Dobro jutro. Ko sem bil še otrok, mi je izkušnja spremenila življenje in je razlog zakaj sem danes tukaj. En sam trenutek je globoko zaznamoval moje razmišljanje o umetnosti, oblikovanju in strojništvu. Imel sem srečo, da sem odrastel v družini ljubečih in nadarjenih umetnikov, v enem od največjih svetovnih mest. Moj oče, John Ferren, ki je umrl, ko sem imel 15 let je bil strasten poklicni umetnik, tako kot je moja mama, Rae. Pripadal je newyorški šoli abstraktnih ekspresionistov, ki je skupaj s svojimi sodobniki izumil Ameriško moderno umetnost in prispeval k premiku ameriškega duha časa proti modernizmu dvajsetega stoletja. Ali ni osupljivo, da je po tisočletjih pretežno upodabljajoče umetnosti sodobna umetnost, primerjalno rečeno, stara le 15 minut, a je hkrati danes prevladujoča. Kot je značilno za pomembne inovacije, tudi te radikalne ideje niso zahtevale nove tehnologije, samo sveže razmišljanje in pripravljenost za eksperimentiranje, vključno z odpornostjo na skoraj vseprisotno kritiko in zavračanje. Pri nas doma je bila umetnost povsod. Bila je kot zrak okrog nas in nujna za življenje. Ko sem opazoval očeta slikati, me je naučil, da bistvo umetnosti ni v krašenju, ampak v drugačni obliki sporočanja idej. Taki, ki lahko premošča razlike med svetovi znanja in intuicije. Spričo tako bogatega umetniškega okolja bi pričakovali, da me bo vleklo v družinski posel, ampak ne. Šel sem po poti večine otrok, ki so genetsko naravnani, da svoje starše spravljajo na rob pameti. Umetniški poklic me ni zanimal, še posebno ne slikarstvo. Rad sem imel elektroniko in naprave - razstavljanje in gradnja novih, in kako jih pripraviti do delovanja. Na srečo smo v družini imeli tudi inženirje in skupaj z mojimi starši so bili moji prvi vzorniki. Vsem je bilo skupno, da so trdo, trdo delali. Moj dedek je imel v lasti tovarno za izdelavo kovinskih kuhinjskih omaric v Brooklynu. Za vikende me je peljal na ulico Cortland Street, tedaj newyorško ulico radijskih postaj. Tam sva brskala po ogromnih kupih zavržene elektronike in za nekaj pičlih dolarjev domov nosila zaklade, kot je naprava za metanje bomb in dele prvega IBM računalnika. Ti predmeti so mi bili tako uporabni kot zanimivi. Strojništva in kako stvari delujejo se nisem naučil v šoli ampak z razstavljanjem in preučevanjem teh čudovito zapletenih naprav. To sem počel ure vsak dan, in se izogibal smrti zaradi električnega šoka. Življenje je bilo lepo. Toda na žalost so vsako poletje naprave ostale doma, ko sem s starši odpotoval čez lužo na spoznavanje zgodovine, umetnosti in oblikovanja. Obiskovali smo velike muzeje in zgodovinske zgradbe tako po Evropi kot Bližnjem Vzhodu. Da pa bi gojila moje rastoče zanimanje za znanost in tehnologijo, sta me starša puščala na različnih krajih kot je londonski Muzej znanosti. Tam sem cele ure taval sam in preučeval zgodovino znanosti in tehnologije. Ko pa sem bil star dobrih devet let, smo šli v Rim. Na nek posebno vroč poletni dan smo obiskali krožno zgradbo, ki na zunaj ni bila posebno zanimiva. Oče je dejal, da se imenuje Panteon, tempelj posvečen vsem bogovom. Kot rečeno, na zunaj ni bila videti nič posebnega, a ko smo vstopili so me nemudoma osupnile tri stvari: Bilo je prijetno hladno, kljub neznosni vročini zunaj. Bilo je zelo temno in edini vir svetlobe velika odprta luknja v strehi. Oče mi je pojasnil, da to ni samo odprta luknja, ampak, da se imenuje 'oculus', oko v nebesa. Nekaj je bilo na tem kraju, nisem vedel kaj, le da je nekaj posebnega. Ko smo stopili na sredo prostora, sem pogledal v nebo skozi oculus. To je bila prva cerkev, ki sem jo obiskal, ki je ponujala neoviran stik med človekom in bogom. Spraševal sem se, kaj pa, ko dežuje? Oče je temu res rekel oculus, a je bila resnično le velika luknja v strehi. Pogledal sem na tla in videl odtoke, vrezane v kamnita tla. Ko sem se privadil na temo, sem opazil podrobnosti na tleh in stenah. Nič posebnega tam, samo isti kipi, ki smo jih ves čas gledali po celem Rimu. Izgledalo je kot Apijska cesta; prikazal se je