Kaj nas ohranja zdrave in srečne
ko gremo skozi življenje?
Če bi ta trenutek investirali
v najboljšega sebe v prihodnosti,
kam bi vložili svoj čas in energijo?
Nedavno so anketirali generacijo Y
z vprašanjem, kaj so njihovi
najbolj pomembni cilji v življenju,
in več kot 80-odstotkov jih je reklo,
da je njihov glavni življenjski cilj to,
da postanejo bogati.
Prav tako je 50-odstotkov teh
mladih odraslih
reklo, da je drug pomemben
življenjski cilj to,
da postanejo slavni.
(smeh)
Nenehno nam govorijo,
da moramo še bolj delati, se še bolj gnati
in še več doseči.
Dobivamo vtis, da so to
tiste stvari, za katerimi moramo iti,
da bomo imeli dobro življenje.
Slike celotnih življenj,
odločitev, ki jih ljudje sprejemajo
in kako se jim te odločitve obrestujejo,
te slike je skoraj nemogoče dobiti.
Večino, kar vemo o človeškem življenju,
vemo iz tega, ko prosimo ljudi,
da se spomnijo preteklosti.
in, kot vemo, pogled nazaj
še zdaleč ni 20/20.
Pozabimo ogromno,
kar se nam je zgodilo v življenju,
včasih pa je spomin tudi
naravnost kreativen.
Ampak, kaj če bi lahko gledali
celotna življenja,
medtem, ko se odvijajo skozi čas?
Kaj če bi lahko preučevali ljudi
od časa, ko so bili najstniki,
vse do starih let,
da bi lahko videli, kaj v resnici
dela ljudi srečne in zdrave?
To smo naredili.
Harvardska raziskava odraslega razvoja
je morda najdaljša študija odraslega
življenja, ki je bila kdajkoli narejena.
Že 75 let sledimo življenju 724 moških
in jih leto za letom sprašujemo o njihovem
delu, življenju doma in zdravju.
Seveda v vsem tem času nismo vedeli,
kako se bodo njihove življenjske zgodbe
obrnile.
Raziskave, kot je ta, so izjemno redke.
Skoraj vsi projekti te vrste
propadejo v enem desetletju,
ker preveč ljudi izstopi iz raziskave,
ali se preneha financiranje raziskave,
ali raziskovalci študijo opustijo,
ali umrejo in raziskave
nihče ne nadaljuje.
Vendar je s kombinacijo sreče
in vztrajnosti več generacij raziskovalcev
ta raziskava preživela.
Okrog 60 od prvotnih 724 moških
je še vedno živih
in še vedno sodelujejo v raziskavi,
in večina jih je v 90. letu starosti.
Sedaj začenjamo raziskovati
več kot 2000 otrok teh moških.
Jaz sem četrti direktor te raziskave.
Od leta 1938 smo sledili življenju
dveh skupin moških.
Prva skupina je začela z raziskavo
ko so bili študenti na Univerzi Harvard.
Med 2. svetovno vojno
so vsi dokočali študij
in večina jih je šla v vojno.
Druga skupina, ki smo ji sledili,
je bila skupina fantov
iz najrevnejših predelov Bostona,
fantov, ki so bili za raziskavo izbrani
posebej zato, ker so bili
iz nekaterih najbolj težavnih
in zapostavljenih družin
v Bostonu v 1930-tih.
Večina jih je živela v najemu,
mnogi brez tekoče tople in hladne vode.
Ko so vstopili v raziskavo,
si bili vsi ti najstniki intervjuvani.
Opravili so zdravniške preglede.
Šli smo k njim domov
in intervjuvali njihove starše.
Potem so ti najstniki
zrasli v odrasle ljudi,
ki so vstopi v vse družbene sloje.
Postali so tovarniški delavci, odvetniki,
zidarji, zdravniki
in eden predsednik Združenih držav.
Nekateri so postali alkoholiki.
Nekaj jih je razvilo shizofrenijo.
