Vsi obiskujemo zdravnike.
In slepo verjamemo
da preiskave, ki jih opravijo
in zdravila, ki jih predpišejo
temeljijo na znanstvenih dokazih --
dokazih, ki naj bi nam pomagali.
V resnici pa to ne drži za vsakogar.
Kaj pa, če vam povem,
da so medicinski izsledki
iz zadnjih nekaj stoletij,
zasnovani le na polovici populacije?
Sem specialistka urgentne medicine.
Izurjena sem bila za ukrepanje
v nujnih medicinskih primerih.
Rešujem življenja. Ni to super?!
Ja, res je veliko prehladov
in udarjenih nožnih prstov,
ampak vsem, ki pridejo
v urgentno ambulanto,
opravimo enake preiskave,
predpišemo enaka zdravila,
brez da bi pomislili
na spol svojih pacientov.
Zakaj le?
Nikoli nas niso učili, da obstajajo
razlike med moškimi in ženskami.
Nedavna študija vladne odgovornosti
je pokazala, da je 80 % zdravil
s trga odstranjenih
zaradi stranskih učinkov pri ženskah.
Razmislimo o tem.
Zakaj ugotavljamo
stranske učinke pri ženskah
šele po tem, ko je zdravilo že na trgu?
Veste, da so potrebna leta,
da iz ideje razvijemo zdravilo,
ki ga testiramo sprva
na celicah v laboratoriju,
nato na živalih,
potem na ljudeh,
in nato sledi še proces
nadzora pred odobritvijo.
Šele nato je zdravilo na
voljo zdravnikom za predpisovanje.
Da sploh ne omenjam
milijonov in milijard dolarjev,
ki so potrebni za financiranje
takšnega procesa.
Zakaj torej odkrivamo
nesprejemljive stranske učinke
pri polovici populacije po tem,
ko smo opravili ta celoten proces?
Kaj se dogaja?
Izkaže se, da so tiste celice,
ki jih uporabljamo v laboratoriju,
moške celice,
da so živali, ki jih uporabljamo
v živalskih študijah, samci
in da so tudi klinične študije opravljene
skoraj izključno na moških pacientih.
Zakaj pa so moški postali modeli
za naše medicinske raziskave?
Oglejmo si en medijsko razvpit primer.
Gre za sedativ z imenom Ambien.
Ambien je na tržišče prišel
pred več kot dvajsetimi leti
in je bil od tedaj predpisan
na stotinam milijonov pacientov,
predvsem pa ženskam, saj imajo
ženske pogosteje motnje spanja.
V zadnjem letu pa je
Agencija za hrano in zdravila
priporočila prepolovitev doze,
vendar le pri ženskah.
Saj so ugotovili, da ženske
zdravilo presnavljajo
počasneje kot moški.
Zato se zjutraj zbudijo
z več aktivnega zdravila v telesu,
so še omotične,
ko se usedejo za volan avtomobila
in zato tudi bolj
ogrožene za prometne nesreče.
Ne morem si pomagati, da ne bi pomislila,
koliko mojih pacientov, za katere sem
skrbela v preteklih letih,
je bilo udeleženih v prometnih nesrečah,
ki bi se jih dalo preprečiti,
če bi to analizo zdravila naredili
in primerno ukrepali pred dvajsetimi leti,
ko je zdravilo prišlo na tržišče.
Kaj vse še moramo analizirati po spolu?
Česa vsega še ne vemo?
Druga svetovna vojna je
prinesla veliko sprememb
in ena izmed njih je bila
potreba po zaščiti ljudi
pred sodelovanjem v medicinskih
raziskavah brez pristanka.
Zato so določili nekatere nujno
potrebne smernice oziroma pravila.
Med drugim so želeli
zaščititi ženske v rodni dobi
pred sodelovanjem v medicinskih študijah.
Bali so se, da se bo med
študijo kaj pripetilo zarodku.
Kdo bi bil odgovoren za to?
Takrat so znanstveniki pravzaprav menili,
da je ta uredba pravi blagoslov,
kajti moška telesa so precej homogena.
Pri moških ni stalno spreminjajočih-se
ravni hormonov,
ki bi motile jasne podatke,
pridobljene le od moških.
Tako je bilo preprosteje. In ceneje.
