Kaj ustvari dobro življenje? Lekcije iz najdaljše raziskave o sreči

Kaj nas ohranja srečne in zdrave, ko gremo skozi življenje? Če mislite, da sta to slava in denar, niste edini - vendar ste po prepričanju psihiatra Roberta Waldingerja v zmoti. Kot direktor 75-let dolge raziskave o odraslem razvoju ima Waldinger edinstven vpogled v podatke o resnični sreči in zadovoljstvu. V tem svojem govoru z nami deli tri pomembne lekcije, ki se jih je naučil iz raziskave, kot tudi nekaj praktičnih modrosti, starih kot svet, kako zgraditi izpopolnjujoče, dolgo življenje.

Kaj nas ohranja zdrave in srečne

ko gremo skozi življenje?

Če bi ta trenutek investirali

v najboljšega sebe v prihodnosti,

kam bi vložili svoj čas in energijo?

Nedavno so anketirali generacijo Y

z vprašanjem, kaj so njihovi
najbolj pomembni cilji v življenju,

in več kot 80-odstotkov jih je reklo,

da je njihov glavni življenjski cilj to,
da postanejo bogati.

Prav tako je 50-odstotkov teh
mladih odraslih

reklo, da je drug pomemben
življenjski cilj to,

da postanejo slavni.

(smeh)

Nenehno nam govorijo,
da moramo še bolj delati, se še bolj gnati

in še več doseči.

Dobivamo vtis, da so to
tiste stvari, za katerimi moramo iti,

da bomo imeli dobro življenje.

Slike celotnih življenj,

odločitev, ki jih ljudje sprejemajo
in kako se jim te odločitve obrestujejo,

te slike je skoraj nemogoče dobiti.

Večino, kar vemo o človeškem življenju,

vemo iz tega, ko prosimo ljudi,
da se spomnijo preteklosti.

in, kot vemo, pogled nazaj
še zdaleč ni 20/20.

Pozabimo ogromno,
kar se nam je zgodilo v življenju,

včasih pa je spomin tudi
naravnost kreativen.

Ampak, kaj če bi lahko gledali
celotna življenja,

medtem, ko se odvijajo skozi čas?

Kaj če bi lahko preučevali ljudi
od časa, ko so bili najstniki,

vse do starih let,

da bi lahko videli, kaj v resnici
dela ljudi srečne in zdrave?

To smo naredili.

Harvardska raziskava odraslega razvoja

je morda najdaljša študija odraslega
življenja, ki je bila kdajkoli narejena.

Že 75 let sledimo življenju 724 moških

in jih leto za letom sprašujemo o njihovem
delu, življenju doma in zdravju.

Seveda v vsem tem času nismo vedeli,
kako se bodo njihove življenjske zgodbe

obrnile.

Raziskave, kot je ta, so izjemno redke.

Skoraj vsi projekti te vrste
propadejo v enem desetletju,

ker preveč ljudi izstopi iz raziskave,

ali se preneha financiranje raziskave,

ali raziskovalci študijo opustijo,

ali umrejo in raziskave
nihče ne nadaljuje.

Vendar je s kombinacijo sreče

in vztrajnosti več generacij raziskovalcev

ta raziskava preživela.

Okrog 60 od prvotnih 724 moških

je še vedno živih

in še vedno sodelujejo v raziskavi,

in večina jih je v 90. letu starosti.

Sedaj začenjamo raziskovati

več kot 2000 otrok teh moških.

Jaz sem četrti direktor te raziskave.

Od leta 1938 smo sledili življenju
dveh skupin moških.

Prva skupina je začela z raziskavo

ko so bili študenti na Univerzi Harvard.

Med 2. svetovno vojno
so vsi dokočali študij

in večina jih je šla v vojno.

Druga skupina, ki smo ji sledili,

je bila skupina fantov
iz najrevnejših predelov Bostona,

fantov, ki so bili za raziskavo izbrani

posebej zato, ker so bili
iz nekaterih najbolj težavnih

in zapostavljenih družin

v Bostonu v 1930-tih.

Večina jih je živela v najemu,
mnogi brez tekoče tople in hladne vode.

