[3. aprila 2016 smo bili priča največjemu
razkritju podatkov v zgodovini.]
[Panamski dokumenti so razkrinkali
bogate in močne ljudi,]
[ki so v davčnih oazah
skrivali ogromne vsote denarja.]
[Kaj to pomeni?]
[Za razlago smo poklicali
Roberta Palmerja iz Global Witness.]
Ta teden so nas preplavile zgodbe,
ki izhajajo iz razkritja
11 milijonov dokumentov
odvetniške družbe Mossack Fonseca
s sedežem v Panami.
Objava teh panamskih dokumentov
odgrinja tančico majhnega dela
skrivnostnega sveta davčnih oaz.
Pokaže nam, kako stranke,
banke in odvetniki
podjetjem, kakršno je Mossack Fonseca,
naročijo: "Želimo imeti anonimno podjetje,
nam ga lahko odprete?"
Zdaj lahko vidimo elektronska sporočila,
izmenjave sporočil,
vidimo, kako to deluje,
kako funkcionira.
In to je imelo kar takojšnje posledice.
Islandski premier je odstopil.
Izvedeli smo tudi,
da ima neki zaveznik sirskega
diktatorja Bašarja Al Asada
podjetja v davčnih oazah.
Obstajajo navedbe o
dveh milijardah dolarjev,
povezanih z ruskim predsednikom
Vladimirjem Putinom
preko tesnega prijatelja iz otroštva,
ki je tudi priznan čelist.
In veliko bogatih posameznikov
in drugih ljudi bo živčnih
zaradi naslednjega dela zgodb
in prihodnjih razkritij.
To se sliši kot zgodba za vohunski triler
ali roman Johna Grishama.
Zdi se daleč od vas, mene,
od navadnih ljudi.
Zakaj nas to sploh zanima?
Dejstvo je, da če lahko bogati
in močni posamezniki
denar hranijo v davčnih oazah
ter se izmikajo davkom,
to pomeni manj denarja za
ključne javne storitve,
kot so zdravstvo, izobraževanje, ceste.
To pa vpliva na vse nas.
Za mojo organizacijo Global Witness
je bilo to razkritje fenomenalno.
Svetovni mediji in politični voditelji
govorijo o tem, kako lahko ljudje
izkoriščajo tajnost oaz
in skrivajo svoje premoženje -
o tem mi govorimo že desetletje.
Veliko ljudem se zdi ta svet
begajoč in zapleten,
težko je razumeti,
kako deluje svet davčnih oaz.
Jaz na to gledam kot na rusko babuško.
Obstaja podjetje znotraj drugega podjetja,
ki je znotraj še enega podjetja,
zato je skoraj nemogoče razumeti,
kdo stoji za temi strukturami.
Za pravosodje ali za davkarijo,
za novinarje in civilno družbo je težko
razumeti, kaj se dogaja.
Zanimivo se mi tudi zdi,
da ZDA te zgodbe niso veliko pokrivale.
Morda zato, ker v dokumentih ni bilo
nekaterih pomembnih Američanov.
Pa ne zato, ker bogati Američani
ne bi skrivali premoženja v oazah.
Zaradi načina,
na katerega delujejo davčne oaze,
ima Mossack Fonseca pač
manj ameriških strank.
Mislim da če bi šlo za razkritja
s Kajmanskih otokov
ali držav Delaware, Wyoming ali Nevada,
bi bilo veliko več primerov
povezanih z Američani.
Pravzaprav v veliko zveznih držav ZDA
potrebujete manj podatkov,
da bi odprli podjetje,
kot jih potrebujete
za včlanitev v knjižnico.
Takšna tajnost v ZDA
omogoča uslužbencem šol,
da goljufajo učence.
Goljufi lahko prevarajo
ranljive vlagatelje.
Tako obnašanje vpliva na vse nas.
Pri Global Witness
smo hoteli pogledati,
kako to izgleda v praksi.
Kako pravzaprav deluje?
Tole smo storili:
skrivnega preiskovalca smo poslali
v trinajst odvetniških družb na Manhattnu.
Izdajal se je za ministra iz Afrike,
ki je sumljiv denar hotel prenesti v ZDA
in kupiti hišo, jahto, letalo.
Šokiralo nas je,
da so vsi razen enega odvetnika
preiskovalcu dali predloge,
kako prenesti sumljiv denar.
To so bila začetna srečanja
in noben odvetnik nas ni
vzel za svojo stranko
in seveda ni bilo nobene
finančne transakcije,
a stvar je pokazala na težavo v sistemu.
Pomembno je tudi,
da na to ne gledamo le kot na
posamezne primere.
Ne gre le za posameznega odvetnika,
ki je govoril s preiskovalcem
in mu dal predloge.
Ne gre le za pomembnega politika,
ki se je ujel v škandal.
Gre za to, kako sistem deluje,
kako vzdržuje korupcijo,
izogibanje davkom, revščino, nestabilnost.
Da bi se spopadli s tem,
moramo spremeniti igro.
Spremeniti moramo pravila igre,
da bo tako obnašanje težje.
Morda se sliši brezupno,
kot da ne moremo storiti nič,
kot da se nič ne spremeni,
kot da bodo vedno obstajali bogati
in močni posamezniki.
Kot optimist po naravi
pa vidim, da se nekaj spreminja.
Zadnjih nekaj let
se večajo zahteve po transparentnosti
pri lastništvu podjetij.
Zadevo je na politični dnevni red
postavil David Cameron,
premier Velike Britanije,
na vrhu G8 leta 2013 na Severnem Irskem.
Odtlej Evropska unija ustanavlja
centralne registre na ravni držav.
Tam piše, kdo je v resnici lastnik
in nadzornik podjetij po Evropi.
Žalostno je, da ZDA v tem zaostajajo.
Dvostrankarska zakonodaja je bila vložena
v kongres in senat,
a ne napreduje, kot bi morala.
Res bi radi, da bi panamski dokumenti,
ta vpogled v svet davčnih oaz,
pomagali k večji odprtosti
ZDA in ostalega sveta.
Za Global Witness
je to trenutek spremembe.
Navadni ljudje se morajo razjeziti
na to, kako drugi lahko
skrivajo svojo identiteto
za tajnimi podjetji.
Poslovneži se morajo oglasiti
ter povedati,
da taka tajnost ni dobra za posel.
Politični voditelji
morajo prepoznati problem
in se zavezati k spremembam zakonov,
da bi razkrili tovrstno tajnost.
Skupaj lahko končamo to tajnost,
ki omogoča izogibanje davkom,
korupcijo, pranje denarja.