Človekove pravice pomenijo, da smo vsi,

ne glede na to, kdo smo
in kje smo se rodili,

upravičeni do enakih
temeljnih pravic in svoboščin.

Človekove pravice niso privilegij,

ne da se jih podeliti ali odpraviti.

So neodtujljive in univerzalne.

To morda zveni čisto preprosto,

a se presneto zakomplicira,

ko želimo zamisel uresničiti.

Kaj sploh so temeljne človekove pravice?

Kdo jih izbere?

Kdo jih uresničuje in kako?

Zgodovina koncepta človekovih pravic
je dolga.

Skozi stoletja in družbe,
religije in kulture

so bile težave z definiranjem pojmov
prava, pravičnosti in pravic.

Ena najmodernejših oblik
univerzalnih človekovih pravic

je nastala z Združenimi narodi
na pogorišču druge svetovne vojne.

Eden od ciljev ustanovne pogodbe ZN

je potrditi vero v
temeljne človekove pravice.

V istem duhu

je Generalna skupščina ZN l. 1948 sprejela
Splošno deklaracijo človekovih pravic.

Ta dokument, rezultat mednarodnega odbora
pod vodstvom Eleanor Roosevelt,

postavlja temelje za moderno mednarodno
pravo človekovih pravic.

Deklaracija temelji na načelu,

da se vsi ljudje rodimo svobodni in
z enakim dostojanstvom in pravicami.

Ima 30 členov, ki med drugim
priznavajo

načelo nediskriminacije
in pravice do življenja in svobode.

Omenja negativne pravice,
kot je prepoved mučenja ali suženjstva,

kot tudi pozitivne pravice,

denimo pravico do gibanja in prebivališča.

Obsega temeljne civilne
in politične pravice,

kot so pravica do svobodnega izražanja,
religije ali mirnega združevanja,

in tudi socialne, ekonomske
in kulturne pravice,

denimo pravico do izobraževanja

in do svobodne izbire poklica

ter do plačila in poštenega ravnanja.

Deklaracija ne določa,
katere pravice so pomembnejše,

vztraja na njihovi univerzalnosti,
nedeljivosti in medsebojni odvisnosti.

V zadnjih desetletjih je mednarodno
pravo človekovih pravic raslo

ter okrepilo naše razumevanje
človekovih pravic

in tega, kako jih bolje ščititi.

Če so ta načela tako dobro razvita,

zakaj človekove pravice vedno znova
zlorabljamo in ignoriramo,

in to po vsem svetu?

Težava je v tem,
da pravic ni tako enostavno

povsod uresničiti in kaznovati kršilcev.

Čeprav je deklaracija
splošno sprejeta in spoštovana,

je samo deklaracija, ne pa zakon.

Ko jo države kršijo,

so na voljo le šibki mehanizmi za odziv.

Glavna telesa, ki so v ZN zadolžena
za zaščito človekovih pravic,

predvsem nadzirajo in raziskujejo kršitve,

ne morejo pa držav prisiliti,

da bi spremenile politiko
ali povrnile škodo žrtvam.

Zato nekateri kritiki menijo, da je naivno
misliti, da so človekove pravice dejstvo

v svetu, kjer imajo
interesi držav tako moč.

Kritiki tudi dvomijo v
univerzalnost človekovih pravic

ter pravijo, da je njihov razvoj

vodila le peščica
večinoma zahodnih narodov,

in sicer v škodo vključevalnosti.

Rezultat?

Splošna pristranskost
v prid civilnim političnim svoboščinam

pred sociopolitičnimi pravicami

in premoč pravic posameznika
pred kolektivnimi pravicami skupin.

Drugi univerzalne zakone
človekovih pravic branijo

in kažejo na pozitiven vpliv na
mednarodne standarde

ter na pomoč aktivistom
v njihovih kampanjah.

Poudarjajo tudi,

da niso vsa mednarodna orodja za
zaščito pravic brez moči.

Evropska konvencija o človekovih pravicah
denimo vzpostavlja sodišče,

kamor 47 držav članic
in njihovi državljani lahko vložijo tožbe.

Sodišče izdaja zavezujoče odločitve,
ki jih morajo države uresničevati.

Pravo človekovih pravic se stalno razvija,

z njim pa tudi mnenja in definicije o tem,
kaj so temeljne človekove pravice.

Recimo: kako temeljna ali pomembna
je pravica do demokracije

ali do razvoja?

In ker smo v vedno bolj digitalnem svetu,

bi morala obstajati pravica
dostopa do interneta?

Pravica do digitalne zasebnosti?

Kaj mislite?