Da sploh ne omenjam, da so takrat mislili,
da so si moški in ženske
enaki v vseh pogledih,
razen v spolnih organih in hormonih.
Padla je odločitev:
medicinske raziskave
so opravljali na moških,
rezultate pa kasneje
uporabljali na ženskah.
Kaj pa je to pomenilo za
koncept ženskega zdravja?
Zdravstvena oskrba žensk,
je postala sinonimna z reprodukcijo:
prsmi, jajčniki, maternico in nosečnostjo.
Temu danes rečemo "bikini medicina."
In tako je ostalo do
osemdesetih let 20. stoletja,
ko so medicinska skupnost
in javnozdravstveni zakonodajalci
spoznali,
da so ženskam z izključitvijo
iz medicinskih raziskav,
povzročili škodo.
Saj z izjemo reprodukcije,
ni bilo nič znanega o edinstvenih potrebah
ženskih pacientk.
Od tedaj smo odkrili ogromno dokazov,
ki kažejo številne razlike med
moškimi in ženskami na vseh področjih.
Veste, v medicini imamo izrek:
"Otroci niso le pomanjšani odrasli."
Ta izrek nam služi v opomin,
da imajo otroci dejansko drugačno
fiziologijo kot normalni odrasli.
Zaradi tega je tudi nastala
medicinska specializacija pediatrija.
Sedaj na otrocih tudi izvajamo raziskave,
da bi izboljšali njihova življenja.
Vem, da enako lahko rečemo tudi za ženske.
Ženske niso le moški s prsmi in jajčniki,
pač pa imajo lastno
anatomijo in fiziologijo,
ki sta vredni enako
intenzivnega preučevanja.
Vzemimo na primer srčnožilni sistem.
Na tem področju si zelo
močno prizadevajo odkriti
zakaj imajo moški in ženske drugačne
oblike srčnih kapi.
Bolezni srca so najpogostejši vzrok
smrti tako pri moških kot pri ženskah,
vendar, v primerjavi z moškimi, več žensk
umre v prvem letu po srčni kapi.
Moški bodo potožili, da imajo
tiščočo bolečino v prsih...
kot bi jim slon sedel na prsih.
In mi rečemo, da je to tipično.
Tudi ženske občutijo bolečino v prsih.
A ženske pogosteje kot moški potožijo,
da se "enostavno ne počutijo dobro,"
"ne morejo zajeti dovolj sape,"
"so zadnje čase zelo utrujene."
In iz nekega razloga mi
to označimo za atipično,
čeprav, kot sem že omenila,
ženske predstavljajo polovico populacije.
Kateri dokazi nam torej
pomagajo pojasniti te razlike?
Če si ogledamo anatomijo
vidimo, da so krvne žile okoli srca
pri ženskah manjše kot pri moških
in razvoj bolezni v teh žilah je drugačen
pri ženskah v primerjavi z moškimi.
Tudi testi, ki jih uporabljamo za
določanje ogroženosti za srčno kap,
so bili prvotno zasnovani, preizkušeni
in izpopolnjeni za moške
in posledično pri ženskah ne
delujejo enako dobro.
In če si sedaj ogledamo še zdravila...
pogosto uporabljena zdravila,
na primer Aspirin.
Aspirin dajemo zdravim moškim,
da preprečimo srčno kap.
Ampak ali veste, da je predpisovanje
Aspirina zdravim ženskam
v resnici škodljivo?
Kar nam ta primer pove, je,
da je to le vrh ledene gore.
Urgentna medicina je
naglo razvijajoče-se področje.
Na koliko življenjsko pomembnih
področjih medicine,
na primer rakavih boleznih in infarktih,
obstajajo pomembne razlike med spoloma,
ki bi jih lahko s pridom uporabljali?
Celo pri vprašanju zakaj so
nekateri pogosteje prehlajeni
kot ostali.
Ali zakaj protibolečinska zdravila
pri tistih udarninah prstov
nekaterim pomagajo, drugim pa ne.
Inštitut za Medicino pravi,
da ima vsaka celica spol.
Kaj to pomeni?
Spol je DNA.
Spol v socialnem smislu, pa označuje
kako se človek predstavlja v družbi.