trgovec z marmorjem s svojo knjigo vzorcev, pokazal jo je Hadrijanu in ta je rekel: "Vse bomo vzeli." (Smeh) Toda strop je bil čudovit. Izgledala je kot geodezična kupola arhitekta Buckminsterja Fullerja. Te sem že videl in 'Bucky' je bil očetov prijatelj. Bilo je sodobno, visoko tehnološko, impresivno, ogromen razpon kupole, kar 43,3 metra, nenaključno povsem enak višini zgradbe. Oboževal sem ta kraj. Bilo je res čudovito, česa takega še nisem videl, zato sem vprašal očeta: "Kdaj so to zgradili?" Odgovoril je: "Pred dobrimi 2.000 leti." Rekel sem: "Ne, mislim streha." Mislil sem namreč, da je to sodobna streha, ki je nadomestila prvotno, morebiti uničeno v neki davni vojni. Dejal je: "To je prvotna streha." Tisti trenutek mi je spremenil življenje in spominjam se ga, kot bi bilo včeraj. Prvič sem se zavedel, da so bili ljudje pametni že pred 2.000 leti. (Smeh) To me ni nikoli prešinilo. Denimo, piramide v Gizi, ki smo jih obiskali leto pred tem, so resnično osupljive, solidna zasnova, a dajte meni neomejen proračun, 20.000 do 40.000 delavcev in okrog 10 do 20 let za rezanje in premikanje kamnitih blokov prek podeželja, in tudi jaz vam zgradim piramide. A nobena mera gole sile vam ne ustvari kupole Panteona, ne takrat, ne danes. In kot po naključju je še vedno največja neojačana betonska kupola, kar so jih zgradili. Za gradnjo Panteona so bili potrebni čudeži. S čudeži mislim reči, ki so tehnološko komajda mogoče, visoko tvegane in mogoče celo neuresničljive v tem trenutku v zgodovini še posebno ne z vaše strani. Na primer, to so nekateri čudeži Panteona. Da je bila gradnja sploh strukturno mogoča, so morali iznajti super-močen beton in za nadzor teže prilagajati gostoto agregata, ob vzpenjanju s kupolo navzgor. Za moč in lahkost so v strukturi kupole uporabili pet vrst kaset, ki se z višino manjšajo, kar ustvarja dramatično vsiljeno perspektivo zasnovi kupole. V notranjosti je bil čudovit hlad zaradi ogromne toplotne mase zgradbe, zaradi naravne konvekcije zraka, ki uhaja skozi oculus in zaradi Venturijevega efekta, ko veter zapiha čez vrh zgradbe. Tedaj sem prvič odkril, da je tudi svetloba snov. Soj svetlobe skozi oculus je bil hkrati čudovit in otipljiv in prvikrat sem spoznal, da se svetlobo lahko oblikuje. In od vseh vrst oblikovanja, vizualnega oblikovanja, je brez nje vse ostalo nepomembno; kajti brez svetlobe ne moreš videti nobene od njih. Spoznal sem tudi, da nisem bil prvi, ki je menil, da je to res poseben kraj. Preživel je silo težnosti, barbare, plenilce, načrtovalce in zob časa, da je postal po mojem mnenju najdlje stalno obljudena zgradba v zgodovini. V veliki meri sem zaradi tega obiska postopoma spoznal, da v nasprotju s tistim, kar so me učili v šoli, svetova umetnosti in oblikovanja pravzaprav nista bila nezdružljiva z znanostjo in inženirstvom. Spoznal sem, da ko jih združiš lahko ustvariš čudovite reči, ki jih ne bi mogel le na enem samem področju. A v šoli so bila z redkimi izjemami vedno obravnavana kot ločeni svetovi, in še vedno je tako. Učitelji so dejali, da se moram zresniti in se osredotočiti na eno ali drugo. Toda, siljenje k specializaciji me je samo še bolj vodilo v občudovanje polihistorjev kot so Michelangelo, Leonardo da Vinci, Benjamin Franklin; ljudje, ki so počeli prav nasprotno. In to me je vodilo v sprejemanju obeh svetov in želji da sem v njih. Kako so se torej projekti tako edinstvene ustvarjalne vizije in tehnične zapletenosti kot Panteon zares zgodili? Nekdo, mogoče Hadrian, je moral imeti izjemno ustvarjalno vizijo. Potrebovali so sposobnosti pripovedništva in vodenja nujni za financiranje in izvedbo, ter mojstrsko znanje znanosti in tehnologije s sposobnostjo in znanjem, da obstoječe inovacije razvijejo še dlje. Mislim, da morate biti za ustvarjanje takih redkih izjemnih priložnosti sposobni izvesti vsaj pet čudežev. Težava je, da ne glede na to kako nadarjeni, bogati, ali pametni ste, lahko zberete le do enega in pol. To je to. To je kvota. Potem vam zmanjka časa, denarja, zagona, kakorkoli. Zapomnite