0:00:06.502,0:00:12.103
[V trenutku vizije...]

0:00:13.463,0:00:14.861
Leta 1816 smo.

0:00:14.861,0:00:17.773
35-letni zdravnik, René Laennec,

0:00:17.773,0:00:19.973
se sprehaja po Parizu.

0:00:20.743,0:00:23.683
Ustavi se in opazuje dva otroka,[br]ki si pošiljata signale

0:00:23.683,0:00:26.353
preko dolge lesene deske.

0:00:27.003,0:00:29.343
Eden približa desko ušesu.

0:00:29.343,0:00:31.463
Drugi popraska po drugem koncu

0:00:31.463,0:00:35.273
in pošlje ojačan zvok po dolžini deske.

0:00:36.373,0:00:40.795
Laennec kasneje pregleda dekle,[br]ki ima bolezen srca.

0:00:41.965,0:00:44.924
Pacientka je dobro razvita

0:00:44.924,0:00:47.044
in Laennec okleva,

0:00:47.044,0:00:49.814
ali naj pritisne uho kar na njene prsi.

0:00:51.344,0:00:53.304
Spomni se otrok z desko

0:00:53.304,0:00:55.895
in v trenutku vizije

0:00:55.895,0:00:59.132
dostojanstveno zvije list papirja

0:00:59.132,0:01:01.313
in en konec pristavi k ušesu,

0:01:01.313,0:01:04.724
drugega pa k mladenkinim bujnim prsim.

0:01:05.964,0:01:08.783
Čistost zvoka ga prevzame.

0:01:10.303,0:01:15.385
Naslednja tri leta Laennec[br]razvija in testira materiale in mehanizme,

0:01:15.385,0:01:19.284
preden se odloči za votlo leseno cev[br]s snemljivim čepom.

0:01:19.895,0:01:21.823
Njegova naprava postane predhodnik

0:01:21.823,0:01:26.115
kovinskih, plastičnih in gumijastih[br]stetoskopov, ki so v rabi še danes.