Vsi obiskujemo zdravnike. In slepo verjamemo da preiskave, ki jih opravijo in zdravila, ki jih predpišejo temeljijo na znanstvenih dokazih -- dokazih, ki naj bi nam pomagali. V resnici pa to ne drži za vsakogar. Kaj pa, če vam povem, da so medicinski izsledki iz zadnjih nekaj stoletij, zasnovani le na polovici populacije? Sem specialistka urgentne medicine. Izurjena sem bila za ukrepanje v nujnih medicinskih primerih. Rešujem življenja. Ni to super?! Ja, res je veliko prehladov in udarjenih nožnih prstov, ampak vsem, ki pridejo v urgentno ambulanto, opravimo enake preiskave, predpišemo enaka zdravila, brez da bi pomislili na spol svojih pacientov. Zakaj le? Nikoli nas niso učili, da obstajajo razlike med moškimi in ženskami. Nedavna študija vladne odgovornosti je pokazala, da je 80 % zdravil s trga odstranjenih zaradi stranskih učinkov pri ženskah. Razmislimo o tem. Zakaj ugotavljamo stranske učinke pri ženskah šele po tem, ko je zdravilo že na trgu? Veste, da so potrebna leta, da iz ideje razvijemo zdravilo, ki ga testiramo sprva na celicah v laboratoriju, nato na živalih, potem na ljudeh, in nato sledi še proces nadzora pred odobritvijo. Šele nato je zdravilo na voljo zdravnikom za predpisovanje. Da sploh ne omenjam milijonov in milijard dolarjev, ki so potrebni za financiranje takšnega procesa. Zakaj torej odkrivamo nesprejemljive stranske učinke pri polovici populacije po tem, ko smo opravili ta celoten proces? Kaj se dogaja? Izkaže se, da so tiste celice, ki jih uporabljamo v laboratoriju, moške celice, da so živali, ki jih uporabljamo v živalskih študijah, samci in da so tudi klinične študije opravljene skoraj izključno na moških pacientih. Zakaj pa so moški postali modeli za naše medicinske raziskave? Oglejmo si en medijsko razvpit primer. Gre za sedativ z imenom Ambien. Ambien je na tržišče prišel pred več kot dvajsetimi leti in je bil od tedaj predpisan na stotinam milijonov pacientov, predvsem pa ženskam, saj imajo ženske pogosteje motnje spanja. V zadnjem letu pa je Agencija za hrano in zdravila priporočila prepolovitev doze, vendar le pri ženskah. Saj so ugotovili, da ženske zdravilo presnavljajo počasneje kot moški. Zato se zjutraj zbudijo z več aktivnega zdravila v telesu, so še omotične, ko se usedejo za volan avtomobila in zato tudi bolj ogrožene za prometne nesreče. Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila, koliko mojih pacientov, za katere sem skrbela v preteklih letih, je bilo udeleženih v prometnih nesrečah, ki bi se jih dalo preprečiti, če bi to analizo zdravila naredili in primerno ukrepali pred dvajsetimi leti, ko je zdravilo prišlo na tržišče. Kaj vse še moramo analizirati po spolu? Česa vsega še ne vemo? Druga svetovna vojna je prinesla veliko sprememb in ena izmed njih je bila potreba po zaščiti ljudi pred sodelovanjem v medicinskih raziskavah brez pristanka. Zato so določili nekatere nujno potrebne smernice oziroma pravila. Med drugim so želeli zaščititi ženske v rodni dobi pred sodelovanjem v medicinskih študijah. Bali so se, da se bo med študijo kaj pripetilo zarodku. Kdo bi bil odgovoren za to? Takrat so znanstveniki pravzaprav menili, da je ta uredba pravi blagoslov, kajti moška telesa so precej homogena. Pri moških ni stalno spreminjajočih-se ravni hormonov, ki bi motile jasne podatke, pridobljene le