Ljudje poznamo presenetljiv vbod igle,
žgočo bolečino udarca v prst
ter utripajočo bolečino zobobola.
Znamo določiti veliko oblik bolečine
in jo odpravljamo na več načinov.
Kaj pa druge vrste?
Kako živali okrog nas čutijo bolečino?
To moramo ugotoviti.
Živali imamo za ljubljenčke,
bogatijo naše okolje,
gojimo jih za hrano
ter jih uporabljamo v poskusih
za znanost in človekovo zdravje.
Živali so za nas pomembne,
zato jim ne smemo povzročati
nepotrebne bolečine.
Za nam podobne živali, kot so sesalci,
pogosto vemo, kdaj trpijo.
A veliko stvari ni jasnih,
denimo, ali tisto, kar nam
odpravlja bolečino, deluje pri njih.
In bolj ko je žival drugačna od nas,
težje razumemo, kaj čuti.
Kako vemo, kdaj kozica trpi?
Kača?
Polž?
Pri vretenčarjih, tudi ljudeh,
bolečino delimo na dva različna dela.
Pri prvem živci in koža
začutijo nekaj škodljivega
in to informacijo posredujejo hrbtenjači.
Tam motorični nevroni sprožijo gibe,
zaradi katerih
se hitro odmaknemo od grožnje.
To je fizična zaznava bolečine,
imenovana nocicepcija,
in skoraj vse živali,
celo tiste z zelo enostavnim
živčnim sistemom,
jo imajo.
Brez te sposobnosti se živali
ne bi mogle izogniti poškodbam
in to bi ogrozilo njihovo preživetje.
Drugi del je zavestno
prepoznanje bolečine.
Pri ljudeh to pomeni,
da receptorji v koži
naredijo drugo povezavo
preko hrbtenjače v možgane.
Tam milijoni nevronov v več regijah
ustvarijo občutek bolečine.
Za nas je to kompleksno izkustvo,
povezano s čustvi strahu,
panike
in stresa,
kar lahko sporočimo drugim.
Težje pa je vedeti,
kako točno živali izkusijo
ta del procesa,
saj nam večina ne more
pokazati, kaj čutijo.
Z opazovanjem obnašanja živali
pa dobimo določene namige.
Ranjene divje živali
oskrbijo svoje rane,
z zvoki ponazorijo neugodje
in se umaknejo.
V laboratoriju so znanstveniki odkrili,
da si kokoši in podgane
same dajo protibolečinska
zdravila, če trpijo.
Živali se tudi izogibajo situacijam,
ki so jih že poškodovale,
kar kaže na zavedanje grožnje.
V znanosti smo prišli tako daleč,
da smo gotovi,
da vretenčarji čutijo bolečino,
zato je v mnogo državah nepotrebno
trpinčenje teh živali nezakonito.
Kaj pa druge vrste, recimo nevretenčarji?
Te nimajo zakonske zaščite,
deloma zato, ker je njihovo
obnašanje težje razumeti.
Lahko pa ugibamo o nekaterih,
recimo ostrigah,
črvih
in meduzah.
Te živali bodisi nimajo možganov
ali pa so ti zelo preprosti.
Ostriga se bo skrila, če jo
poškropimo z limoninim sokom,
in to zaradi nocicepcije.
A pri tako enostavnem živčnem sistemu
verjetno ne zazna
zavestnega dela bolečine.
Drugi nevretenčarji
pa so bolj zapleteni,
recimo hobotnica,
ki ima visoko razvite možgane
in je med najbolj
inteligentnimi nevretenčarji.
A v veliko državah ljudje
še vedno jedo žive hobotnice.
Tudi potočne rakce, kozice
in rake kuhamo žive,
čeprav ne vemo, kaj res čutijo.
To je etični problem,
saj morda te živali zaradi nas
trpijo brez potrebe.
Znanstveni poskusi, čeprav kontroverzni,
nudijo nekaj sledi.
Testi na rakih samotarjih kažejo,
da bodo zapustili neželen oklep,
če ga udari elektrika,
vendar bodo ostali, če je oklep dober.
Hobotnica bo sicer zvila
poškodovano lovko, da jo zaščiti,
a bo tvegala, če lahko z njo ujame plen.
To kaže, da te živali sprejemajo
odločitve na podlagi občutkov
in na bolečino ne reagirajo
samo z refleksi.
Raki so znani po tem,
da drgnejo del telesa,
ki ga je zadel električni šok.
Celo morski lazarji trznejo,
če vedo, da prihaja strupen dražljaj.
To pomeni, da imajo nekakšen spomin
za fizične dražljaje.
Še veliko se moramo naučiti
o bolečini pri živalih.
S tem ko se naše znanje krepi,
bomo nekoč morda imeli svet, kjer živalim
ne bomo povzročali nepotrebne bolečine.