V moji dejavnosti
verjamemo, da lahko podobe spremenijo svet.
Prav, naivni smo, pozorni in pripravljeni na vse.
V resnici vemo, da
podobe kot take ne spreminjajo sveta,
zavedamo pa se, da od začetka fotografije
podobe v ljudeh izzivajo reakcije,
ki nato sprožajo spremembe.
Začnimo s skupino podob.
Zelo bi bil presenečen,
če ne bi prepoznali večine od njih.
Najlažje jih opišemo kot ikone,
tako velike, da so morda že postale klišeji.
V bistvu so tako znane,
da bi jih morda prepoznali
celo v rahlo drugačni obliki.
(smeh)
A mislim, da iščemo nekaj več.
Iščemo nekaj več.
Iščemo podobe, ki brezkompromisno
osvetljujejo bistvena vprašanja,
podobe, ki presegajo meje in verstva,
podobe, ki nas razvnamejo,
da nekaj naredimo,
z drugimi besedami, da se odzovemo.
No, tole podobo ste videli vsi.
Spremenila je naš pogled na fizični svet.
Nikoli prej nismo videli svojega planeta iz te perspektive.
Veliko ljudi temu pogledu na planet
pripisuje precejšnji del razvoja okoljevarstvenega gibanja,
prvič smo namreč planet
videli na tak način,
v njegovi majhnosti, krhkosti.
Štirideset let kasneje se ta skupina, bolj kot večina ljudi,
zaveda uničujoče moči
naše vrste nad našim okoljem.
In končno se zdi, da na to nekako reagiramo.
Ta uničujoča moč pride v različnih oblikah.
Te slike, na primer, ki jih je Brent Stirton
posnel v Kongu,
te gorile so umorili, lahko bi celo rekli križali
in ni presenetljivo,
da so povzročile mednarodno ogorčenje.
Nedavno
nas je na uničujočo moč narave same
spomnil potres na Haitiju.
Mislim pa, da je veliko hujša
uničujoča moč človeka nad človekom.
Samuel Pisar, preživeli iz Auschwitza, je dejal,
citiram:
"Holokavst nas uči, da je narava,
celo v svojih najbolj krutih trenutkih,
nenevarna v primerjavi s človekom,
ko ta izgubi svoj moralni kompas in svoj razum."
Še ena vrsta križanja je.
Grozljive podobe iz Abu Ghraiba
kot tudi tiste iz Guantanama
so pustile globok pečat.
Objava teh slik,
v nasprotju s slikami samimi,
je sprožila spremembo vladne politike.
Nekateri bodo trdili, da so te podobe
bolj spodbudile upor v Iraku
kot katerokoli drugo dejanje.
Poleg tega so te podobe za vedno odpravile
t.i. moralno večvrednost okupacijskih sil.
Vrnimo se malo nazaj.
V šestdesetih in sedemdesetih letih
je bila vojna v Vietnamu tako rekoč
dan in noč prisotna v ameriških dnevnih sobah.
Novičarske fotografije so ljudem prinesle podobe
žrtev vojne, deklice, ki jo je zažgal napalm,
študenta, ki ga je ubila Nacionalna Garda
med protestom na univerzi Kent State v Ohiu.
Pravzaprav so te podobe postale
glas protesta samega.
Podobe imajo moč
osvetliti in ponuditi razumevanje
namesto dvoma, neznanja
in posebej - o tem sem že velikokrat govoril,
a pokazal bom samo eno sliko -
o virusu HIV/aidsu.
V osemdesetih letih je bila stigmatizacija bolnikov s to boleznijo
ogromna ovira
razpravi o bolezni ali njeni obravnavi.
Enostavno dejanje iz leta 1987, ene najbolj znanih žensk na svetu,
velške princese, ki se je dotaknila
dojenčka, okuženega s HIV/Aidsom,
je pomembno prispevalo k odstranitvi te ovire, posebej v Evropi.
Ona je bolje od večine drugih poznala moč podobe.
Ko smo torej postavljeni pred močno podobo,
imamo izbiro.
Lahko pogledamo stran ali se z njo soočimo.
Hvalabogu, ko so se te fotografije
leta 1998 pojavile v Guardianu,
so pozornost in tudi veliko denarja
usmerile k odpravljanju lakote v Sudanu.
So podobe spremenile svet?
Ne, so pa imele velik vpliv.
Podobe nas pogosto izzovejo, da preizprašamo svoja temeljna prepričanja
in svojo odgovornost do drug drugega.
Vsi smo videli te podobe po hurikanu Katrina
in mislim, da so na milijone ljudi
imele zelo močan vpliv;
mislim, da ni zelo verjetno,
da so bile daleč od misli Američanov,
ko so šli novembra 2008 na volišča.
Na žalost so nekatere zelo pomembne podobe
ocenjene kot preveč nazorne ali moteče, da bi jih videli.
Pokazal vam bom eno,
to je fotografija iraškega vojnega veterana, ki jo je posnel Eugene Richards
iz izjemnega dela z naslovom "Vojna je osebna",
ki ni bilo nikoli objavljeno.
Vendar ni treba, da so podobe nazorne,
da bi nas spomnile na tragedijo vojne.
John Moore je tole posnel na pokopališču Arlington.
Po vseh napetih trenutkih konflikta
na vseh konfliktnih območjih po svetu
je to fotografija iz mnogo tišjega prostora,
ki me še vedno preganja, veliko bolj kot druge.
Ne strinjam se z Anselom Adamsom, ki je dejal:
"Fotografije ne posnameš, ampak jo narediš."
Po moje ni fotograf tisti, ki naredi fotografijo,
vi ste.
V vsako podobo
vnesemo svoje vrednote, svoj sistem prepričanj,
in zaradi tega čutimo povezavo z njo.
Moje podjetje ima 70 milijonov podob.
V svoji pisarni imam eno samo.
Tole.
Upam, da boste naslednjič,
ko boste videli podobo, ki v vas nekaj sproži,
bolje razumeli, zakaj,
in vem, da občinstvo, kakršno ste,
boste nanjo zagotovo reagirali.
In hvala vsem fotografom.
(aplavz)