Ko so vstopili v raziskavo,

si bili vsi ti najstniki intervjuvani.

Opravili so zdravniške preglede.

Šli smo k njim domov
in intervjuvali njihove starše.

Potem so ti najstniki
zrasli v odrasle ljudi,

ki so vstopi v vse družbene sloje.

Postali so tovarniški delavci, odvetniki,
zidarji, zdravniki

in eden predsednik Združenih držav.

Nekateri so postali alkoholiki.
Nekaj jih je razvilo shizofrenijo.

Nekateri so se povzpeli na socialni lestvi

od dna, vse do samega vrha

in nekateri so to pot opravili
v nasprotni smeri.

Ustanovitelji te raziskave

si niti v najbolj divjih sanjah

niso predstavljali, da bom jaz danes
stal tu, 75 let pozneje,

in vam pripovedoval,
da raziskava še vedno poteka.

Vsaki dve leti naši potrpežljivi
in predani raziskovalci

pokličejo te moške
in jih vprašajo, če jim lahko pošljemo

še eno polo vprašanj
o njihovih življenjih.

Veliko moških iz Bostona nas vpraša:

"Zakaj me še vedno preučujete?
Moje življenje sploh ni tako zanimivo."

Moški iz Harvarda tega nikoli ne vprašajo.

(Smeh)

Da bi lahko dobili najbolj jasno
sliko njihovih življenj,

jim ne pošljemo samo vprašalnikov.

Intervjujamo jih v njihovih dnevnih sobah.

Pridobimo njihove zdravniške kartoteke.

Vzamemo jim kri, skeniramo jim možgane

in govorimo z njihovimi otroci.

Snemamo jih, ko se s soprogami
pogovarjajo o svojih najglobljih skrbeh.

Ko smo pred desetletjem
končno vprašali njihove žene,

če bi se nam pridružile v raziskavi,

jih je veliko reklo:
"Veste, bi bil že skrajni čas."

(Smeh)

Kaj smo se torej naučili?

Kaj so lekcije, ki izhajajo
iz več deset tisoč strani

informacij, ki smo jih zbrali

o teh življenjih?

Torej, lekcije niso o bogastvu ali slavi
ali garanju več in bolj.

Najbolj jasno sporočilo, ki ga dobimo
iz te 75 letne raziskave je to:

Dobri odnosi nas ohranjajo
srečne in zdrave. Pika.

Naučili smo se tri velike lekcije
o odnosih.

Prva je, da so družbene vezi
za nas resnično dobre

in da osamljenost ubija.

Izkazalo se je, da so ljudje,
ki so bolj povezani

z družino, prijatelji in skupnostjo,

bolj srečni, bolj fizično zdravi
in živijo dlje,

kot ljudje, ki niso tako povezani.

Doživljanje samote se je izkazalo
za strupeno.

Ljudje, ki so od drugih bolj izolirani,
kot si želijo,

so manj srečni,

njihovo zdravje upade prej,

prej upade delovanje možganov

in živijo krajša življenja
kot ljudje, ki niso osamljeni.

Žalostno dejstvo je,
da se v vsakem trenutku

več kot eden izmed petih Američanov
počuti osamljenega.

In vemo, da si lahko osamljen
tudi v množici

in da si lahko osamljen v zakonu,

zato je druga velika naučena lekcija ta,

da ni pomembno samo to,
koliko prijateljev imamo

in to ali smo ali nismo
v partnerskem odnosu,

ampak je kvaliteta naših
bližnjih odnosov tista, ki šteje.

Izkaže se, da je živeti v konfliktu
resnično slabo za naše zdravje.

Zelo konfliktne zakonske zveze,
ki so brez naklonjenosti,

so zelo slabe za naše zdravje,
mogoče še slabše, kot ločitev.

Živeti v dobrem, toplem partnerskem
odnosu je varovalno.

Ko smo sledili našim moškim
vse v njihova 80-ta

smo pogledali nazaj v njihova
srednja leta,

da bi videli, če lahko napovemo,

kdo bo odrasel v srečnega
in zdravega osemdesetletnika

in kdo ne bo.

Ko smo zbrali skupaj vse,
kar smo vedeli o njih

pri njihovih 50-tih,

ni bila raven holesterola tista,

ki je predvidela, kako bodo ostareli.

