političnega skoka
njegovega naslednika Jiang Zemina,

ko je članstvo v Partiji
omogočil zasebnim podjetnikom,

kar je bilo nepredstavljivo
med Maovo politiko.

Partija se je torej razvijala
na dramatične načine.

Institucionalno so se uzakonili
novi predpisi,

ki so popravljali prejšnje napake.

Tak primer je omejitev trajanja funkcij.

Politični vodje so si običajno dosmrtno
lastili svoje položaje

ter tako kopičili oblast
in ohranjali njihove predpise v veljavi.

Mao je bil oče sodobne Kitajske,

a njegova predolga oblast je vodila
v usodne napake.

Partija je zato uzakonila omejitev funkcij

z obvezno upokojitvijo
med 68. in 70. letom.

Pogosto slišimo:

"Politične reforme
so daleč za gospodarskimi,"

ter: "Kitajska krvavo potrebuje
politično reformo."

A ta trditev je retorična past,

skrita za političnimi težnjami.

Nekateri so se namreč a priori odločili,

kakšne spremembe želijo videti,

in le take spremembe
bi lahko bile politične reforme.

Dejstvo je, da se politične reforme
nikoli niso ustavile.

Če situacijo primerjamo s tisto
izpred 30, 20 ali celo 10 let,

je vsak vidik Kitajske družbe
in vladanja državi,

od krajevnih uradnikov
do najvišjega nivoja,

danes popolnoma drugačen.

Take spremembe preprosto niso mogoče

brez najbolj korenitih političnih reform.

Drznil si bom trditi, da je Partija

vodilni svetovni strokovnjak
za politične reforme.

Druga predpostavka je,
da se v enostrankarski državi

oblast kopiči le v rokah maloštevilnih,

čemur sledita slabo vodenje in korupcija.

Korupcija je res velika težava,

a najprej poglejmo širše.

To se vam bo morda zdelo kontradiktorno.

Partija je politična ustanova,

ki dosledno vodi
po principu vladanja najzaslužnejših.

Najvišje kitajsko vladajoče telo,
Politbiro, ima 25 članov.

V njegovi zadnji sestavi le pet članov

prihaja iz privilegiranih ozadij, so
potomci vplivnih očetov moderne Kitajske.

Ostalih 20, s predsednikom
in ministrskim predsednikom

prihaja iz popolnoma običajnih okolij.

V širšem centralnem komiteju
z več kot 300 člani

je odstotek tistih, ki so bili rojeni
v oblast in bogastvo, še manjši.

Velika večina starejših kitajskih vodij

si je z delom prislužila pot do vrha.

Primerjajte to z vladajočimi elitami

v razvitih državah in tistih v razvoju.

Odkrili boste, da je Partija v vrhu

sistemov z mobilnostjo napredovanja.

Vprašanje je, kako je to mogoče

v sistemu, ki mu vlada ena stranka?

Prišli smo do močne politične inštitucije,
ki je Zahodnjakom malo poznana -

Organizacijski oddelek Partije.

Ta organ deluje kot ogromen

kadrovski motor, ki bi ga želelo

marsikatero od najuspešnejših podjetij.

Upravlja in nadzira vrtečo se piramido,

sestavljeno iz treh delov:

civilna služba, podjetja v državni lasti

in družbene organizacije, kot je univerza

ali lokalni programi.

To so ločene, a povezane poklicne poti

za kitajske uradnike.

Diplomante zaposlijo na vstopnih mestih

v vseh treh delih, začnejo pa na dnu,

imenovanem "keyuan" [uslužbenec]

Od tam lahko napredujejo

preko štirih vse višjih položajev:

fuke (namestnik pododdelčnega vodje), ke (pododdelčni vodja),
fuchu (namestnik vodje oddelka ) in chu (oddelčni vodja).

To niso gibi iz filma "Karate Kid", prav?
Gre za resno zadevo.

Nabor položajev je širok,

od vodenja vaške zdravstvene oskrbe
prek tujih naložb v mestnem predelu

do vodenja podjetja.

Enkrat letno oddelek
pregleda njihovo delo.

Opravijo intervjuje
z njihovimi nadrejenimi, kolegi

in podrejenimi. Opazujejo njihovo vedenje.

Izvedejo raziskave javnega mnenja.

Najboljše povišajo.

Med njihovo kariero se ti kadri

gibljejo znotraj in med vsemi tremi deli.

Čez čas se najboljši prebijejo
mimo vseh štirih stopenj

do nazivov fuju (namestnik vodje urada)
in ju (vodja urada).

Takrat postanejo višji uradniki.

Na tem mestu je njihova tipična naloga

vodenje področja
z večmilijonskim prebivalstvom

ali podjetja
s stotinami milijonov dolarjev prihodkov.

Da si lažje predstavljate
konkurenčnost sistema,

leta 2012 je bilo
900.000 položajev fuke in ke,

600.000 položajev fuchu in chu,

ter samo 40.000 položajev fuju in ju.

Po položajih ju

se najboljši prebijejo
prek naslednjih nekaj nivojev

in naposled dosežejo Centralni komite.

