Na YouTubu obstaja cel žanr videov,
posvečenih izkušnji,
ki jo je brez dvoma imel vsak v tej sobi.
V takšnem videu posameznik,
v prepričanju, da je sam,
počne nekaj ekspresivnega —
poje na ves glas, zapeljivo pleše,
počne kaj igrivo seksualnega —
nakar ugotovi, da v bistvu ni sam,
da ga nekdo skrivaj opazuje.
Ob tem odkritju
povsem zgrožen takoj preneha
s svojim početjem.
Na njegovem obrazu se jasno vidi
občutek sramu in ponižanja.
Občutek, da bi to stvar
počel samo pod pogojem,
da ga nihče ne gleda.
To je glavna tema dela,
s katerim se intenzivno ukvarjam
zadnjih 16 mesecev —
vprašanje o pomenu zasebnosti,
ki zdaj nastopa tudi
v kontekstu svetovnih razprav,
zahvaljujoč razkritjem Edwarda Snowdena,
da so ZDA in njeni partnerji
brez vednosti ostalega sveta
spremenili internet
iz orodja brez primere,
ki je nekoč obetalo
osvoboditev in demokratizacijo,
v cono masovnega,
nekritičnega nadzora, kot ga še ni bilo.
V tej razpravi pogosto
nastopa mnenje tudi med ljudmi,
ki niso naklonjeni
množičnemu nadzoru,
da takšen obsežen vdor
ne povzroča resnične škode,
saj imajo razlog za skrivanje
in željo po zasebnosti le ljudje,
ki počnejo kaj slabega.
Tak pogled izhaja
iz posredne predpostavke,
da na svetu obstajata dva tipa ljudi,
dobri in slabi.
Slabi ljudje načrtujejo
teroristične napade
ali so nasilni kriminalci
in imajo razloge za skrivanje
in željo po zasebnosti.
Po drugi strani dobri ljudje
hodijo v službo, se vrnejo domov,
vzgajajo otroke, gledajo TV.
Interneta ne potrebujejo
za načrtovanje napadov,
ampak za branje novic, izmenjavo receptov
ali organiziranje tekem za otroško ligo.
Ti ljudje ne počnejo ničesar narobe
in zato ničesar ne skrivajo
in nimajo nobenega razloga za strah
pred nadzorom s strani vlade.
Ljudje, ki to dejansko govorijo,
so udeleženci skrajnega dejanja
samorazvrednotenja.
Kar resnično pravijo, je:
"Pristal sem na to, da postanem
tako neškodljiva in dolgočasna oseba,
da me resnično ni strah,
če vlada ve, kaj delam."
Mislim, da je ta miselnost
najbolj prišla do izraza
v intervjuju z direktorjem Googla
Ericom Schmidtom iz leta 2009.
Na vprašanje o številnih načinih
Googlovega vdiranja v zasebnost
več sto milijonom ljudi po svetu
je odgovoril,
"Če delaš nekaj, za kar nočeš,
da izvejo tudi drugi,
mogoče tega sploh ne bi smel delati."
O takšni mentaliteti
lahko rečemo veliko stvari.
Za začetek — ljudje, ki menijo,
da zasebnost ni zares pomembna,
dejansko ne verjamejo v to.
To kažejo tako,
da kljub svojim besedam
z dejanji na vrsto načinov
varujejo svojo zasebnost.
Na e-mail računih
in socialnih omrežjih imajo gesla,
na vratih spalnice in kopalnice
imajo ključavnice.
Namen vseh teh korakov je,
da drugim ljudem
preprečijo vstop v njihovo
zasebno področje
in razkritje stvari, za katere
nočejo, da vedo drugi.
Isti Eric Schmidt, direktor Googla,
je ukazal uslužbencem,
naj nehajo komunicirati
z internetno revijo CNET,
po tem, ko so objavili članek,
poln zasebnih informacij
o Ericu Schmidtu,
pridobljenih izključno
z iskanjem po Googlu
in uporabo ostalih Googlovih produktov.
Isto delitev vidimo
pri ustanovitelju Facebooka
Marku Zuckerbergu,
ki je v razvpitem intervjuju iz leta 2010
razglasil, da zasebnost ni več
"družbena norma".
