Govorila sem pred skupino 300 otrok,

starih od šest do osem let, v otroškem muzeju,

in s seboj sem prinesla polno vreco nog,

podobne tem, ki jih vidite tukaj,

Položila sem jih na mizo, za otroke.

Otroci so, vsaj po mojih izkušnjah, naravno radovedni

glede stvari, ki jih ne poznajo ali ne razumejo,

ali pa so jim tuje.

Strahu pred tem se naučijo šele,

ko na njih vplivajo odrasli s svojo vzgojo,

jim morda cenzurirajo to naravno radovednost,

oziroma omejijo naravno otroško spraševanje,

v upanju, da bi bili otroci bolj vljudni.

Tako sem si predstavljala učiteljico prvega razreda zunaj na hodniku

s temi nekontroliranimi otroci, kako jim govori "Karkoli naredite,

ne glejte v njene noge."

Ampak, ravno to je poanta.

Zato sem bila tam. Povabila sem jih da gledajo in raziskujejo.

Zato sem imela dogovor z odraslimi,

da otroci lahko pridejo v sobo, brez odraslih, za dve minuti,

čisto sami.

Vrata so se odprla, otroci so se zvrstili okrog mize z vsemi mojimi nogami,

se jih dotikali, radovedno raziskovali in zvijali prste,

poskušali so z vso težo upogniti tekaške noge,

da bi videli, kaj bi se lahko zgodilo.

Rekla sem jim, "Otroci, na hitro --

danes zjutraj, ko sem se zbudila, sem se odločila, da bi rada preskočila hišo --

ne preveč visoko, dve ali tri nadstropja --

zdaj pa, če si lahko izmislite katerokoli žival, super heroja, junaka iz risanke,

karkoli, kar vam pade na pamet,

kakšne noge bi mi naredili?"

Nemudoma se je oglasil nekdo, "Kenguru!"

"Ne, ne, ne! Morala bi biti žaba!"

"Ne. Morala bi biti Go Go Gadget!"

"Ne, ne, ne! Morala bi bila ena od Neverjetnih."

In ostale stvari, ki jih sploh ne poznam.

In potem, je nek osemletnik rekel,

"Hej, zakaj pa ne bi še letela?"

In cela soba, skupaj z mano, je rekla "Jaaaa".

(Smeh)

In enostavno, sem se iz ženske,

ki so jo otroci navajeni videti kot invalidno,

postala nekdo, ki ima zmožnosti, ki jih oni nimajo.

Nekdo, ki bi lahko bil celo super-sposoben.

Zanimivo.

Nekateri od vas so me videli na TED-u pred 11 leti

in veliko se govori, kako ta konferenca spreminja življenja

govornikov in udeležencev - no jaz nisem nobena izjema.

TED je bila zame dobesedno odskočna deska za mojih naslednjih 10 let.

Takrat so bile noge, ki sem jih predstavila, novost v prostetiki.

Noge za hiter tek so bile narejene iz ogljikovih vlaken,

oblikovane po zadnji nogi geparda,

ki ste jih morda včeraj videli na odru.

In tudi te noge zelo naravnega videza, iz barvanega silikona.

Takrat sem imela priložnost, da apeliram na

inovatorje zunaj tradicionalne zdravstvene prostetične skupnosti,

da doprinesejo svoj talent k znanosti in k umetnosti

ustvarjanja umetnih nog.

Tako lahko nehamo s predalčkanjem oblike, funkcije in estetike,

in s pripisovanjem različnih vrednosti.

No, na srečo se je veliko ljudi odzvalo mojemu klicu.

Vse skupaj se je začelo, pav zanimivo, z udeleženko TED konference --

Chee Pearlman, za katero upam, da je danes tukaj med nami.

Ona je bila takrat urednica časopisa, ki se imenuje ID

in je o meni naredila naslovno zgodbo.

S tem se je začelo neverjetno potovanje.

Zanimiva stvari so se mi dogajale v tistem času;

Prejela sem številna vabila, da bi predavala

o oblikovanju gepardovih nog - po celem svetu.

Ljudje so prihajali do mene po konferenci, po mojem govoru,

moški in ženske.

In pogovor je tekel nekako takole,

"Veš, Aimee, zelo si privlačna.

Ne izgledaš kot invalidna oseba."

(Smeh)

Mislila sem si, "To je res čudno,

saj se ne počutim invalidna."

To mi je zares odprlo oči glede dialoga,

ki bi ga lahko imeli na temo lepote.

Kako mora izgledati lepa ženska?

Kaj je seksi telo?

In zanimivo, s stališča identitete,

kaj sploh pomeni biti invalidna oseba?

Recimo, -- Pamela Anderson ima več umetnih delov v telesu kot jaz.

In nihče ji ne reče, da je invalidna.

(Smeh)

Ta časopis je potem, preko grafičnega oblikovalca Peter Savillea,

prišel v roke modnega oblikovalca Alexandra McQueena in fotografa Nicka Knighta,

ki ju je zanimalo raziskovanje tega dialoga.

