Fu Manchu je bil eden najznamenitejših
umetnikov bežanja

živalskega vrta v Omahi
v 60-ih letih 20. stoletja.

Vendar ni bil umetnik,

temveč orangutan.

Pazniki, ki so ga vsak večer
zaklenili v ogrado,

so bili zbegani, ko so ga zjutraj našli
izven ograde, v družbi drugih opic,

ali na strehi, kjer se je sončil.

Šele, ko so namestili kamere,
so ugotovili,

da je Fu Manchu odklepal ključavnico

s pomočjo žice, ki jo je hranil
pod vrečkami v licih.

Paznikov Fu Manchujeva prebrisanost
ne bi smela presenetiti.

Z ostalimi človeku podobnimi opicami -

gorilami, šimpanzi in bonobi -

sodi orangutan v naše
družinsko drevo človečnjakov,

ki obstaja že 14 milijonov let.

Orangutani med bratranci niso edinstveni
zgolj zaradi svojih vpadljivih rdečih las.

Kot edina človeku podobna opica iz Azije,

so se orangutani prilagodili življenju
visoko v drevesnih krošnjah.

Veliko veščin, ki se jih naučijo,
se prenese prek posebne vezi,

ki jo imajo s svojimi materami,

najdaljšo v živalskem kraljestvu,
če odštejemo človeka.

Orangutanke navadno skotijo
enega mladiča naenkrat

in tudi 8 let ne povržejo naslednjega.

To omogoča mladičem,
ki so sprva povsem odvisni od matere,

veliko časa za učenje plezanja

in razlikovanja med stotinami rastlin,
ki sestavljajo njihov jedilnik.

Orangutanke ostanejo s svojimi materami
celo v najstniška leta,

da se priučijo skrbi za mladiče.

Ko odraščajo, prek interakcije s
svojimi vrstniki in sorojenci

razvijejo tudi kompleksen
nabor socialnih veščin.

Kakor mi,

mladi orangutani nehote oponašajo mimiko

in čustva svojih prijateljev,

vključno z vzorci, ki močno spominjajo
na človeško smehljanje in smeh.

Ko se končno sami odpravijo v svet,

še naprej razvijajo svojo iznajdljivost,

ko uporabljajo priučene veščine.

Odrasli vsak večer zgradijo gnezdo tako,
da previdno prepletejo veje

ter jih prekrijejo z mehkim listjem,
blazinami in odejami.

Za to je potrebna spretnost,
koordinacija in čut za oblikovanje.

Uporabljajo tudi različna orodja,
da si olajšajo življenje v džungli.

Veje uporabijo kot lovilec muh
in praskalnik za hrbet,

ko dežuje, si izdelajo dežnike,

iz mehkih listov naredijo rokavice,

ali jih uporabijo
kot obveze za oskrbo ran.

Vendar njihova inteligenca
seže mnogo dlje.

Raziskave v nadzorovanih okoliščinah
so pokazale, da so orangutani sposobni

samozavedanja, saj so ena redkih vrst,
ki prepozna svoj odsev v ogledalu.

Kažejo tudi izredno daljnovidnost,
sposobnost načrtovanja in kognicijo.

V enem poskusu so orangutana
naučili uporabljati slamico,

s katero je iz embalaže spil
najljubšo sadno juho.

Ta orangutan je kasneje
izbiral med slamico

in grozdom, ki bi ga lahko takoj pojedel;

odločil se je za slamico,
če bi slučajno dobil še eno škatlo juhe.

V drugem poskusu so orangutani ugotovili,
da s pljuvanjem vode v dolge cevi,

dosežejo arašide, ki so bili na dnu.

Čeprav so orangutani kognitivne preizkuse
opravili s petico,

določenih težav ne morejo rešiti
brez naše pomoči.

Indonezija ima najvišjo stopnjo
razgozdovanja na svetu.

Letno požgejo tisoče kvadratnih kilometrov
deževnega gozda

za vzdrževanje lesne industrije
in proizvodnje palmovega olja.

30.000 orangutanov, ki živijo v divjini,
je tako izpostavljenih divjim lovcem.

Ti ubijejo matere, da lahko mladiče
prodajo za eksotične ljubljenčke.

K sreči se zgodba ne konča vedno tako.

Sirote včasih zasežejo
in jim dajo še eno priložnost.

V posebnih gozdnih šolah
si opomorejo od čustvenih travm

in nadaljujejo z učenjem
bistvenih življenjski veščin.

Okoliščinam navkljub kažejo
te sirote izjemno trdoživost

in pripravljenost za učenje.

V malajščini beseda orangutan
pomeni "oseba gozda,"

opomin našega skupnega porekla.

Čeprav so orangutani ena
najpametnejših živali na Zemlji,

bomo za preprečitev njihovega izumrtja
potrebovali ustvarjalnost, sočutje

in daljnovidnost, kar nam je skupno.