od moških. Tako je bilo preprosteje. In ceneje. Da sploh ne omenjam, da so takrat mislili, da so si moški in ženske enaki v vseh pogledih, razen v spolnih organih in hormonih. Padla je odločitev: medicinske raziskave so opravljali na moških, rezultate pa kasneje uporabljali na ženskah. Kaj pa je to pomenilo za koncept ženskega zdravja? Zdravstvena oskrba žensk, je postala sinonimna z reprodukcijo: prsmi, jajčniki, maternico in nosečnostjo. Temu danes rečemo "bikini medicina." In tako je ostalo do osemdesetih let 20. stoletja, ko so medicinska skupnost in javnozdravstveni zakonodajalci spoznali, da so ženskam z izključitvijo iz medicinskih raziskav, povzročili škodo. Saj z izjemo reprodukcije, ni bilo nič znanega o edinstvenih potrebah ženskih pacientk. Od tedaj smo odkrili ogromno dokazov, ki kažejo številne razlike med moškimi in ženskami na vseh področjih. Veste, v medicini imamo izrek: "Otroci niso le pomanjšani odrasli." Ta izrek nam služi v opomin, da imajo otroci dejansko drugačno fiziologijo kot normalni odrasli. Zaradi tega je tudi nastala medicinska specializacija pediatrija. Sedaj na otrocih tudi izvajamo raziskave, da bi izboljšali njihova življenja. Vem, da enako lahko rečemo tudi za ženske. Ženske niso le moški s prsmi in jajčniki, pač pa imajo lastno anatomijo in fiziologijo, ki sta vredni enako intenzivnega preučevanja. Vzemimo na primer srčnožilni sistem. Na tem področju si zelo močno prizadevajo odkriti zakaj imajo moški in ženske drugačne oblike srčnih kapi. Bolezni srca so najpogostejši vzrok smrti tako pri moških kot pri ženskah, vendar, v primerjavi z moškimi, več žensk umre v prvem letu po srčni kapi. Moški bodo potožili, da imajo tiščočo bolečino v prsih... kot bi jim slon sedel na prsih. In mi rečemo, da je to tipično. Tudi ženske občutijo bolečino v prsih. A ženske pogosteje kot moški potožijo, da se "enostavno ne počutijo dobro," "ne morejo zajeti dovolj sape," "so zadnje čase zelo utrujene." In iz nekega razloga mi to označimo za atipično, čeprav, kot sem že omenila, ženske predstavljajo polovico populacije. Kateri dokazi nam torej pomagajo pojasniti te razlike? Če si ogledamo anatomijo vidimo, da so krvne žile okoli srca pri ženskah manjše kot pri moških in razvoj bolezni v teh žilah je drugačen pri ženskah v primerjavi z moškimi. Tudi testi, ki jih uporabljamo za določanje ogroženosti za srčno kap, so bili prvotno zasnovani, preizkušeni in izpopolnjeni za moške in posledično pri ženskah ne delujejo enako dobro. In če si sedaj ogledamo še zdravila... pogosto uporabljena zdravila, na primer Aspirin. Aspirin dajemo zdravim moškim, da preprečimo srčno kap. Ampak ali veste, da je predpisovanje Aspirina zdravim ženskam v resnici škodljivo? Kar nam ta primer pove, je, da je to le vrh ledene gore. Urgentna medicina je naglo razvijajoče-se področje. Na koliko življenjsko pomembnih področjih medicine, na primer rakavih boleznih in infarktih, obstajajo pomembne razlike med spoloma, ki bi jih lahko s pridom uporabljali? Celo pri vprašanju zakaj so nekateri pogosteje prehlajeni kot ostali. Ali zakaj protibolečinska zdravila pri tistih udarninah prstov nekaterim pomagajo, drugim pa ne. Inštitut za Medicino pravi, da ima vsaka celica spol. Kaj to pomeni? Spol je DNA. Spol v socialnem smislu, pa označuje kako se človek predstavlja