O, oprostite!
Ste kdaj zazehali,
ker je zazehal nekdo drug?
Niste posebno utrujeni,
a naenkrat na široko odprete usta
in močno
zazehate.
Ta fenomen je znan kot nalezljivo zehanje.
Čeprav znanstveniki
ne razumejo popolnoma,
zakaj se to zgodi,
trenutno raziskujejo veliko hipotez.
Poglejmo nekaj
prevladujočih,
začnimo z dvema fiziološkima hipotezama
in se nato premaknimo na psihološko.
Naša prva fiziološka hipoteza
trdi, da nalezljivo zehanje
sproži nek določen dražljaj
v prvotnem zehanju.
Temu se reče fiksiran vzorec obnašanja.
Zamislite si fiksiran vzorec obnašanja
kot refleks.
Zaradi tvojega zehanja zeham še jaz.
Podobno kot pri učinku domin
zehanje ene osebe sproži zehanje
pri osebi blizu, ki je dejanje opazovala.
Ko je enkrat ta refleks sprožen,
se mora odviti.
Ste poskušali ustaviti zehanje,
ko se je enkrat začelo?
Praktično nemogoče!
Druga fiziološka hipoteza
je znana kot nezavedna mimikrija,
oziroma učinek kameleona.
To se zgodi, ko oponašate obnašanje nekoga
ne da bi se zavedali,
pretanjen in nezaveden manever posnemanja.
Ljudje radi posnemamo držo drug drugega.
Če sediš nasproti nekoga,
ki ima prekrižane noge,
boš morda tudi sam prekrižal noge.
Ta hipoteza predlaga
da zehamo, ko zeha nekdo drug,
ker podzavestno posnemamo
njegovo ali njeno obnašanje.
Znanstveniki verjamejo,
da je ta učinek kameleona
mogoč zaradi posebnega seta nevronov,
znanega kot zrcalni nevroni.
Zrcalni nevroni so vrsta možganskih celic,
ki se, ko dejanje izvedemo, odzove enako
kot takrat, ko vidimo koga drugega
izvajati to dejanje.
Ti nevroni so pomembni
za učenje in samozavedanje.
Na primer, ko gledate nekoga,
kako nekaj dela,
na primer plete
ali si nanaša šminko,
vam lahko pomaga izvajati
ta dejanja bolj pravilno.
Nevrološke študije so z uporabo fMRI,
funkcionalne magnetne resonance,
pokazale, da ko vidimo nekoga zehati
ali celo samo slišimo njihovo zehanje,
se posebno področje v možganih,
kjer so ti zrcalni nevroni,
zasveti,
kar v nas povzroči odziv
z enakim dejanjem: zehanjem.
Naša psihološka hipoteza
prav tako vključuje
delo teh zrcalnih nevronov.
Rekli mu bomo sočutno zehanje.
Sočutje je zmožnost razumeti,
kaj čuti nekdo drug,
in deliti njihova čustva,
ključna sposobnost za socialno žival,
kot smo mi.
Pred kratkim so znanstveniki odkrili,
da nam pod-set zrcalnih nevronov
omogoča vživljanje v čustva drugih
na globlji ravni.
Znastveniki so odkrili
ta sočutni odziv na zehanje
med testiranjem prve hipoteze,
vzorec fiksiranega dejanja.
Ta študija naj bi pokazala,
da se pri psih refleks zehanja sproži
že samo ob zvoku človeškega zehanja.
Njihova študija je to sicer potrdila,
a našli so še nekaj zanimivega.
Psi so pogosteje zehali ob znanem zehanju,
na primer ob lastnikovem,
kot pa ob zehanju neznanca.
Tej študiji so sledile
druge študije na ljudeh in primatih,
ki so pokazale, da se nalezljivo zehanje
pojavi pogosteje med prijatelji
kot med neznanci.
Pravzaprav se nalezljivo zehanje
začne pojavljati,
ko smo stari štiri ali pet let,
takrat, ko otroci
razvijejo sposobnost
prepoznavanja čustev drugih.
Medtem ko novejše študije želijo
dokazati, da nalezljivo zehanje
temelji na moči vživljanja
v čustva drugih,
je potrebnih več raziskav,
da ugotovimo, kaj se pravzaprav dogaja.
Možno je, da odgovor leži
v povsem drugi hipotezi.
Ko naslednjič zazehate,
si vzemite trenutek,
pomislite kaj se je zgodilo.
Ste mislili na zehanje?
Je kdo blizu vas zazehal?
Je bil to neznanec ali vaš bližnji?
Ali sedaj zehate?