Ta pot traja dve do tri desetletja.

Ali je pokroviteljstvo pomembno?
Seveda je.

A glavno vodilo so zasluge.

Organizacijski oddelek pravzaprav vodi

posodobljeno različico
kitajskega stoletja starega

mentorskega sistema.

Novi kitajski predsednik, Xi Jinping,

je sin bivšega vodje,
kar je zelo nenavadno

in je prvi te vrste, ki je dosegel vrh.

Tudi zanj je pot do tja trajala 30 let.

Začel je kot vaški vodja

in ko je bil sprejet v Politbiro,

je vodil področja
s skupnim prebivalstvom 150 milijonov

in skupnim BDP-jem 1,5 bilijona dolarjev.

Prosim, ne razumite me narobe.

Nikogar ne želim blatiti,
navajam le dejstva.

George W. Bush, se ga spominjate?

To ni blatenje.

(Smeh)

Preden je Bush postal guverner Teksasa,

ali preden se je Barack Obama
potegoval za predsedstvo,

ne bi mogla biti niti vodji
majhnega okrožja v kitajskem sistemu.

Winston Churchill je dejal,
da je demokracija

grozen sistem z izjemo vseh ostalih.

Očitno ni slišal
za Organizacijski oddelek.

Zahodnjaki predvidevajo,

da so večstrankarske volitve
z vsesplošno volilno pravico

edini vir do politične legitimnosti.

Nekoč so me vprašali:
"Partija ni bila izvoljena na volitvah,

od kje torej izhaja njena legitimnost?"

Odgovoril sem: "Kaj pa sposobnost?"

Vsi poznamo dejstva.

Ko je leta 1949 Partija prevzela oblast,

je bila Kitajska v državljanski vojni,
razkosana od tujih napadov,

povprečna življenjska doba
je bila takrat 41 let.

Danes je Kitajska drugo največje
svetovno gospodarstvo,

industrijska gonilna sila,
njeno prebivalstvo pa živi

v rastoči blaginji.

Raziskave Pew Research so merile
mnenja kitajske javnosti

in tu so številke zadnjih let.

Zadovoljstvo z usmerjenostjo države:
85 odstotkov.

Tisti, ki živijo bolje
kot pred petimi leti:

70 odstotkov.

Delež tistih,
ki pričakujejo boljšo prihodnost:

debelih 82 odstotkov.

Financial Times je anketiral mnenja
mladine po celem svetu

in tu so najnovejše številke,
objavljene šele prejšnji teden.

93 odstotkov kitajske Generacije Y

je optimističnih glede
prihodnosti njihove države.

Če to ni legitimnost, ne vem, kaj je.

Nasprotno pa se večina
izvoljenih demokracij po svetu

sooča s klavrnimi izkupički.

Vam mi ni treba posebej razlagati,

kako disfunkcionalne so,
od Washingtona do Evropskih prestolnic.

Z le redkimi izjemami

ogromno število držav v razvoju,
ki so prevzele demokratične režime,

še vedno trpi revščino
in državljanske spore.

Vlade so izvoljene,

v nekaj mesecih jim podpora pade
pod 50 odstotkov,

obstanejo in slabšajo položaj
do naslednjih volitev.

Demokracija postaja neprestan krog
volitev in kesanja.

Bojim se, da v tem trenutku demokracija,

ne kitajski enostrankarski sistem,
resno izgublja legitimnost.

Ne želim ustvariti napačnega vtisa,

da je Kitajska v najlepšem redu
in na poti k nekakšni supervelesili.

Spopada se namreč z gromozanskimi izzivi.

Družbeni in gospodarski problemi,
ki spremljajo

tako sunkovite spremembe,
so osupljivi.

En od njih je onesnaženje.
Varnost živil. Prebivalstvo.

Na političnem prizorišču
je najhujši problem korupcija.

Zaradi svoje razširjenosti
spodkopava sistem

in njegovo moralno legitimnost.

A večina analitikov to bolezen
diagnosticira napačno.

Trdijo, da je korupcija
posledica enostrankarskega sistema

in za njeno rešitev
je treba pomesti s celotnim sistemom.

A bolj podroben pogled
bo razkril nasprotno.

Organizacija Transparency International
uvršča Kitajsko

med 70. in 80. mesto v zadnjih letih
na lestvici 170 držav

in vsako leto je višje.

Indija, največja demokracija na svetu,

je na 94. mestu in pada.

Med okoli sto držav,
ki se uvrščajo za Kitajsko,

je več kot polovica izvoljenih demokracij.

Če so torej volitve
čudežno zdravilo za korupcijo,

zakaj še vedno obstaja v teh državah?

Ukvarjam se s tveganimi naložbami.
Sklepam stave.

Ne bi bilo prav, da končam ta govor,

ne da postavim svoje trditve na kocko
in napovem nekaj izidov.

Tu so.

V naslednjih 10 letih
bo Kitajska prehitela ZDA

in postala največje gospodarstvo na svetu.

Prihodek na prebivalca bo blizu vrha
vseh držav v razvoju.

