Vem, kaj razmišljate.

Da sem se izgubila in da bo
v kratkem nekdo prišel na oder

in me nežno pospremil
nazaj do mojega sedeža.

(Aplavz)

To se mi stalno dogaja v Dubaju.

»Ste tukaj na počitnicah, gospa?«

(Smeh)

»Ste prišli obiskat otroke?«

»Kako dolgo boste ostali?«

Pravzaprav upam, da še nekaj časa.

V Zalivu živim in poučujem
že več kot 30 let.

(Aplavz)

In v tem času sem videla veliko sprememb.

Ta statistika je precej pretresljiva.

In danes bi rada govorila z vami
o izumiranju jezikov

in globalizaciji angleščine.

Rada bi vam povedala o prijateljici,

ki je poučevala angleščino
za odrasle v Abu Dabiju.

Nekega lepega dne

pa se je odločila, da jih odpelje na vrt,

da bi se naučili
nekaj besedišča o naravi.

Ampak na koncu se je ona naučila
vseh arabskih besed o lokalnih rastlinah

in spoznala njihovo rabo ―

za medicinske namene, kozmetiko,

kuhanje, zelišča.

Kako so oni pridobili vse to znanje?

Od svojih starih staršev, seveda.

In celo od prastaršev.

Ni potrebno razlagati, kako pomembna
je zmožnost komunikacije med generacijami.

Ampak na žalost, dandanes

jeziki izumirajo tako hitro,
kot še nikoli do zdaj.

En jezik izumre vsakih 14 dni.

Istočasno pa je angleščina
nesporno postala svetovni jezik.

Bi lahko bila tukaj povezava?

No, tega ne vem.

Vem pa, da sem opazila ogromno sprememb.

Ko sem prvič prišla v Zaliv,
sem prišla v Kuvajt

v časih, ko je bila to
še težka destinacija.

V bistvu ne tako dolgo od tega.

To je malce prezgodaj.

Pa vendar, zaposlil me je Britanski svet
skupaj s približno 25 učitelji.

Bili smo prvi nemuslimani,

ki so kdajkoli poučevali
v državnih šolah v Kuvajtu.

Pripeljali so nas, da bi učili angleščino,
ker je vlada želela modernizirati državo

in okrepiti državljane z izobraževanjem.

Seveda pa je Združeno kraljestvo pridobilo

nekaj tega čudovitega naftnega bogastva.

Dobro.

Glavna sprememba, ki sem jo opazila:

kako se je poučevanje angleščine prelevilo

iz obojestransko koristne prakse

v tako velik mednarodni posel,
kot je danes.

Angleščina ni več samo tuji jezik
v šolskem učnem načrtu

in ne več izključna domena matere Anglije,

postala je trend

za vse angleško govoreče
narode na svetu.

Zakaj pa ne?

Konec koncev najboljšo izobrazbo,

glede na najnovejšo Svetovno letvico,

pridobimo na univerzah v ZK in ZDA.

Zato si vsi želijo
angleške izobrazbe, razumljivo.

Ampak če nisi rojeni govorec,

moraš opraviti preizkus.

Ali bi bilo prav zavrniti študenta samo
na osnovi njegove jezikovne sposobnosti?

Lahko imaš računalniškega znanstvenika,
ki je genij.

Ali bi on potreboval enako besedišče
kot odvetnik, na primer?

No, mislim, da ne.

Mi, učitelji angleščine,
pa jih zavračamo ves čas.

Postavimo stop znak
in jih zaustavimo na njihovi poti.

Ne morejo več slediti svojim sanjam,

dokler ne obvladajo angleščine.

Naj povem drugače:

če bi spoznala enojezičnega
govorca nizozemščine,

ki bi poznal zdravilo za raka,

ali bi mu preprečila vstop
na svojo britansko univerzo?

Verjetno ne.

Ampak to je točno to, kar počnemo.

Mi, profesorji angleščine, smo vratarji.

In najprej moraš prepričati nas,

da je tvoja angleščina dovolj dobra.

Mogoče je nevarno, če ozek segment družbe
pridobi preveč moči.

Mogoče bi bila prepreka preveč univerzalna.

Dobro.

»Ampak,« vas slišim reči,

»Kaj pa raziskave?«

»Vse so v angleščini.«

Vse knjige so v angleščini,

časopisi so napisani v angleščini,

ampak to je samouresničujoča prerokba.

To hrani zahteve po angleščini.

In tako se vse nadaljuje.

Naj vas vprašam:
»Kaj se je zgodilo s prevajanjem?«

Če pomislite na zlato dobo islama,

so takrat ogromno prevajali.

Prevajali so iz latinščine in grščine

v arabščino, perzijščino

in nato so prevajali dalje

v germanske jezike Evrope

in tudi romanske jezike.

