Vse, kar danes sem in vse,
kar počnem, je rezultat mojih izkušenj.

Posebej zadnjih deset let.
Kajti pred tem -

- stara sem 30 let, čez 14 dni bom 31 -

pred tem je bilo mojih
prvih dvajset let prekrasnih.

Vzgajala sta me čudovita starša,

ki sta me imela zelo rada in me naučila,
kaj je v življenju pomembno.

Veliko sem potovala,
bila sem aktivna, igrala sem klavir,

bila sem športnica - igrala sem tenis.

In to mi je odprlo mnogo vrat.

Takoj po zaključku
srednje šole v Ljubljani

sem bila povabljena na študij v ZDA
s plačano polno šolnino za športnike.

V Kalifornijo sem prišla pri 18-ih,
imela sem polno šolnino,

vse je bilo pred menoj,
bila sem srečna.

Kaj bi sploh lahko šlo narobe?

Vse je popolno, sem na vrhuncu življenja,

stara sem 18 let in toliko še
imam za ponuditi svetu.

Pred desetimi leti, pri 20-ih,
se je ta zgodba malce strašljivo končala.

Zgodila se mi je
prva življenjska prelomnica

in me popolnoma spremenila.
Tega se danes močno zavedam.

Zaradi aktivnosti in
angažiranosti pri vsem mogočem

nisem imela veliko časa
za zabavo, zmenke, fante, flirt.

Pri 20-ih sem dobila prvega fanta.

Bil je košarkaš,
član državne reprezentance.

Bil je moja prva ljubezen, prvi, s katerim
sem se po Ljubljani sprehajala z roko v roki.

Ostala sva skupaj tudi po tem, ko sem se
preselila v ZDA, čeprav sem vedela,

da bo to izziv glede na najino mladost.
Bo to trajalo ali ne?

A usoda je šla svojo pot.

Nekega dne me je poklical oče. 
Vprašala sem ga, kako je.

Da je vse v redu, je odgovoril
in pogovor je stekel,

čeprav sem čutila, da je nekaj narobe.
10 minut kasneje mi je povedal,

da je moj fant umrl v avtomobilski
nesreči. Takrat sva oba imela 20 let.

Iskreno moram reči - zdaj preklapljam
v sedanjost, ker je danes umrl njegov oče -

da mi je res težko, ker sem to izvedela pred
nekaj urami. Preklapljam nazaj v preteklost.

Ko mi je oče to povedal,
se mi je podrl svet.

Nihče me ni zares razumel,
bila sem pol sveta stran, povsem sama.

Imela sem prijatelje, a me niso razumeli,
ker niso v resnici vedeli, kdo sem.

Postala sem depresivna.
Čustveno sem se povsem zlomila.

Izgubila sem vero v življenje,
ki sem je prej imela tako veliko,

ker sem mislila,
da se mi ne more nič zgoditi.

Takrat se je začelo. Zaradi depresije sem
padla semester na fakulteti in pavzirala.

A igrala sem tenis
in to me je gnalo naprej.

V teh nekaj mesecih sem spoznala,
da to ni tista prava Ana.

Ne smem ostati taka,
to ni tisto, za kar sem tukaj.

Pobrala sem se, zaključila fakulteto z zelo
dobrimi ocenami in se vrnila v Slovenijo.

Še vedno to nisem bila jaz,
še zmeraj sem se iskala.

Tukaj sem naredila magisterij
v letu in pol, brez težav.

Če si kaj zadam v glavo, vem,
da je vse samo še vprašanje izvedbe.

Magisterij sem zaključila z 10. Bravo, Ana!
Danes niti nisem zelo ponosna na to.

Veliko bolj sem ponosna na to,
kar trenutno čutim in kar delam.

Dobila sem zelo dobro službo - dve leti
sem delala v veliki farmacevtski družbi.

Zelo dobra izkušnja, a po dveh letih
sem videla, da me to delo ne osrečuje.

Ukalupili so me, nisem mogla razmišljati
s svojo glavo in uresničevati svojih idej.

Zato sem dala odpoved in vsi
so me spraševali, če imam plan B.

In rekla sem: "Ne,
ne vem, kaj bom delala."

Po nekaj priložnostnih delih sem srečala
nekaj ljudi iz Švice in Liechtensteina

in videla ogromno priložnost
na področju sončne energije,

ki je bila leta 2009
v Sloveniji v vzponu.

Dogovorili smo se, da v Sloveniji
ustanovim hčerinsko podjetje

in pripravim velik
poslovno-razvojni načrt za podjetje,

ki bi bilo največje v Evropi
s področja sončne energije, če bi uspelo.

Celo leto sem namenila temu projektu,
vključujoč precej tukajšnjih podjetij -

Unicredit Bank, odvetnike, Ernst & Young,
ekipe zagotavljanja kakovosti iz Kalifornije

in Nemčije - projekt je bil ogromen.