Prejšnje leto je Zuckerberg z ženo
kupil ne le svojo lastno hišo,
ampak tudi vse štiri
sosednje v Palu Altu
za 30 milijonov dolarjev,
da bi jima zagotovil zasebno cono,
kjer nihče ne more opazovati,
kaj delata v privatnem življenju.
V zadnjih 16 mesecih,
ko sem o tem problemu
govoril po svetu,
mi je vsakič nekdo rekel,
"Ne skrbi me vdor v zasebnost,
ker ničesar ne skrivam."
Moj odgovor je zmeraj enak.
Vzamem kuli, napišem svoj e-mail in rečem,
"Tu je moj e-mail naslov.
Ko prideš domov,
mi pošlji vsa svoja gesla
za vse svoje e-mail račune,
ne le za ugledne službene,
ampak vse, ker bi rad preletel,
kaj delaš na spletu,
in prebral in objavil,
kar se mi zdi zanimivo.
Navsezadnje, če nisi slab človek
in ne počneš ničesar narobe,
ne bi smel imeti ničesar za skrivati."
Niti ena oseba še ni pristala na pobudo.
Ta e-mail račun -- (aplavz)
preverjam ves čas kot zmešan,
ampak je zelo osamljen prostor.
Za to obstaja razlog,
in sicer, da tudi ko ljudje
z besedami zanikamo
pomen naše zasebnosti,
instinktivno razumemo,
kakšen globok pomen ima.
Res je, da smo ljudje družbena bitja
in imamo potrebo, da drugim ljudem
pokažemo, kaj delamo, govorimo in mislimo,
zato tudi prostovoljno objavljamo
svoje informacije na spletu.
Za svobodno in zadovoljno osebo
pa je enako pomembno tudi,
da ima prostor, kamor se lahko umakne
pred očitajočimi očmi drugih.
Obstaja razlog, zakaj stremimo k temu,
in sicer, da imamo vsi —
ne le teroristi in kriminalci, ampak vsi —
stvari, ki jih hočemo skriti.
Vrsto stvari, ki jih delamo
in o katerih razmišljamo,
smo pripravljeni povedati zdravniku,
odvetniku, psihologu, partnerju,
najboljšemu prijatelju, vendar bi nas bilo
grozno sram,
če bi zanje vedeli tudi drugi.
Vsak dan opravljamo sodbe o stvareh
ki smo jih pripravljeni deliti
z drugimi ljudmi,
in o stvareh, za katere nočemo,
da ve kdorkoli.
Ljudje lahko brez težav trdijo,
da ne cenijo svoje zasebnosti,
vendar njihova dejanja
zanikajo to prepričanje.
Obstaja razlog, zakaj
po zasebnosti hrepenimo
vsesplošno in instinktivno.
Ne gre le za refleks,
kot je dihanje ali pitje vode.
Razlog je v tem, da se v stanju,
kjer smo lahko opazovani in nadzorovani,
naše obnašanje drastično spremeni.
Ko se nam zdi, da smo opazovani,
je naše vedenje veliko bolj
omejeno kot sicer.
To je preprosto dejstvo človeške narave,
priznano v družboslovju,
literaturi, religiji
in praktično na vseh področjih.
Na ducate psiholoških študij
lahko potrdi, da je obnašanje
nekoga, ki se zaveda,
da je lahko opazovan,
veliko bolj konformistično kot sicer.
Občutek sramu je močan motivator,
tako kot želja, da se mu izognemo,
kar je razlog, da ljudje
medtem ko so opazovani,
sprejemajo odločitve,
ki niso stranski produkt lastnih dejanj,
ampak so povezane
s pričakovanji drugih
ali s tem, kar jim
narekajo družbene norme.
To odkritje je v praksi najbolje uporabil
filozof iz 18. stoletja Jeremy Bentham,
ki se je odločil rešiti pomemben problem,
ki je spremljal industrijsko dobo.
Takrat so institucije prvič postale
tako velike in centralizirane,
da niso bile več zmožne nadzorovati
in s tem kontrolirati vsakega posameznika.