si, večina si ne more niti predstavljati enega od teh tehničnih čudežev potrebujete pa jih vsaj pet za Panteon. Po mojih izkušnjah, imajo ti redki vizionarji, ki lahko razmišljajo preko meja sveta umetnosti, oblikovanja in inženirstva, sposobnost, da opazijo kdaj so drugi zagotovili dovolj čudežev, da postane cilj dosegljiv. Gnani z jasnostjo svoje vizije zberejo pogum in odločnost, da napravijo preostale čudeže in pogosto iz stvari za katere drugi mislijo, da so nepremostljive ovire in iz njih napravijo značilnosti. Na primer Panteonov oculus. Z vztrajanjem, da ostane v zasnovi, niste mogli uporabiti velikega dela gradbene tehnologije, ki je bila razvita za rimske arkade. Toda s sprejetjem težave in ponovnem premisleku o razporeditvi teže in obremenitev, so se domislili zasnove, ki deluje samo, če je v stropu velika luknja. Ko je to narejeno, lahko dobite estetske in oblikovne koristi svetlobe, hlajenja in tisto kritično povezavo z nebom. Ni slabo. Ti ljudje niso samo verjeli, da je nemogoče mogoče, ampak da mora biti storjeno. Dovolj prazgodovine. Kateri so novodobni primeri inovacij, ki združujejo ustvarjalno oblikovanje in tehnološki napredek v tako prefinjeni obliki, da se jih bodo spominjali še tisoč let za nami? No, poslati človeka na Luno je bila dobra poteza, in njegova varna vrnitev nazaj tudi ni bila slaba stvar. Ko že omenjamo en velik skok: Težko si je zamisliti globlji trenutek v človeški zgodovini kot je to, da smo zapustili lasten planet zato, da smo stopili na drugega. Kaj je prišlo za Luno? Vabljivo bi bilo reči, da je današnji Panteon internet ampak mislim, da je to precej narobe, ali pa je le del zgodbe. Internet ni Panteon. Je bolj iznajdba betona: pomemben, absolutno potreben za izgradnjo Panteona in vzdržljiv, a povsem nezadosten sam po sebi. A kakor je bila tehnologija betona kritična pri realizaciji Panteona, bodo novi snovalci izrabili tehnologijo interneta, za ustvarjanje novih idej, ki bodo preživele. Odličen primer je pametni telefon. Kmalu ga bo imela večina ljudi na planetu in ideja o povezovanju vseh tako z znanjem kot drug z drugim bo preživela. Kaj torej sledi? Kateri jutrišnji napredek bo enakovreden Panteonu? Ko sem razmišljal o tem, sem zavrnil več zelo verjetnih in dramatičnih prihodnjih prebojev. Recimo zdravilo za raka. Zakaj? Ker so panteoni zasidrani v oblikovanih fizičnih objektih, takih, ki navdihujejo preprosto prek opazovanja in izkušnje in bodo to počeli še v neskončnost. To je drugačen jezik, tak kot umetnost. Ostali ključni prispevki, ki podaljšujejo življenje in lajšajo trpljenje, so seveda nujni in fantastični, ampak so del premice našega celotnega znanja in tehnologije kot internet. Kaj torej je naslednje? Mogoče v nasprotju s pričakovanji ugibam, da bo to vizionarska ideja iz poznih tridesetih let, ki je bila oživljena še vsako sledeče desetletje: avtonomna vozila. Zdaj si mislite, ah, daj no mir. Kako bi lahko bila spolirana verzija dalinjskega upravljanja nekaj globokega? Poglejte, večina našega sveta je zgrajena okrog cest in transporta. Te so bile tako ključne za uspeh rimskega imperija kot je meddržavno avtocestno omrežje zaslužno za blaginjo in razvoj Združenih držav Amerike. Danes na cestah, ki povezujejo naš svet, vladajo avtomobili in tovornjaki, ki so večinoma nespremenjeni že zadnjih 100 let. In čeprav to danes ni očitno bodo avtonomna vozila ključna tehnologija, ki bo omogočila preoblikovanje mest in posledično civilizacije. Razlogi so sledeči: Ko bodo nekoč postala vsakdanja, bodo ta vozila vsako leto rešila na desettisoče življenj samo v ZDA in milijon globalno. Energetska poraba in onesnaženje bosta drastično padli. Večina cestnih zastojev bo iz naših mest in izven njih izginila. Omogočila bojo izvedbo privlačnih novih idej na področju zasnove mest, dela in načina življenja. Hitreje bomo prispeli na cilj in družba bo polovila ogromne količine izgubljene produktivnosti, ki se danes izgublja s tičanjem v zastoju in hkratnim onesnaževanjem. Ampak zakaj zdaj? Zakaj menimo, da smo