O, oprostite! Ste kdaj zazehali, ker je zazehal nekdo drug? Niste posebno utrujeni, a naenkrat na široko odprete usta in močno zazehate. Ta fenomen je znan kot nalezljivo zehanje. Čeprav znanstveniki ne razumejo popolnoma, zakaj se to zgodi, trenutno raziskujejo veliko hipotez. Poglejmo nekaj prevladujočih, začnimo z dvema fiziološkima hipotezama in se nato premaknimo na psihološko. Naša prva fiziološka hipoteza trdi, da nalezljivo zehanje sproži nek določen dražljaj v prvotnem zehanju. Temu se reče fiksiran vzorec obnašanja. Zamislite si fiksiran vzorec obnašanja kot refleks. Zaradi tvojega zehanja zeham še jaz. Podobno kot pri učinku domin zehanje ene osebe sproži zehanje pri osebi blizu, ki je dejanje opazovala. Ko je enkrat ta refleks sprožen, se mora odviti. Ste poskušali ustaviti zehanje, ko se je enkrat začelo? Praktično nemogoče! Druga fiziološka hipoteza je znana kot nezavedna mimikrija, oziroma učinek kameleona. To se zgodi, ko oponašate obnašanje nekoga ne da bi se zavedali, pretanjen in nezaveden manever posnemanja. Ljudje radi posnemamo držo drug drugega. Če sediš nasproti nekoga, ki ima prekrižane noge, boš morda tudi sam prekrižal noge. Ta hipoteza predlaga da zehamo, ko zeha nekdo drug, ker podzavestno posnemamo njegovo ali njeno obnašanje. Znanstveniki verjamejo, da je ta učinek kameleona mogoč zaradi posebnega seta nevronov, znanega kot zrcalni nevroni. Zrcalni nevroni so vrsta možganskih celic, ki se, ko dejanje izvedemo, odzove enako kot takrat, ko vidimo koga drugega izvajati to dejanje. Ti nevroni so pomembni za učenje in samozavedanje. Na primer, ko gledate nekoga, kako nekaj dela, na primer plete ali si nanaša šminko, vam lahko pomaga izvajati ta dejanja bolj pravilno. Nevrološke študije so z uporabo fMRI, funkcionalne magnetne resonance, pokazale, da ko vidimo nekoga zehati ali celo samo slišimo njihovo zehanje, se posebno področje v možganih, kjer so ti zrcalni nevroni, zasveti, kar v nas povzroči odziv z enakim dejanjem: zehanjem. Naša psihološka hipoteza prav tako vključuje delo teh zrcalnih nevronov. Rekli mu bomo sočutno zehanje. Sočutje je zmožnost razumeti, kaj čuti nekdo drug, in deliti njihova čustva, ključna sposobnost za socialno žival, kot smo mi. Pred kratkim so znanstveniki odkrili, da nam pod-set zrcalnih nevronov omogoča vživljanje v čustva drugih na globlji ravni. Znastveniki so odkrili ta sočutni odziv na zehanje med testiranjem prve hipoteze, vzorec fiksiranega dejanja. Ta študija naj bi pokazala, da se pri psih refleks zehanja sproži že samo ob zvoku človeškega zehanja. Njihova študija je to sicer potrdila, a našli so še nekaj zanimivega. Psi so pogosteje zehali ob znanem zehanju, na primer ob lastnikovem, kot pa ob zehanju neznanca. Tej študiji so sledile druge študije na ljudeh in primatih, ki so pokazale, da se nalezljivo zehanje pojavi pogosteje med prijatelji kot med neznanci. Pravzaprav se nalezljivo zehanje začne pojavljati, ko smo stari štiri ali pet let, takrat, ko otroci razvijejo sposobnost prepoznavanja čustev drugih. Medtem ko novejše študije želijo dokazati, da nalezljivo zehanje temelji na moči vživljanja v čustva drugih, je potrebnih več raziskav, da ugotovimo, kaj se pravzaprav dogaja. Možno je, da odgovor leži v povsem drugi hipotezi. Ko naslednjič zazehate, si vzemite trenutek, pomislite kaj se je zgodilo. Ste mislili na zehanje? Je kdo blizu vas zazehal? Je bil to neznanec ali vaš bližnji? Ali sedaj zehate?