[Marina Abramović: Učna ura petja]
Veste, kot otrok sem imela veliko težav
in veliko strahov.
Bila sem strašansko sramežljiva.
[ABRAMOVIĆ] Snemate?
[MOŠKI, IZVEN KADRA] Snemam.
[ABRAMOVIĆ] V redu, torej ...
[NORA YORK] Torej, narediti morate ...
[ABRAMOVIĆ, IZVEN KADRA] Tako sem v trenutku, ko sem imela opravka s performansom,
kot prvo, res hotela premagati svoje strahove,
in, kot drugo,
kolikor mogoče izzvati svoje fizične omejitve,
saj veste, da vidiš, da ima duh
oblast nad telesom.
[Nora York: učiteljica petja]
[YORK] Da bi zapeli,
vdihnite do dna pljuč zadaj.
[ABRAMOVIĆ] Prav.
[YORK] Vdihnite torej ...
Namesto gor v prsi
poskusite vdihnitii v spodnji del.
Vdihnite torej ...
[OBE VDIHNETA IN IZDIHNETA]
[YORK] Da, dobro!
[ABRAMBOVIĆ] Trenutno delam z Bobom Wilsonom
na gledališki predstavi z naslovom
"Življenje in smrt Marine Abramović".
In on ureja -
sestavlja moje življenje, tako kot ga sam vidi.
Ko nastopam, se popolnoma nadzorujem.
Kar pa zadeva življenje, nadzor rada opustim.
In za umetnika je to nekaj najtežjega
v njegovem življenju.
[YORK] Ko vdihneš, da bi zapel,
so tvoja rebra v popolnem razmahu in občutiti hočeš ...
[ABRAMOVIĆ, IZVEN KADRA] Res rada poskušam ljudi peti
in zmeraj sem jim zavidala ta talent,
da lahko poješ.
Kakor da bi lahko odprl svoje srce
in izpel svojo dušo.
Jaz tega nisem mogla.
[YORK] Imate pevsko zgradbo!
Imate ličnice ...
[ABRAMOVIĆ, POJOČ "ŽIVLJENJE V ROŽNATEM"]
"Ko me prime za roko ..."
[YORK] Da! Da! Da! Da!
[ABRAMOVIĆ] "Je vse videti mehko ..."
[YORK] Ah, da!
[YORK] Recite "sol" ...
[ABRAMOVIĆ] "Sol ..."
[YORK] Izpojte, no, samoglasnik ...
[ABRAMOVIĆ, ZADRŽUJOČ SAMOGLASNIK] "Sol."
[YORK] Zdaj pa se s konico jezika
dotaknnite zob.
[OBE HKRATI] "Sol."
[ABRAMOVIĆ] Ko sem bila zelo mlada,
sem se morala učiti klavirja,
in spominjam se, da sem ure klavirja strašno sovražila.
Spomnim se, da je učitelj celo leto dni
prihajal k hiši
in da je po enem letu
prišel k moji materi in rekel:
"Denar jemljem za nič.
"Nima in nikoli ne bo imela
glasbenega posluha."
[YORK] ... zvok naprej."
[ABRAMOVIĆ, ZADRŽUJOČ SAMOGLASNIK] "Sol."
[YORK] Pravilno.
[ABRAMOVIĆ] To sem vzela kot
dokončno trditev
in nikoli nisem hotela peti,
niti misliti, da bom kdaj pela.
[ABRAMOVIĆ] "Sol,
sol na mojih ranah,
da bi omilila prozaično bolečino,
da bi zaskelela transcenentalno."
[YORK] Smem zaigrati Antonyjevo različico ...
[ABRAMOVIĆ] Da.
[YORK] ... da lahko zraven zapojeva?
[ABRAMOVIĆ] Antony Hegarty pripravlja glasbo za to predstavo.
Ustvaril je devet pesmi.
[IZ ZVOČNIKOV IGRA GLASBA]
[ABRAMOVIĆ, POJOČ Z NJO] "Sol na mojih ranah,
da bi oslabila običajnejšo bolečino ..."
[ABRAMOVIĆ, IZVEN KADRA] Skladba, ki jo je Antony spisal zame
in je res namenjena duhovno stanje moje sorte
in jo je navdihnilo moje delo,
se imenuje "Sol na mojih ranah" ...
Ko je Bob odločil, da jo bom odpela,
sem bila povsem paranoična.
Rekla sem mu: "Pa jaz vendar ne znam peti, ne znam peti."
[YORK] Poskusite tako, kakor da bi ... [SIKANJE]
[ABRAMOVIĆ, ZUNAJ KADRA] Antony mi je govoril:
"Poj kot Marlene Dietrich."
Odvrnila sem: "Ja, ko ima slab dan!" [SMEH]
[SIKANJE]
[ABRAMOVIĆ, IZVEN KADRA] Zadevo sem vzela zares
in si rekla, "prav,
poskusim lahko z nekaj učnimi urami petja,
pa bom videla, če zmorem."
[YORK] "Da omili ..."
[OBE] "Da omili ..."
[ABRAMOVIĆ] Gre za dihanje
in za številne druge reči ...
In vendar sem še vedno negotova
in upam, da bo delovalo.
No, zaenkrat je tako
[ABRAMOVIĆ] "Sol,
sol na mojih ranah,
da omili običajno bolečino."