Tri mesece po TED konferenci, sem se znašla na letalu

za London, kjer sem imela svoje prvo modno snemanje,

katere rezultat je ta naslovnica --

Sposobna za modo?

Tri mesece po tem, sem imela svoj prvi modni nastop za Alexandra McQueena

na nogah iz ročno obdelanega jesenovega lesa.

Nihče ni vedel -- vsi so mislili, da so bili leseni škornji.

Pravzaprav, jih imam danes tukaj na odru:

Trta, magnolije, resnično osupljivo.

Poezija je pomembna.

Poezija vzdvigne banalno in zapostavljeno

v sfero umetnosti.

Lahko transformira stvar, ki se je ljudje bojijo,

v nekaj, kar privablja poglede,

zadržuje poglede dlje časa,

morda celo vzpodbuja razumevanje.

Tega sem se naučila iz prve roke z naslednjo pustolovščino.

Umetnik Matthew Barney in njegov filmski opus imenovan "The Cremaster Cycle".

To je bila res prava stvar zame --

moje noge so postale skulpture, ki sem jih lahko nosila.

Takrat, sem se začela premikati od potrebe kopirati človeka

kot edini estetični ideal.

Naredili smo noge, ki jih ljubkovalno imenujejo steklene noge,

čeprav so iz prozornega poliuretana,

bolj znanega kot material za bowling krogle.

Težko!

Naredili smo tudi te noge, v katerih je zemlja

in v njej sistem krompirjevih korenin in na vrhu pesa

ter z zelo ljubkim medeninastim prstom.

To je dober pogled od blizu na to nogo.

Naslednje bitje je pol žena, pol gepard --

spomin na moje atletsko življenje

14 ur prostetičnega make-upa

da bi postala bitje z artikuliranimi tacami,

kremplji in repom, ki maha naokrog,

kot gekon.

(Smeh)

Drugi par nog, na katerih smo sodelovali...

izgledajo kot noge od meduze.

Tudi poliuretan.

In edini namen, ki mu te noge služijo

izven konteksta filma je,

da provocira čute in vžiga domišljijo.

Muhavost je pomembna.

Danes imam preko 12 parov umetnih nog,

ki so mi jih naredili različni ljudje

in z njimi se lahko različno obnašam do terena pod seboj.

Lahko spremenim svojo višino --

imam pet različnih višin.

(Smeh)

Danes sem okrog 185 cm.

Te noge so mi naredili pred malo več kot letom

pri Dorset Orthopaedic v Angliji

in ko sem jih prinesla domov na Manhattan,

in šla na eminentno zabavo,

je bilo tam dekle, ki me je poznala že vrsto let

v moji normalni višini, 173 cm.

Bila je popolnoma presenečena, ko me je zagledala

in rekla, "Ti si vendar tako visoka!"

In sem odgovorila, "Vem. Ali ni to zabavno?"

Mislim, to je skoraj tako kot bi imeli hodulje na hoduljah,

ampak zdaj imam čisto nov odnos do višine vrat,

česar si nikoli nisem predstavljala.

Prav uživala sem v tem.

Tisto dekle me je pogledalo

in dejalo, "Ampak, Aimee, to ni pravično."

(Smeh)

(Aplavz)

Najbolj zanimivo je to, da je to resno mislila.

Ni pravično, da lahko spremeniš svojo višino,

kot se ti zahoče.

In takrat sem vedela --

takrat sem vedela, da se je ta dialog z družbo

temeljito spremenil

v tej zadnjih deseti letih.

To ni več dialog o tem, kako premostiti pomanjkljivosti.

To je dialog o rasti.

To je dialog o zmožnostih.

Umetni ud ne predstavlja več samo potrebe, da se nadoknadi izguba.

Lahko stoji kot znamenje, da ima tisti, ki ga nosi,

moč, da naredi, karkoli bi rad naredil

v tem prostoru.

Tako da ljudje, ki jih je družba označila kot invalide,

zdaj lahko postanejo arhitekti svojih lastnih identitet

in tudi neprestano menjajo svojo identiteto

z oblikovanjem svojega telesa

iz pozicije moči.

In kar se mi zdi trenutno zelo razburljivo,

je, da se s kombinacijo moderne tehnologije --

robotika, bionika --

in prastare poezije,

se približujemo razumevanju naše skupne človečnosti.

Če bi želeli odkriti celoten potencijal

v našem človeštvu,

moramo praznovati srce parajoče moči

in veličastne omejitve, ki jih imamo vsi.

Pomislim na Shakespeare-ovega Shylock-a:

"Če nas prebodeš, mar ne krvavimo,

in če nas žgečkaš, mar se ne smejimo?"

Naša človečnost je tista,

in ves potencijal z njo,

ki nas naredi lepe.

Hvala vam.

(Aplavz)