Rešitev, ki jo je zasnoval,
je bila konstrukcija
po imenu panoptikum,
sprva mišljena za zapore.
Njena glavna značilnost je bil
ogromen stolp v sredini ustanove,
iz katerega je lahko nadzornik
v vsakem trenutku opazoval
katerega koli zapornika,
čeprav ni mogel gledati vseh naenkrat.
Ključno pri tej konstrukciji je bilo,
da zaporniki niso mogli videti,
kaj se dogaja v stolpu
in tako niso nikoli vedeli,
če jih kdo opazuje in kdaj.
Pri odkritju ga je najbolj navdušilo,
da bi za zapornike to pomenilo,
da morajo domnevati, da so
opazovani v katerem koli trenutku,
kar bi bil najboljši mehanizem
poslušnosti in ubogljivosti.
Michel Foucault,
francoski filozof iz 20. stoletja,
je ugotovil, da se tak model lahko
uporablja ne le v zaporih,
ampak v vseh institucijah,
kjer želijo nadzirati človeško vedenje:
šolah, bolnicah, tovarnah,
delovnih mestih.
Povedal je, da je takšen miselni okvir,
kot ga je odkril Bentham,
ključen za družbeni nadzor
v modernih družbah zahoda,
ki tako ne bi več potrebovale
očitnih orožij tiranije —
kaznovanja, zapiranja
ali ubijanja disidentov
ali zakonite prisile v zvestobo
določeni stranki —
ker množični nadzor ustvarja
miselni zapor,
ki je veliko bolj subtilna,
pa vendar učinkovitejša metoda
za spodbujanje spoštovanja družbenih norm
in veliko učinkovitejše
orožje ortodoksije
kot surova moč.
Največja klasika s področja
nadzora in zasebnosti
je Orwellov roman "1984",
o katerem smo se vsi učili
v šoli in je že skoraj kliše.
Ljudje ga celo označijo
za slabo primerjavo
v pogovoru o nadzoru
in rečejo, da so tam ljudje
imeli monitorje v stanovanjih
in so bili opazovani ves čas,
kar nima veze z današnjim nadzorom.
To je dejansko glavno napačno razumevanje
svaril, ki jih je Orwell
objavil v svojem romanu.
Njegovo svarilo se je nanašalo
na nadzorovalno državo,
ki ni opazovala vsakogar ves čas,
ampak kjer so se ljudje zavedali,
da so lahko opazovani kadarkoli.
Orwellov pripovedovalec Winston Smith
je njihov sistem nadzora
opisal takole:
"Seveda ni bilo mogoče vedeti,
ali te v danem trenutku opazujejo."
Nadaljeval je:
"... priključili so se lahko na
tvoj oddajnik, kadarkoli so hoteli.
Živeti si moral — in si živel,
iz navade, ki se je spremenila v nagon —
v domnevi, da prisluškujejo
vsakemu šumu, ki ga narediš,
in opazujejo -
razen v temi - vsak tvoj gib."
Abrahamske religije
imajo podobno predpostavko
o nevidni in vsevedni avtoriteti,
ki zmeraj gleda, kaj počneš,
kar pomeni, da nikoli nimaš
trenutka zasebnosti in si tako prisiljen
v poslušnost ukazov.
Vsa ta na videz različna dela
imajo skupno točko in zaključek,
da je družba, v kateri so ljudje
lahko nadzorovani ves čas,
družba konformizma,
ubogljivosti in podrejanja,
zaradi česar o takšnem sistemu
sanja vsak tiran,
od očitnega do prikritega.
Po drugi strani je še bolj pomembno
področje zasebnosti,
možnost, da gremo nekam,
kjer lahko razmišljamo
razpravljamo in komuniciramo in govorimo,
umaknjeni pred očitajočimi očmi drugih.
Samo v tem področju bivajo ustvarjalnost,
raziskovanje in nestrinjanje.
Zaradi tega z obstojem družbe,
v kateri smo podleženi
neprestanemu nadzoru,
dopuščamo močno ohromitev
bistva človeške svobode.
Rad bi še pripomnil, da ideja,
da imajo razloge za skrivanje
in zasebnost le tisti,
ki počnejo nekaj narobe,
utrjuje dve zelo škodljivi sporočili,
dve škodljivi lekciji.