In po 12 mesecih mi je materinska družba
sporočila, da nima denarja za investicijo.

Projekt je padel v vodo.

Vsi nastali stroški so padli name, 
jaz sem plačala za vse.

Zaradi tega projekta imam še danes
posojilo. Res sem bila razočarana.

To je bilo zame še eno veliko razočaranje, 
ker sem v projekt vložila toliko časa

in ob ponovnemu porazu
sem ostala brez besed.

Mislim, kaj se mi sploh še lahko zgodi?

Ko sem to preživljala, sem spoznala, 
da mora v tem biti nekaj dobrega.

Najti moram svojo pot. Zato sem se
spet pobrala in spet me je nekaj udarilo.

Nekaj mesecev kasneje 
je nesreča prizadela še mojo družino.

Mami so pri 67-ih ugotovili
zelo redko vrsto demence.

Ni Alzheimerjeva, ampak frontotemporalna
demenca, za katero ni zdravila.

Zadnja 3 leta me moja mama
skorajda ne prepozna.

Približno 20 odstotkov časa ve, 
kdo smo oče, sestra in jaz.

Skušamo ostati močni in ji biti v oporo.

Veliko stvari se nam je zgodilo. 
Vse to me je oblikovalo in me prebudilo

v to, kar danes sem. Spoznala sem, 
da človek mora imeti trdo življenje,

mora izkusiti slabe stvari 
in jih sprejeti z odprtimi rokami,

da bi popolnoma razumel, kdo v resnici je

in našel svoja načela,
vrednote, resnico in iskrenost.

Teh 10 let me je naprej gnal občutek,
ki ga pred leti ne bi znala opisati.

Ubesedila sem ga šele leto in pol nazaj.

Zgodilo se je med tekanjem,
ko sem si rekla: "To je to. To sem jaz."

To je TRUHOMA. To je moj motor,
duša, bistvo mojega obstoja do danes,

to je tisto, kar me je gnalo naprej.

To je zaupanje vase, da vam iskreno
lahko priznam, da sem samo to, kar vidite.

Brez skritih namenov,
zgolj resnično in iskreno jaz.

Povem vam, kaj TRUHOMA pomeni. 
Je močna beseda in trditev.

Predstavlja tri osnovne stvari v življenju -
iskren in pošten marketing [TRueHOnestMArketing].

Danes imam dve podjetji,
sem popolnoma neodvisna.

Zelo smo inovativni, 
zadnja 3 leta se šele uveljavljamo.

Težko je, a moji cilji so dolgoročni.

Prepričana sem, da bomo na koncu zmagali, 
če bomo pri delu pošteni in iskreni.

To vnašam v svoje delo, 
v iskren in pošten marketing.

V podjetjih je zelo pomembno tudi iskreno
in pošteno upravljanje in management.

Imeti moraš iskrene in poštene
ljudi, sodelavce, ki sobivajo in

soustvarjajo uspešno podjetniško zgodbo.

Bistvo pa je iskreno in pošteno človeštvo,
kar smo v osnovi vsi mi.

To pomeni, da smo iskreno v harmoniji s
samim seboj, s tem, kar delamo in verjamemo.

To me je gnalo zadnjih 10 let
in to me žene naprej še danes.

Naj vam pokažem idealen primer,

iskrene in poštene človečnosti
ter bistvo gibanja TRUHOMA.

Gre za dobrodelno organizacijo, 
ki se ji posvečam v prostem času.

Imenuje se Anina zvezdica.

V osnovi gre za zbiranje nepokvarljivih
živil za ljudi na socialnem robu.

Ekipa Anine zvezdice želimo dokazati, 
da ne potrebuješ nobenega denarja -

jaz na primer, sem v minusu zaradi
poslovne polomije izpred dveh let.

Ne potrebuješ denarja, ampak čas
in predanost, ki pa mora biti stoodstotna.

In to dokazujemo z Anino zvezdico.

Drugi pomemben motiv
je pomoč ljudem v stiski.

Tretji in najpomembnejši motiv 
je združevati ljudi in dokazovati,

da z iskrenostjo in poštenostjo lahko
tu na Zemlji ustvarjamo prave čudeže.

In tega je v zadnjih letih primanjkovalo.

Še posebej, odkar smo se
spoznali s konceptom materializma.

Na nek način sem hvaležna, da smo zdaj
v krizi, saj nas bo ta končno prebudila

in nam pokazala, 
kaj je v življenju resnično pomembno.

Mislim, da Anina zvezdica
zadnja tri leta dokazuje ravno to.

Smešno je, kako se je vse skupaj začelo. 
Vse življenje sem si želela pomagati

in je bilo samo
vprašanje časa, kdaj začeti.

Verjamem namreč, da se mora
vse zgoditi z razlogom in spontano.

Januarja bo 3 leta,
odkar smo začeli s prvo akcijo.

Za rojstni dan takrat nisem želela daril,

prosila sem prijatelje, naj pridejo
in prinesejo nekaj hrane.

