V moji dejavnosti

verjamemo, da lahko podobe spremenijo svet.

Prav, naivni smo, pozorni in pripravljeni na vse.

V resnici vemo, da

podobe kot take ne spreminjajo sveta,

zavedamo pa se, da od začetka fotografije

podobe v ljudeh izzivajo reakcije,

ki nato sprožajo spremembe.

Začnimo s skupino podob.

Zelo bi bil presenečen,

če ne bi prepoznali večine od njih.

Najlažje jih opišemo kot ikone,

tako velike, da so morda že postale klišeji.

V bistvu so tako znane,

da bi jih morda prepoznali

celo v rahlo drugačni obliki.

(smeh)

A mislim, da iščemo nekaj več.

Iščemo nekaj več.

Iščemo podobe, ki brezkompromisno

osvetljujejo bistvena vprašanja,

podobe, ki presegajo meje in verstva,

podobe, ki nas razvnamejo,

da nekaj naredimo,

z drugimi besedami, da se odzovemo.

No, tole podobo ste videli vsi.

Spremenila je naš pogled na fizični svet.

Nikoli prej nismo videli svojega planeta iz te perspektive.

Veliko ljudi temu pogledu na planet

pripisuje precejšnji del razvoja okoljevarstvenega gibanja,

prvič smo namreč planet

videli na tak način,

v njegovi majhnosti, krhkosti.

Štirideset let kasneje se ta skupina, bolj kot večina ljudi,

zaveda uničujoče moči

naše vrste nad našim okoljem.

In končno se zdi, da na to nekako reagiramo.

Ta uničujoča moč pride v različnih oblikah.

Te slike, na primer, ki jih je Brent Stirton

posnel v Kongu,

te gorile so umorili, lahko bi celo rekli križali

in ni presenetljivo,

da so povzročile mednarodno ogorčenje.

Nedavno

nas je na uničujočo moč narave same

spomnil potres na Haitiju.

Mislim pa, da je veliko hujša

uničujoča moč človeka nad človekom.

Samuel Pisar, preživeli iz Auschwitza, je dejal,

citiram:

"Holokavst nas uči, da je narava,

celo v svojih najbolj krutih trenutkih,

nenevarna v primerjavi s človekom,

ko ta izgubi svoj moralni kompas in svoj razum."

Še ena vrsta križanja je.

Grozljive podobe iz Abu Ghraiba

kot tudi tiste iz Guantanama

so pustile globok pečat.

Objava teh slik,

v nasprotju s slikami samimi,

je sprožila spremembo vladne politike.

Nekateri bodo trdili, da so te podobe

bolj spodbudile upor v Iraku

kot katerokoli drugo dejanje.

Poleg tega so te podobe za vedno odpravile

t.i. moralno večvrednost okupacijskih sil.

Vrnimo se malo nazaj.

V šestdesetih in sedemdesetih letih

je bila vojna v Vietnamu tako rekoč

dan in noč prisotna v ameriških dnevnih sobah.

Novičarske fotografije so ljudem prinesle podobe

žrtev vojne, deklice, ki jo je zažgal napalm,

študenta, ki ga je ubila Nacionalna Garda

med protestom na univerzi Kent State v Ohiu.

Pravzaprav so te podobe postale

glas protesta samega.

Podobe imajo moč

osvetliti in ponuditi razumevanje

namesto dvoma, neznanja

in posebej - o tem sem že velikokrat govoril,

a pokazal bom samo eno sliko -

o virusu HIV/aidsu.

V osemdesetih letih je bila stigmatizacija bolnikov s to boleznijo

ogromna ovira

razpravi o bolezni ali njeni obravnavi.

Enostavno dejanje iz leta 1987, ene najbolj znanih žensk na svetu,

velške princese, ki se je dotaknila

dojenčka, okuženega s HIV/Aidsom,

je pomembno prispevalo k odstranitvi te ovire, posebej v Evropi.

Ona je bolje od večine drugih poznala moč podobe.

Ko smo torej postavljeni pred močno podobo,

imamo izbiro.

Lahko pogledamo stran ali se z njo soočimo.

Hvalabogu, ko so se te fotografije

leta 1998 pojavile v Guardianu,

so pozornost in tudi veliko denarja

usmerile k odpravljanju lakote v Sudanu.

So podobe spremenile svet?

Ne, so pa imele velik vpliv.

Podobe nas pogosto izzovejo, da preizprašamo svoja temeljna prepričanja

in svojo odgovornost do drug drugega.

Vsi smo videli te podobe po hurikanu Katrina

in mislim, da so na milijone ljudi

imele zelo močan vpliv;

mislim, da ni zelo verjetno,

da so bile daleč od misli Američanov,

ko so šli novembra 2008 na volišča.

Na žalost so nekatere zelo pomembne podobe

ocenjene kot preveč nazorne ali moteče, da bi jih videli.

Pokazal vam bom eno,

to je fotografija iraškega vojnega veterana, ki jo je posnel Eugene Richards

iz izjemnega dela z naslovom "Vojna je osebna",

ki ni bilo nikoli objavljeno.

Vendar ni treba, da so podobe nazorne,

da bi nas spomnile na tragedijo vojne.

John Moore je tole posnel na pokopališču Arlington.

Po vseh napetih trenutkih konflikta

na vseh konfliktnih območjih po svetu

je to fotografija iz mnogo tišjega prostora,

ki me še vedno preganja, veliko bolj kot druge.

Ne strinjam se z Anselom Adamsom, ki je dejal:

"Fotografije ne posnameš, ampak jo narediš."

Po moje ni fotograf tisti, ki naredi fotografijo,

vi ste.

V vsako podobo

vnesemo svoje vrednote, svoj sistem prepričanj,

in zaradi tega čutimo povezavo z njo.

Moje podjetje ima 70 milijonov podob.

V svoji pisarni imam eno samo.

Tole.

Upam, da boste naslednjič,

ko boste videli podobo, ki v vas nekaj sproži,

bolje razumeli, zakaj,

in vem, da občinstvo, kakršno ste,

boste nanjo zagotovo reagirali.

In hvala vsem fotografom.

(aplavz)