Bilo je to, kako zadovoljni so
v svojih odnosih.

Ljudje, ki so bili najbolj zadovoljni
v svojih odnosih pri 50-tih,

so bili najbolj zdravi pri 80-tih.

Kaže, da nas dobri
in tesni odnosi varujejo

pred nekaterimi tegobami staranja.

Moški in ženske v najbolj srečnih
partnerskih odnosih

so v svojih 80-tih poročali,

da je bilo v dnevih,
ko so imeli več fizičnih bolečin,

njihovo razpoloženje enako srečno.

Ljudje, ki pa so bili
v nesrečnih odnosih,

so v dnevih, ko so poročali
o večji fizični bolečini,

je bila ta še povečana z večjo
čustveno bolečino.

Tretja velika lekcija, ki smo se jo
naučili o naših odnosih in zdravju,

je ta, da dobri odnosi
ne ščitijo samo naših teles,

ščitijo tudi naše možgane.

Izkaže se, da varen
povezan partnerski odnos

deluje zaščitno

za osebi, ki sta v tem odnosu,

kjer resnično čutita, da se v stiski
lahko zaneseta drug na drugega.

Spomini teh ljudi ostanejo
ostri dlje časa.

Ljudje v partnerskih odnosih,

ki čutijo, da se ne morejo
zanesti na drugega,

izkusijo zgodnejši upad spomina.

Ni potrebno, da so dobri partnerski
odnosi ves čas gladki.

Nekateri naši 80-letni pari
so se lahko pričkali

dan za dnem,

vendar, če so čutili, da se
lahko res zanesejo na drugega,

ko pridejo težki časi,

ta prerekanja niso terjala davka
na njihove spomine.

Torej je to sporočilo,

da so dobri in tesni odnosi dobri
za naše zdravje in dobro počutje,

modrost, ki je tako stara, kot svet.

Zakaj je to tako težko dojeti
in tako zlahka spregledati?

No, smo pač ljudje.

Hočemo hitre rešitve,

nekaj, kar lahko dobimo,

kar bo naredilo naša življenja
dobra in jih taka ohranila.

Odnosi so neurejeni in komplicirani

in težko delo negovanja
družinskih in prijateljskih vezi,

ni seksi ali glamurozno.

Je tudi vseživljenjsko.
Nikoli se ne konča.

Ljudje v naši 75-letni študiji,
ki so bili v upokojitvi najsrečnejši,

so bili ljudje, ki so si poiskali
zamenjavo za sodelavce.

Kot generacija Y
v tisti nedavni raziskavi,

so številni naši moški
v začetku odraslega življenja

resnično verjeli, da so slava,
bogastvo in visoki dosežki,

tisto, za čimer morajo iti, da bodo
imeli dobro življenje.

Vendar je znova in znova v teh 75-letih
naša raziskava pokazala,

da so ljudje, ki so se odrezali najbolje
tisti, ki so se nagibali k odnosom

z družino, prijatelji in skupnostjo.

Torej, kaj pa vi?

Recimo, da ste stari 25, 40 ali 60 let.

Kako naj bi nagibanje
k odnosom sploh izgledalo?

Možnost so skoraj neskončne.

Lahko je tako preprosto kot
zamenjati čas pred TV-jem z druženjem

ali poživitev zastalega odnosa,
s tem, da skupaj naredite nekaj novega,

dolgi sprehodi ali večerni zmenki,

ali kontaktirati družinskega člana,
s katerim niste spregovorili že leta,

zaradi teh vse preveč običajnih
družinskih razprtij,

ki terjajo strašen davek

od ljudi, ki se oklepajo zamer.

Rad bi zaključil s citatom
Marka Twaina.

Pred več kot stoletjem

je gledal nazaj na svoje življenje

in zapisal naslednje:

"Ni časa, tako kratko je življenje,

za prerekanja, opravičevanja,
zgago, zagovarjanja.

Je samo čas za ljubezen,

in samo trenutek, takorekoč, za to."

Dobro življenje je zgrajeno
z dobrimi odnosi.

Hvala vam.

(Aplavz)