v družbi. Ta dva koncepta se ne ujemata vedno, kar opazimo pri transseksualni populaciji. Pomembno pa se je zavedati, da od trenutka spočetja vsaka celica v našem telesu, kožna, srčna, pljučna ali celica las, vsebuje našo edinstveno DNA in ta DNA vključuje kromosome, ki določajo ali bomo postali moški ali ženska. Včasih so mislili, da spolni kromosomi na sliki, XY za moške, XX za ženske, določajo le, ali se bo človek rodil z jajčniki ali testisi. Spolni hormoni, ki jih ta organa izdelujeta, pa naj bi bili odgovorni za ostale razlike med spoloma. Danes pa vemo, da je ta teorija napačna, oziroma vsaj nepopolna. Na srečo so znanstveniki kot dr. Page iz Inštituta Whitehead, ki raziskuje kromosom Y in doktor Yang iz UCLA, odkrili dokaze, da spolni kromosomi, ki se nahajajo v vseh telesnih celicah, ostanejo aktivni skozi celotno življenje in bi lahko bili odgovorni za razlike pri doziranju zdravil ali za razlike med moškimi in ženskami pri dovzetnosti za bolezni in resnosti bolezni. Ta nova spoznanja spremenijo vse in naloga znanstvenikov je, da nadaljujejo z odkrivanjem novih dokazov, vendar pa je tudi naloga zdravnikov, da pričnejo uporabljati te podatke ob bolnikovi postelji, še danes. Takoj zdaj. Da bi pomagala pri tem, sem soustanoviteljica nacionalne zveze imenovane Spol: Skupnost za zdravje žensk, kjer zbiramo vse te podatke, zato da so dostopni za poučevanje in skrb za paciente. Trudimo se vključiti tudi medicinske izobraževalne ustanove. To je pomembno delo. Spreminjmo način poučevanja medicine, ki je bil uveljavljen od samega začetka. Vendar jaz verjamem vanje. Vem, da bodo sprevideli koristnost vključitve razlik med spoloma v sedanji učni načrt. Gre se za to, da pravilno izučimo bodoče izvajalce zdravstvenih storitev. Regionalno pa sem soustanoviteljica divizije znotraj oddelka za urgentno medicino tu na Univerzi Brown, ki se imenuje Spol v urgentni medicini. Tu izvajamo raziskave s katerimi ugotavljamo razlike med spoloma v urgentnih stanjih, na primer srčnih boleznih in kapi, sepsi in zlorabi prepovedanih drog. Hkrati pa verjamemo, da je izobraževanje ključno. Razvili smo vse-vključujoč model izobrazbe. Imamo izobraževalne programe za zdravnike, medicinske tehnike, študente in za paciente. Kajti tega problema ne moremo prepustiti le izvajalcem zdravstvenih storitev. Vsi imamo vlogo pri spreminjanju sedanjega stanja. Moram pa vas posvariti, da to ni preprosto. Pravzaprav je težko. V bistvu želimo spremeniti način, kako razmišljamo o medicini, zdravju in raziskovanju. Spreminjamo naš odnos do zdravstvenega sistema. A ni poti nazaj. Vemo ravno dovolj, da se zavedamo, da smo se prej motili. Martin Luther King mlajši je rekel: "Spremembe niso neizbežne, zanje je potreben neprestan trud." Prvi korak proti spremembi pa je zavedanje. Ne gre se samo za izboljšanje zdravstvene oskrbe za ženske. Gre za personalizirano, individualizirano zdravstveno oskrbo za vse. Zavedanje tega lahko spremeni medicinsko oskrbo tako za moške kot za ženske. Želim si, da od sedaj naprej vprašate svojega zdravnika ali je terapija, ki jo prejemate, namenjena prav vašemu spolu. Mogoče vam ne bodo znali odgovoriti... še. Ampak ta pogovor se je že začel in skupaj se lahko vsi učimo. Zapomnite si, da je zame in moje kolege na tem področju vaš spol pomemben. Hvala vam. (Aplavz)