Prva je ta, da so edini ljudje,
ki jih skrbi za zasebnost
in ki jo bodo poiskali,
po definiciji slabi ljudje.
Temu zaključku bi se morali
izogibati iz številnih razlogov.
Še posebej takrat, ko vi rečete
"nekdo, ki počne slabe reči,"
verjetno mislite načrtovanje
terorističnih napadov,
nasilne kriminalce in podobno,
kar je veliko ožje pojmovanje,
kot ga imajo ljudje na vrhu.
Za njih "slabe stvari"
večinoma pomenijo stvari,
ki izvajanju njihove oblasti
prinašajo pomenljive izzive.
Druga resnično škodljiva
in po mojem še bolj prikrita lekcija,
ki izvira iz sprejemanja
takšnega mišljenja,
je implicitna kupčija,
ki so jo ti ljudje sprejeli.
Kupčija je takšna:
Šele takrat, ko si pripravljen
postati dovolj neškodljiv
in dovolj negrozeč
ljudem na oblasti,
si lahko popolnoma svoboden
pred nevarnostmi nadzora.
Edini, ki imajo vzrok za skrb,
so disidenti,
ki oporekajo oblasti.
Tudi temu bi se morali
izogibati iz več razlogov.
Tudi če trenutno nisi oseba,
ki se želi uvarjati s takšnim početjem,
se boš mogoče hotel nekoč v prihodnosti.
Tudi če se odločiš,
da tega nikoli nočeš početi,
že dejstvo, da obstajajo drugi,
ki se hočejo in zmorejo
zoperstaviti ljudem na oblasti —
disidenti, novinarji,
aktivisti in številni drugi —
je nekaj, kar prinaša skupno dobro,
in nekaj, kar moramo ohranjati.
Prav tako odločilen pokazatelj,
kako svobodna je neka družba,
ni njeno ravnanje
z dobrimi, poslušnimi državljani,
temveč ravnanje z disidenti
in tistimi, ki se upirajo pravovernosti.
Najpomembnejši razlog pa je ta,
da sistem množičnega nadzora
zatira našo svobodo na vse možne načine.
Prepoveduje številne vedenjske možnosti,
ne da bi se tega sploh zavedali.
Priznana socialistična aktivistka
Rosa Luxemburg je nekoč dejala,
"Kdor se ne premika,
ne opazi svojih okov."
Okove množičnega nadzora
lahko poskušamo narediti
nevidne ali neopazne,
vendar omejitve, ki jih nadzor vsiljuje,
s tem ne postanejo nič šibkejše.
Najlepša hvala.
(Aplavz)
Hvala.
(Aplavz)
Hvala.
(Aplavz)
Hvala, Glenn.
Prepričljivi argumenti, ni kaj.
Če nimate nič proti,
bi vprašal par vprašanj
o zadnjih 16 mesecih in Edwardu Snowdenu.
Prvo vprašanje je osebno.
Vsi smo brali o aretaciji vašega partnerja
Davida Mirande v Londonu
in ostalih težavah,
vendar sklepam, da ste bili
da ste bili z vidika osebne vpletenosti
in tveganja
deležni veliko pritiska
v spopadu z najmočnejšimi
organizacijami na svetu.
Povejte nam več o tem.
Ena od stvari, ki mislim,
da se zgodijo v taki situaciji,
je pogum, ki postane nalezljiv.
Čeprav smo se vsi novinarji
zavedali nevarnosti —
ZDA ostaja najmočnejša država na svetu
in nerada vidi, da razkriješ
na tisoče njenih skrivnosti
na inetrnetu, kadar hočeš —
videti običajnega 29-letnika,
ki je odraščal
v zelo običajnem okolju,
s tolikšno stopnjo
načelnega poguma, kot jo premogel Snowden,
vedoč, da bo zaprt do konca življenja
ali da se mu bo življenje sesulo,
je navdihnilo mene in ostale novinarje,
mislim pa, da tudi ljudi po svetu,
vključno z bodočimi žvižgači,
da spoznajo, da lahko
tudi sami počnejo take stvari.
Zanima me vaš odnos s Snowdenom.