Nekateri so se povzpeli na socialni lestvi
od dna, vse do samega vrha
in nekateri so to pot opravili
v nasprotni smeri.
Ustanovitelji te raziskave
si niti v najbolj divjih sanjah
niso predstavljali, da bom jaz danes
stal tu, 75 let pozneje,
in vam pripovedoval,
da raziskava še vedno poteka.
Vsaki dve leti naši potrpežljivi
in predani raziskovalci
pokličejo te moške
in jih vprašajo, če jim lahko pošljemo
še eno polo vprašanj
o njihovih življenjih.
Veliko moških iz Bostona nas vpraša:
"Zakaj me še vedno preučujete?
Moje življenje sploh ni tako zanimivo."
Moški iz Harvarda tega nikoli ne vprašajo.
(Smeh)
Da bi lahko dobili najbolj jasno
sliko njihovih življenj,
jim ne pošljemo samo vprašalnikov.
Intervjujamo jih v njihovih dnevnih sobah.
Pridobimo njihove zdravniške kartoteke.
Vzamemo jim kri, skeniramo jim možgane
in govorimo z njihovimi otroci.
Snemamo jih, ko se s soprogami
pogovarjajo o svojih najglobljih skrbeh.
Ko smo pred desetletjem
končno vprašali njihove žene,
če bi se nam pridružile v raziskavi,
jih je veliko reklo:
"Veste, bi bil že skrajni čas."
(Smeh)
Kaj smo se torej naučili?
Kaj so lekcije, ki izhajajo
iz več deset tisoč strani
informacij, ki smo jih zbrali
o teh življenjih?
Torej, lekcije niso o bogastvu ali slavi
ali garanju več in bolj.
Najbolj jasno sporočilo, ki ga dobimo
iz te 75 letne raziskave je to:
Dobri odnosi nas ohranjajo
srečne in zdrave. Pika.
Naučili smo se tri velike lekcije
o odnosih.
Prva je, da so družbene vezi
za nas resnično dobre
in da osamljenost ubija.
Izkazalo se je, da so ljudje,
ki so bolj povezani
z družino, prijatelji in skupnostjo,
bolj srečni, bolj fizično zdravi
in živijo dlje,
kot ljudje, ki niso tako povezani.
Doživljanje samote se je izkazalo
za strupeno.
Ljudje, ki so od drugih bolj izolirani,
kot si želijo,
so manj srečni,
njihovo zdravje upade prej,
prej upade delovanje možganov
in živijo krajša življenja
kot ljudje, ki niso osamljeni.
Žalostno dejstvo je,
da se v vsakem trenutku
več kot eden izmed petih Američanov
počuti osamljenega.
In vemo, da si lahko osamljen
tudi v množici
in da si lahko osamljen v zakonu,
zato je druga velika naučena lekcija ta,
da ni pomembno samo to,
koliko prijateljev imamo
in to ali smo ali nismo
v partnerskem odnosu,
ampak je kvaliteta naših
bližnjih odnosov tista, ki šteje.
Izkaže se, da je živeti v konfliktu
resnično slabo za naše zdravje.
Zelo konfliktne zakonske zveze,
ki so brez naklonjenosti,
so zelo slabe za naše zdravje,
mogoče še slabše, kot ločitev.
Živeti v dobrem, toplem partnerskem
odnosu je varovalno.
Ko smo sledili našim moškim
vse v njihova 80-ta
smo pogledali nazaj v njihova
srednja leta,
da bi videli, če lahko napovemo,
kdo bo odrasel v srečnega
in zdravega osemdesetletnika
in kdo ne bo.
Ko smo zbrali skupaj vse,
kar smo vedeli o njih
pri njihovih 50-tih,
ni bila raven holesterola tista,
ki je predvidela, kako bodo ostareli.
Bilo je to, kako zadovoljni so
v svojih odnosih.