Na vabilo sem napisala: "Pridi,
prinesi nekaj hrane iz svoje shrambe,

ničesar ti ni treba kupiti. Bomo skupaj
potuhtali, kaj lahko s tem storimo."

Vsem je bila ideja tako všeč, 
da smo na koncu osrečili 37 družin.

Občutek je bil čudovit.

Težava pa je bila v tem, 
da nisem poznala takih družin.

Zato sem se povezala s Centrom za socialno
delo-Šiška, ki mi je pomagal pri iskanju.

Želela sem pomagati
družinam z otroki in ni bilo težav.

Vsakič, ko prinesem hrano, 
se z družino spoznam in pogovorim.

Ni tako, da bi samo prišla,
odložila škatlo in odšla.

Zakaj želim govoriti z njimi?

Ker je četrti motiv Anine zvezdice 
spreminjati življenja na bolje.

Vprašam jih, kakšne so njihove težave 
in kako to, da so se znašli v njih,

kje vidijo rešitve in kaj bodo
v zvezi s tem naredili.

Največja nagrada je zame primer od lani,
ko smo pomagali neki družini,

letos pa je prišla
in prinesla hrano za druge.

Spremenili so svojo življenjsko zgodbo.

Želim jim dati navdiha, 
da sami začnejo spreminjati svojo usodo.

Druga dobrodelna akcija
je potekala aprila 2011.

Izdelala sem spletno stran in prijatelje
prosila, naj povabijo svoje prijatelje.

Malo smo se razširili
in na koncu osrečili 105 družin.

Občutek je bil krasen, 
ker sem videla, da je to res dobra ideja.

Ljudje so začeli verjeti
v mojo organizacijo,

saj na naš račun
ni bil nakazan niti en evro.

Vse je bila samo hrana.

V tretjo akcijo so vstopila tudi
mnoga podjetja, ki so želela pomagati.

S podjetji smo sodelovali na dva načina.

Podjetja, ki hrano proizvajajo,
so nam jo donirala.

Ostala podjetja so
vključila svoje zaposlene,

ki so zbirali hrano
in jo potem prinesli meni.

Tudi vrtci, osnovne in srednje šole, 
fakultete so se mi pridružile.

Ko vidim, da se tudi majhni otroci
zavedajo, kaj se dogaja okoli njih --

da imajo revščino in lačne otroke v svoji
bližini, se iz tega veliko naučijo.

Zelo pomembno je, da se otroci že zgodaj
začnejo zavedati, kaj se dogaja v družbi.

Lani smo osrečili 523 družin. 
Bilo je prelepo.

Nekateri pravijo,
da imam super PR, pa ga sploh nimam.

Mediji se sami obračajo name.

Zakaj? Ker tudi oni verjamejo
v to zgodbo in želijo biti del nje.

Mediji so naveličani slabih novic.

Končno radi delijo tudi dobre zgodbe. 
Zato je akcija prebujenje tudi zanje.

Letos aprila smo naredili še en preskok, 
saj smo osrečili 700 družin.

To je bil še večji logistični
in organizacijski zalogaj.

Še več prostovoljcev se je pridružilo
projektu. Vsi smo mu čisto predani.

Ravno zdaj se zaključuje peta akcija.
Ne še čisto, še vedno imam veliko dela.

V zadnjih dveh mesecih je danes
moj prvi prosti dan. Ves čas delam.

Zjutraj imam službo - sem tudi govorka -

prosti čas je popolnoma
namenjen Anini zvezdici,

ker takrat delam to, kar imam rada.

Skupaj z mojimi zvezdicami
smo dosegli tole:

Več kot 100 prostovoljcev
pomaga pri projektu.

Pridružilo se nam je več kot
50 izobraževalnih ustanov.

Del projekta je bilo tudi
več kot 90 slovenskih podjetij.

Predvsem pa - niti ne vem,
ali številke še držijo,

ker je hrane gotovo več kot 40 ton -
osrečili bomo več kot 2500 družin.

Moj cilj je, da jim razdelim vso hrano
do 28. decembra. Upam, da uspe.

(Aplavz) Hvala.

Veliko ljudi me sprašuje,
zakaj počnem toliko stvari.

Preprosto se sestavijo v lep mozaik in iz
vsega tega, pa tudi od same sebe, se učim.

To je nekaj tako lepega
in bi rada delila z vsemi.

Danes vem, zakaj sem tu -
vse želim navdihovati k spreminjanju sveta,

da bo boljši, predvsem pa
želim ljudi povezovati.

Mislim, da smo z Anino zvezdico to dokazali. 
Rada bi to delila tudi na drugih področjih.

Zakaj si tega želim? 
Zato ker močno in brezpogojno verjamem,

da je prav vsak na tem svetu
pošteno in iskreno človeštvo.

Vsi smo TRUHOMA.

Hvala. (Aplavz)