Korupcija bo zajezena, a ne odstranjena,

in Kitajska se bo pomaknila
10 do 20 mest navzgor,

nad 60. mesto na lestvici
Transparency International.

Gospodarske reforme se bodo pospešile,
politične reforme se bodo nadaljevale

in enopartijski sistem
se bo trdno obdržal.

Priča smo mraku neke dobe.

Meta-pripoved z univerzalnimi trditvami

nas je razočarala v 20. stoletju

in razočaranje traja tudi v 21. stoletju.

Meta-pripoved je rak,

ki razjeda demokracijo od znotraj.

Nekaj želim pojasniti.

Nisem tu, da bi obtoževal demokracijo.

Prav nasprotno, menim,
da je demokracija prispevala

k vzponu Zahoda
in gradnji sodobnega sveta.

Univerzalna teza,
ki jo Zahodne elite tvorijo

o njihovih političnih sistemih,
in njihov napuh

so vzrok trenutnih bolezni Zahoda.

Če bi le malo manj časa namenili

vsiljevanju njihovih načinov drugim

in ga več namenili
domačim političnim reformam,

bi se morda njihovim demokracijam
bolje pisalo.

Kitajski politični model
ne bo nikoli izpodrinil

demokracije in volitev,
saj si nasprotno od nje

ne domišlja, da je univerzalen.

Ne more se ga izvoziti.
A ravno to je njegovo bistvo.

Pomen primera Kitajske ni v tem,

da predstavlja alternativo,

ampak v tem, da pokaže obstoj alternative.

Povzemimo to obdobje meta-pripovedi.

Tako komunizem kot demokracija
sta lahko hvalevredna ideala,

a obdobje njunih dogmatskih
univerzalizmov je mimo.

Nehajmo pripovedovati ljudem in otrokom,

da obstaja le en način, kako nas voditi,

in enotna prihodnost, proti kateri
se morajo razviti vse družbe.

To ni prav. To je neodgovorno.

In kar je najhuje, dolgočasno je.

Naj univerzalnost da prostor pluralnosti.

Morda nas čaka bolj zanimiva doba.

Smo dovolj pogumni, da jo sprejmemo?

Hvala lepa.

(Aplavz)

Hvala. Hvala lepa.

Bruno Giussani: Eric,
ostanite na odru še nekaj minut,

za vas imam še nekaj vprašanj.

Marsikdo tu in na sploh v Zahodnih državah

bi se strinjal z vašimi trditvami
in analizami,

da demokratični sistemi
postajajo disfunkcionalni,

a marsikdo bi hkrati tudi
težko sprejel misel,

da obstaja neizvoljena avtoriteta,
ki brez nadzora ali posveta

odloča o nacionalnih interesih.

Kateri je vzvod kitajskega modela,
s katerim lahko ljudje izrazijo

nestrinjanje z določenim
nacionalnim interesom?

Eric X Li: Politolog Frank Fukuyama

je kitajski sistem označil za
"odziven avtoritarizem".

To ni čisto točno, a mislim, da je blizu.

Poznam največjo agencijo
za raziskave javnega mnenja na Kitajskem.

Veste, kdo je njihova največja stranka?

Kitajska vlada.

Ne le centralna vlada,

pač pa tudi mestna in provincialna vlada

ter celo najožja četrtna okrožja.

Raziskave izvajajo neprestano.

Ste zadovoljni z odvozom odpadkov?

Ste zadovoljni
s splošno usmeritvijo države?

Na Kitajskem obstaja torej drugačen vzvod

za odzivnost na zahteve in mnenja ljudi.

Moje bistvo je, da bi se morali odlepiti

od prepričanja,
da obstaja zgolj en politični sistem -

volitve, volitve, volitve -

ki je odziven na mnenja ljudstva.

Nisem več prepričan, da volitve še vedno
ustvarjajo odzivne vlade po svetu.

(Aplavz)

B. G.: Očitno se mnogi strinjajo.
Ena od značilnosti demokratičnega sistema

je prostor, znotraj katerega
se lahko civilna družba izraža.

Videli smo številke, ki predstavljajo
podporo vladi in organom na Kitajskem.

Omenili pa ste tudi druge elemente,

velike izzive, na katere opozarjajo
podatki v nasprotni smeri:

na desettisoče nemirov in protestov,

okoljski protesti itd.

Videti je, da Kitajski model
nima prostora izven Partije,

znotraj katerega
bi se lahko civilna družba izražala.

Eric X Li: Na Kitajskem
je živahna civilna družba,

ki se izraža glede okolja in ostalega.

A je drugačna, ne bi je prepoznali.

Po zahodnih definicijah
naj bi bila t. i. civilna družba

ločena ali celo nasprotujoča
političnemu sistemu,

kar pa je tuje Kitajski kulturi.

Tisoče let že obstaja civilna družba,

ki pa je usklajena in povezana

ter del političnega reda,

kar mislim,
da je velika kulturna razlika.

BG. Eric, hvala da ste to delili na TED-u.
Eric X Li. Hvala lepa.