V bližini črne luknje se prostor in čas obnašata zelo nenavadno, ker so črne luknje najbrž

najbolj nemirne točke v vesolju. Ta reka ponuja čudovito analogijo tega, kar se dogaja

s prostorom in časom, ko se približujemo črni luknji.

Tu v zgornjem toku reke voda teče zelo počasi.

Predstavljajmo si, da teče tri kilometre na uro,

jaz pa lahko plavam 4 na uro, torej zmorem plavati hitreje od toka in zlahka izplavam.

Toda ko gremo še naprej po toku proti

slapu v daljavi, reka teče hitreje in hitreje.

Predstavljajte si, da sem se odločil v reko skočiti prav na robu slapov.

Voda teče veliko hitreje, kot lahko plavam.

Zato, ne glede na to, kaj bi naredil, ali koliko močno bi se trudil,

ne bi mogel plavati nazaj proti toku.

Neizogibno bi me odneslo proti robu in izginil bi v slapovih.

No, enako je v bližini črne luknje,

ker prostor vse hitreje teče

proti črni luknji.

Dobesedno se snov, ta prostor, v katerem se nahajam, prelije čez rob v črno luknjo.

Na zelo posebni točki, imenovani horizont dogodkov, prostor

s svetlobno hitrostjo teče v črno luknjo.

Sama svetloba, ki potuje s 300.000 km na sekundo, ni dovolj hitra, da bi pobegnila

in celo svetloba bo izginila v črno luknjo.

Ko padate v črno luknjo, prek horizonta dogodkov, če ste takrat obrnjeni z nogami naprej, vaše noge

pospešujejo hitreje kot vaša glava, zato se raztegnete

in skoraj dobesedno postanete špaget.

V trenutku, ko se znajdete prav v središču,

se naše razumevanje fizikalnih zakonov poruši.

Naša najboljša teorija prostora in časa, Einsteinova teorija relativnosti,

pravi, da prostor in čas postaneta neskončno ukrivljena, da

središče luknje postane neskončno gosto.

Ta del luknje se imenuje singularnost in na tem mestu

se naše razumevanje vesolja ustavi.