Ta dva koncepta se ne ujemata vedno,
kar opazimo pri transseksualni populaciji.
Pomembno pa se je zavedati,
da od trenutka spočetja
vsaka celica v našem telesu,
kožna, srčna, pljučna ali celica las,
vsebuje našo edinstveno DNA
in ta DNA vključuje kromosome,
ki določajo
ali bomo postali moški ali ženska.
Včasih so mislili,
da spolni kromosomi na sliki,
XY za moške, XX za ženske,
določajo le, ali se bo človek
rodil z jajčniki ali testisi.
Spolni hormoni,
ki jih ta organa izdelujeta,
pa naj bi bili odgovorni za
ostale razlike med spoloma.
Danes pa vemo, da je ta teorija napačna,
oziroma vsaj nepopolna.
Na srečo so znanstveniki kot dr. Page
iz Inštituta Whitehead,
ki raziskuje kromosom Y
in doktor Yang iz UCLA,
odkrili dokaze, da spolni kromosomi,
ki se nahajajo v vseh telesnih celicah,
ostanejo aktivni skozi celotno življenje
in bi lahko bili odgovorni za razlike
pri doziranju zdravil
ali za razlike med moškimi in ženskami pri
dovzetnosti za bolezni
in resnosti bolezni.
Ta nova spoznanja spremenijo vse
in naloga znanstvenikov je, da nadaljujejo
z odkrivanjem novih dokazov,
vendar pa je tudi naloga zdravnikov,
da pričnejo uporabljati te podatke
ob bolnikovi postelji, še danes.
Takoj zdaj.
Da bi pomagala pri tem, sem
soustanoviteljica nacionalne zveze
imenovane Spol: Skupnost za zdravje žensk,
kjer zbiramo vse te podatke,
zato da so dostopni za poučevanje
in skrb za paciente.
Trudimo se vključiti tudi
medicinske izobraževalne ustanove.
To je pomembno delo.
Spreminjmo način poučevanja medicine,
ki je bil uveljavljen od samega začetka.
Vendar jaz verjamem vanje.
Vem, da bodo sprevideli koristnost
vključitve razlik med spoloma
v sedanji učni načrt.
Gre se za to, da pravilno izučimo
bodoče izvajalce zdravstvenih storitev.
Regionalno
pa sem soustanoviteljica divizije
znotraj oddelka za urgentno medicino
tu na Univerzi Brown,
ki se imenuje Spol v urgentni medicini.
Tu izvajamo raziskave s katerimi
ugotavljamo razlike med spoloma
v urgentnih stanjih,
na primer srčnih boleznih in kapi,
sepsi in zlorabi prepovedanih drog.
Hkrati pa verjamemo, da je
izobraževanje ključno.
Razvili smo vse-vključujoč
model izobrazbe.
Imamo izobraževalne programe za zdravnike,
medicinske tehnike, študente
in za paciente.
Kajti tega problema ne moremo prepustiti
le izvajalcem zdravstvenih storitev.
Vsi imamo vlogo pri spreminjanju
sedanjega stanja.
Moram pa vas posvariti,
da to ni preprosto.
Pravzaprav je težko.
V bistvu želimo spremeniti način,
kako razmišljamo o medicini,
zdravju in raziskovanju.
Spreminjamo naš odnos do
zdravstvenega sistema.
A ni poti nazaj.
Vemo ravno dovolj,
da se zavedamo, da smo se prej motili.
Martin Luther King mlajši je rekel:
"Spremembe niso neizbežne,
zanje je potreben neprestan trud."
Prvi korak proti spremembi
pa je zavedanje.
Ne gre se samo za izboljšanje
zdravstvene oskrbe za ženske.
Gre za personalizirano, individualizirano
zdravstveno oskrbo za vse.
Zavedanje tega lahko spremeni medicinsko
oskrbo tako za moške kot za ženske.
Želim si, da od sedaj naprej vprašate
svojega zdravnika
ali je terapija, ki jo prejemate,
namenjena prav vašemu spolu.
Mogoče vam ne bodo znali odgovoriti...
še.
Ampak ta pogovor se je že začel
in skupaj se lahko vsi učimo.
Zapomnite si, da je zame in moje
kolege na tem področju
vaš spol pomemben.
Hvala vam.
(Aplavz)