In tako je svetloba posijala
na evropsko temno dobo.

Ne razumite me narobe;
ne nasprotujem učenju angleščine,

vsi vi učitelji angleščine.

Všeč mi je, da imamo svetovni jezik.

Danes ga potrebujemo bolj kot kdajkoli.

Nasprotujem pa temu,
da ga uporabljamo kot prepreko.

Res želimo imeti na koncu 600 jezikov

in angleščino ali kitajščino kot glavnega?

Potrebujemo več kot to.
Kje potegnemo črto?

Sistem enači inteligenco

z znanjem angleščine,

kar je precej arbitrarno.

(Aplavz)

Želim vas opomniti,

da gigantom na čigar ramenih
stoji današnji sloj inteligence,

ni bilo treba opraviti preizkusa
iz angleškega jezika.

Tipičen primer: Einstein.

Njega so šteli za učenca
z učnimi težavami,

saj je bil disleksik.

Ampak, na srečo celega sveta,

mu ni bilo treba
opravljati izpita iz angleščine,

kajti niso se začeli pred letom 1964,

ko se je uveljavil TOEFL,
ameriški test angleškega jezika.

Zdaj pa so eksplodirali.

Ogromno je testov iz angleščine.

In na milijone študentov

opravlja te teste vsako leto.

Lahko si mislite, vi in jaz,
da te šolnine niso tako visoke, so v redu.

Vendar so nedostopne
milijonom revnim ljudem.

In tako jih sproti zavrnemo.

(Aplavz)

To me spomni na naslovnico,
ki sem jo videla pred kratkim:

»Izobrazba: velika ločnica.«

Jasno mi je,

razumem, zakaj se želijo ljudje
osredotočiti na angleščino.

Svojim otrokom želijo nuditi
najboljše možnosti v življenju.

In da bi jim to uspelo,
potrebujejo zahodnjaško izobrazbo.

Saj najboljša delovna mesta gredo tistim,

ki prihajajo iz zahodnjaških univerz,
ki sem jih omenila prej.

To je začarani krog.

Naj vam povem zgodbo o dveh znanstvenikih,
angleških znanstvenikih.

Izvajala sta eksperiment,
ki ima opravka z genetiko,

sprednjimi in zadnjimi udi pri živalih.

Ampak nista dobila želenih rezultatov.

Nista več vedela, kaj bi naredila,

dokler nista naletela
na nemškega znanstvenika,

ki je spoznal, da sta uporabljala
dve različni besedi

za sprednji in zadnji ud,

medtem ko genetika tega ne razlikuje

in prav tako ne nemški jezik.

Zadetek v polno,

problem rešen.

Če se ne moreš nečesa domisliti,

si obstal.

Če pa se lahko drug jezik domisli tega,

potem lahko, s sodelovanjem,
dosežemo in se naučimo veliko več.

Moja hči je prišla v Anglijo iz Kuvajta.

Študirala je znanost
in matematiko v arabščini.

Torej v arabski srednji šoli.

V gimnaziji je morala
prevajati v angleščino.

In pri teh predmetih
je bila najboljša v razredu.

Kar nam pove, da tujim študentom

morda ne priznavamo dovolj
vsega, kar znajo.

in to znajo v svojem jeziku.

Ko umre jezik,

ne vemo, kaj vse izgubimo
hkrati s tem jezikom.

Ne vem, če ste to videli pred kratkim;

CNN je podelil nagrado Heroes
mlademu kenijskemu pastirju,

ki se ponoči ni mogel učiti v svoji vasi,
kot vsi ostali vaški otroci,

ker je dim kerozinske svetilke
škodoval njegovim očem.

Tako in tako pa ni bilo
nikoli dovolj kerozina.

Kaj pa lahko kupiš za dolar na dan?

Tako je izumil brezplačno sončno svetilko.

In zdaj otroci v njegovi vasi
dobivajo enake ocene v šoli kot tisti,

ki imajo elektriko doma.

(Aplavz)

Ko je prejel nagrado,
je izrekel te čudovite besede:

»Otroci lahko povedejo Afriko
iz tega, kar je danes

― temni kontinent,

v svetli kontinent.«

Preprosta ideja, ki lahko ima
daljnosežne posledice.

Ljudje, ki nimajo svetlobe,

pa naj bo ta fizična ali metaforična,

ne morejo opraviti naših izpitov,

mi pa ne moremo nikoli izvedeti,
kar vedo oni.

Ne zadržujmo njih in sebe v temi.

Slavimo raznolikost.

Skrbite za svoj jezik.

Uporabljajte ga za širitev velikih idej.

(Aplavz)

Najlepša hvala.

(Aplavz)