pripravljeni? Zato, ker so v zadnjih 30 letih ljudje izven avtomobilske industrije vložili nešteto milijonov v ustvarjanje potrebnih čudežev, a za povsem druge namene. Potrebovali smo ustanove kot DARPA, univerze in podjetja povsem izven avtomobilske industrije, da smo opazili, da če bomo bistri bi lahko avtonomijo ustvarili zdaj. Kaj je torej pet čudežev potrebnih za avtonomna vozila? Prvi je ta, da morate vedeti kje ste in točno koliko je ura. To je bilo lepo rešeno z GPS sistemom, Globalnim Pozicijskim Sistemom, ki ga je postavila ameriška vlada. Vedeti morate kje so vse ceste, kakšna so pravila in kam greste. Različne potrebe osebnih navigacijskih sistemov, avtomobilske navigacije in spletni zemljevidi rešujejo ta problem. Potrebujete skoraj popolnoma neprekinjeno komunikacijo z visoko zmogljivimi računalniškimi omrežji iz z ostalimi v bližini, da razumete njihov namen. Brezžična tehnologija, razvita za mobilne naprave, je z manjšimi prilagoditvami povsem ustrezna rešitev. Verjetno bi želeli nekaj rezerviranih cest za začetek, za katere bi se družba in njeni odvetniki strinjali, da so varne za ta namen. Začelo bi se s posameznimi voznimi pasovi in se nadaljevalo od tam. In nazadnje morate znati prepoznavati ljudi, znake in objekte. Strojni vid, posebni senzorji in visoko zmogljivi računalniki, se lahko spoprimejo z večino tega, a kot kaže veliko ni dovolj dobro, ko je v avtu vaša družina. Občasno bodo morali ljudje posegati v odločitve. Za to bi avto mogoče moral dejansko zbuditi potnika in ga vprašati, kaj za vraga je ta velika kepa sredi ceste. Ni slabo, in to bi nam dalo nov občutek smisla v takem novem svetu. Poleg tega, ko bi voznik pojasnil svojemu zmedenemu avtu, da je velikanski piščanec sredi križišča pravzaprav restavracija in da je varno peljati naprej, bo tudi vsak drug avto na površju Zemlje to vedel od tedaj dalje. Pet čudežev je tako v veliki meri narejenih in sedaj potrebujete samo jasno vizijo boljšega sveta, napolnjenega z avtonomnimi vozili z zapeljivo lepimi in novimi uporabnimi funkcijami ter veliko denarja in trdega dela, da to naredite. Začetek je sedaj le nekaj let stran in napovedujem, da bodo avtonomna vozila trajno spremenila naš svet tekom nekaj prihodnjih desetletij. Za zaključek; Postopoma sem začel verjeti, da so sestavine za naslednje Panteone vse okrog nas, samo čakajoč na vizionarje z obširnim znanjem, multidisciplinarnimi veščinami in močno strastjo, da jih izkoristijo in uresničijo svoje sanje. A taki ljudje se ne pojavijo kar spontano. Potrebno jih je negovati in vzpodbujati že od otroštva. Moramo jih ljubiti in jim pomagati odkriti njihove strasti. Spodbujati jih moramo k trdemu delu in jim pomagati razumeti, da je neuspeh nujna sestavina uspeha, tako kot vztrajnost. Pomagati jim moramo odkriti njihove vzornike in jim dati samozavest, da verjamejo vase in da je vse mogoče. Tako kot je to storil moj dedek, ko sva brskala med odpadki, kot so to naredili moji starši, ko so me peljali v muzeje, jih moramo vzpodbujati, da poiščejo svojo pot, čeprav je zelo drugačna od naše. Toda, opozarjam: občasno jih moramo tudi odtrgati od njihovih novodobnih čudežev, od računalnikov, telefonov, tablic, igralnih konzol in televizij in jih odpeljati na sonce zato, da lahko izkusijo tako naravne kot oblikovne čudeže našega sveta, našega planeta in naše civilizacije. Če jih ne bomo, ne bodo razumeli kaj sploh so te dragocene reči in da bodo nekoč odgovorni za njihovo zaščito in izboljšavo. Prav tako je nujno, da razumejo nekaj kar je vse premalo cenjeno v našem vedno bolj tehnološko odvisnem svetu: da umetnost in oblikovanje nista razkošje niti nekaj nezdružljivega z znanostjo in inženirstvom. Pravzaprav sta ključni za tisto kar nas dela posebne. Nekega dne, če boste imeli priložnost, lahko mogoče peljete svoje otroke v pravi Panteon, kot bova z ženo peljala najino hčer Kiro, da sama izkusi moč te osupljive zasnove, ki je na povsem običajen dan v Rimu segla 2.000 let v prihodnost, da je določila pot mojega življenja. Hvala. (Aplavz)