Z njim ste veliko govorili
in veliko govorite še naprej,
vendar mu v svoji knjigi nikoli ne rečete
Edward ali Ed, ampak "Snowden". Kako to?
Veste, prepričan sem,
da bi to lahko preučevala
ekipa psihologov.
Ne vem. Mislim, da zato,
ker je bil eden njegovih glavnih ciljev
oziroma taktik, da je vedel,
kako bi lahko osredotočanje medijev
nanj kot na osebo preusmerilo pozornost
stran od bistva razkritij.
Zato se tudi ni hotel
pojavljati v medijih.
Svoje življenje je vedno poskušal
umakniti pred analiziranjem.
Zato mislim, da s ga tem,
ko mu rečem Snowden,
le označim kot pomembno zgodovinsko osebo,
namesto da ga poskušam personalizirati
na načine, ki bi lahko odvračali
pozornost od bistva.
Ta razkritja, vaša analiza,
in delo ostalih novinarjev
so resnično razvili debato,
veliko vlad se je na primer odzvalo,
med drugim brazilska
s projekti in programi,
ki bi vsaj malo preoblikovali internet.
V tem pogledu se trenutno dogaja veliko.
Zanima pa me, kaj je
končnica za vas osebno.
Na kateri točki si boste rekli,
zdaj smo pa uspeli premakniti kolesje?
Kot novinar je zame končnica
zelo preprosta, in sicer
ko bom prepričan, da je vsak dokument,
vreden objave in razkritja tudi objavljen,
in da so skrivnosti,
ki to ne bi smele biti,
na koncu razkrite.
To je zame bistvo novinarstva
in temu se bom posvetil.
Kot nekdo, ki se mu množični nadzor gnusi
zaradi prej naštetega
in veliko drugih razlogov,
to vidim kot delo, ki nima konca,
vsaj dokler oblast po svetu
ne bo več zmožna nadzirati
celotnih narodov, razen v primeru,
ko prepričajo sodišče ali drugo
pravno osebo, da je njihova tarča
dejansko storila nekaj narobe.
Mislim, da je to način
za ponovno obuditev zasebnosti.
Kot smo videli na TED-u,
je Snowden zelo dober govorec,
ko se predstavlja kot zagovornik
demokratičnih vrednot in načel.
Vendar veliko ljudi težko verjame,
da je to njegov edini povod.
Težko verjamejo,
da v igri ni bilo denarja,
da nekaterih skrivnosti ni celo
prodal Kitajski ali Rusiji,
ki seveda trenutno nista
najboljši prijateljici ZDA.
Prepričan sem tudi,
da mnoge v tej sobi zanima isto vprašanje.
Se vam zdi možno, da obstaja
obraz Snowdena, ki ga še nismo videli?
Ne, to se mi zdi absurdno in idiotsko.
Če bi res hoteli —
vem, da igrate hudičevega advokata —
ampak če bi hoteli prodati
skrivnosti drugi državi,
kar bi Snowden lahko storil
in zraven še ekstremno obogatel,
bi bila zadnja stvar, da bi dokumente
izročili novinarjem
in jih prosili za objavo,
saj bi s tem izgubile vso vrednost.
Ljudje, ki želijo obogateti,
vladam prodajajo skrivnosti naskrivaj.
Je pa še ena pomembna točka,
in sicer obtožbe, ki prihajajo
s strani ameriške vlade,
in s strani ljudi v medijih,
ki so zvesti tem vladam.
Ljudje, ki obtožujejo druge na tak način —
"Tega pa že ne počne
iz načelnih razlogov, zagotovo ima
kakšen pokvarjen in podel razlog" —
po mojem mnenju povejo več o sebi,
kot o človeku, na katerega
letijo obtožbe, ker — (Aplavz)
ljudje, ki tako obtožujejo druge,
sami nikoli ne naredijo ničesar
iz razloga, ki ni pokvarjen,
zato sklepajo,
da so tudi ostali okuženi
z isto boleznijo brezdušnosti,
in pridejo do takšnega zaključka.
(Aplavz)
Glenn, najlepša hvala.
- Najlepša hvala.
Glenn Greenwald.
(Aplavz)