Ljudje, ki so bili najbolj zadovoljni
v svojih odnosih pri 50-tih,
so bili najbolj zdravi pri 80-tih.
Kaže, da nas dobri
in tesni odnosi varujejo
pred nekaterimi tegobami staranja.
Moški in ženske v najbolj srečnih
partnerskih odnosih
so v svojih 80-tih poročali,
da je bilo v dnevih,
ko so imeli več fizičnih bolečin,
njihovo razpoloženje enako srečno.
Ljudje, ki pa so bili
v nesrečnih odnosih,
so v dnevih, ko so poročali
o večji fizični bolečini,
je bila ta še povečana z večjo
čustveno bolečino.
Tretja velika lekcija, ki smo se jo
naučili o naših odnosih in zdravju,
je ta, da dobri odnosi
ne ščitijo samo naših teles,
ščitijo tudi naše možgane.
Izkaže se, da varen
povezan partnerski odnos
deluje zaščitno
za osebi, ki sta v tem odnosu,
kjer resnično čutita, da se v stiski
lahko zaneseta drug na drugega.
Spomini teh ljudi ostanejo
ostri dlje časa.
Ljudje v partnerskih odnosih,
ki čutijo, da se ne morejo
zanesti na drugega,
izkusijo zgodnejši upad spomina.
Ni potrebno, da so dobri partnerski
odnosi ves čas gladki.
Nekateri naši 80-letni pari
so se lahko pričkali
dan za dnem,
vendar, če so čutili, da se
lahko res zanesejo na drugega,
ko pridejo težki časi,
ta prerekanja niso terjala davka
na njihove spomine.
Torej je to sporočilo,
da so dobri in tesni odnosi dobri
za naše zdravje in dobro počutje,
modrost, ki je tako stara, kot svet.
Zakaj je to tako težko dojeti
in tako zlahka spregledati?
No, smo pač ljudje.
Hočemo hitre rešitve,
nekaj, kar lahko dobimo,
kar bo naredilo naša življenja
dobra in jih taka ohranila.
Odnosi so neurejeni in komplicirani
in težko delo negovanja
družinskih in prijateljskih vezi,
ni seksi ali glamurozno.
Je tudi vseživljenjsko.
Nikoli se ne konča.
Ljudje v naši 75-letni študiji,
ki so bili v upokojitvi najsrečnejši,
so bili ljudje, ki so si poiskali
zamenjavo za sodelavce.
Kot generacija Y
v tisti nedavni raziskavi,
so številni naši moški
v začetku odraslega življenja
resnično verjeli, da so slava,
bogastvo in visoki dosežki,
tisto, za čimer morajo iti, da bodo
imeli dobro življenje.
Vendar je znova in znova v teh 75-letih
naša raziskava pokazala,
da so ljudje, ki so se odrezali najbolje
tisti, ki so se nagibali k odnosom
z družino, prijatelji in skupnostjo.
Torej, kaj pa vi?
Recimo, da ste stari 25, 40 ali 60 let.
Kako naj bi nagibanje
k odnosom sploh izgledalo?
Možnost so skoraj neskončne.
Lahko je tako preprosto kot
zamenjati čas pred TV-jem z druženjem
ali poživitev zastalega odnosa,
s tem, da skupaj naredite nekaj novega,
dolgi sprehodi ali večerni zmenki,
ali kontaktirati družinskega člana,
s katerim niste spregovorili že leta,
zaradi teh vse preveč običajnih
družinskih razprtij,
ki terjajo strašen davek
od ljudi, ki se oklepajo zamer.
Rad bi zaključil s citatom
Marka Twaina.
Pred več kot stoletjem
je gledal nazaj na svoje življenje
in zapisal naslednje:
"Ni časa, tako kratko je življenje,
za prerekanja, opravičevanja,
zgago, zagovarjanja.
Je samo čas za ljubezen,
in samo trenutek, takorekoč, za to."
Dobro življenje je zgrajeno
z dobrimi odnosi.
Hvala vam.
(Aplavz)