Tukaj sem, da bi govoril 
o podnebnih spremembah,

ampak v resnici nisem okoljevarstvenik.

V resnici, nikoli se nisem videl
kot osebo, ki je povezana z naravo.

Še nikoli nisem kampirat, 
nikoli nisem šel na pohod,

nikoli nisem niti imel 
domačih ljubljenčkov,

in živel sem celo svoje
življenje v mestih.

Pravzaprav v samo enem mestu.

In čeprav imam rad izlete v naravo,

se mi je vedno zdelo, 
kot da se dogajajo nekje drugje,

daleč stran,

ker je moderno življenje 
trdnjava proti naravnim silam.

Z drugimi besedami,

kot vsi ostali ki sem jih poznal,

sem živel svoje življenje samozadovoljen

in zaveden

glede grožnje o globalnem segrevanju.

Za katerega sem mislil;
da se dogaja počasi,

da se dogaja nekje daleč,

in da predstavlja le skromno grožnjo 
trenutnemu načinu življenja.

In v vsaki od teh točk,

sem se zelo, zelo motil.

Večina ljudi, ki pripoveduje 
zgodbe o globalnem segrevanju,

govori zgodbe o prihodnosti.

Ko sem jaz počel to, sem rekel

"Po navedbah OZN,
če se ne spremenimo smeri

do konca stoletja

bomo verjetno dosegli približno 
štiri stopinje Celzija ogrevanja."

To bi pomenilo, 
kot verjamejo nekateri znanstveniki,

dvakrat več vojn,

pol manj hrane,

globalni BDP morda 20 odstotkov manjši
kot brez podnebnih sprememb.

To je globlji vpliv
kot ga je imela Velika depresija,

in bil bi trajen.

Toda učinki se dejansko dogajajo
veliko hitreje kot 2100.

Ocenjuje se, da do leta 2050,

bodo mnoga velika mesta
v južni Aziji in na Bližnjem vzhodu,

imela tako vroča poletja,
da tam ne bo mogoče živeti.

To so mesta, ki so danes
dom 10, 12, 15 milijonom ljudi.

In samo v treh desetletjih,

se ne bomo mogli več sprehajati po njih

ne da bi tvegali toplotni udar
ali morebitno smrt.

Naš planet je trenutno
1.1 stopinje Celzija toplejši

kot je bil pred industrializacijo.

To se mogoče ne sliši veliko,

vendar nas v resnici postavlja
v celoti zunaj okna temperatur,

ki zajemajo vso človeško zgodovino.

To pomeni, da vse kar nam je
bilo kdaj znano kot vrsti,

evolucija človeka,

razvoj agrikulture,

razvoj prvih civilizacij,

in razvoj moderne civilizacije
in industrijske civilizacije,

vse kar vemo o sebi kot biološka bitja,

kot socialna bitja, kot politična bitja,

vse to je rezultat podnebnih razmer

ki jih že imamo za sabo.

Je kot da smo pristali
na povsem drugem planetu,

s povsem drugačnim podnebjem.

In mi bomo morali ugotoviti,

kaj iz civilizacije,
v kateri smo živeli do sedaj,

lahko obdržimo v teh novih pogojih,

in kaj ne moremo.

In od tu se bodo stvari še poslabšale.

Zelo dolgo časa

smo mislili da so podnebne spremembe
počasna saga.

Začele so se z industrijsko revolucijo,

in mi naj bi počistili

nered, ki so ga
zapustili naši stari starši,

zato, da se vnukom ne bo
treba ukvarjati s posledicami.

Bila je zgodba stoletji.

V resnici je polovica vseh emisij,

ki so bile kdaj proizvedene
z gorenjem fosilnih goriv,

v celotni zgodovini človeštva,

so bile proizvedene
v samo zadnjih 30 letih.

To je odkar je Al Gore objavil
svojo prvo knjigo o segrevanju.

To je odkar je OZN ustanovil
organ za podnebne spremembe, IPCC.

Od takrat smo naredili več škode

kot skozi vsa stoletja,
celo tisočletje pred tem.

Imam 37 let,

kar pomeni da moje življenje
zajema to celotno zgodbo.

Ko sem se rodil,
se je zdelo podnebje planeta stabilno.

Danes,

smo na robu katastrofe.

Podnebna kriza
ni zapuščina naših prednikov.

Je delo ene, same generacije.

Naše.

To vse morda zveni kot slaba novica.

Kar je, res slaba novica.

Vendar vsebuje tudi, 
vsaj tako mislim,

nekaj dobrih novic,
vsaj relativno gledano.

Ti vplivi so grozljivo veliki.

Vendar pa so tudi, mislim, razburljivi.

Ker so na koncu odsev

koliko moči imamo čez podnebje.

Če pridemo do teh peklenskih scenarijev,

bo zato, ker smo jih mi ustvarili,

zato, ker smo se odločili, da se zgodijo.

Kar pomeni, da se lahko odločimo,
da se zgodijo tudi drugi scenariji.

Zdaj se to morda zdi preveč rožnato, 
da bi verjeli,

in politične ovire so v resnici ogromne.

Ampak gre za preprosto dejstvo,

glavno gonilo globalnega segrevanja
je človeško delo:

Koliko ogljika spravimo v ozračje.

Naše roke so nad temi vzvodi.

In mi lahko napišemo samo zgodbo
o podnebni prihodnosti planeta.

Ne le lahko - ampak to že počnemo.

Ker je nedelovanje, nekakšno delovanje,

bomo to zgodbo napisali sami
ali nam je všeč ali ne.

To ni samo neka zgodba,

vsi držimo prihodnost
planeta v naših rokah.

To je vrsta zgodbe, ki jo lahko
prepoznamo iz mitologije

in teologije.

Ena sama generacija,

ki je postavila prihodnost
človeštva na kocko,

je zdaj dolžna zagotoviti 
novo prihodnost.

Kako bi to izgledalo?

Lahko bi pomenilo sočne panele
postavljene po planetu,

resnično, kamorkoli bi pogledal.

To bi lahko pomenilo, če bi se razvila
boljša tehnologija,

bi jih verjetno potrebovali 
celo v manjšem obsegu,

ker je bilo ocenjeno, 
da že delež puščave Sahara

absorbira zadosti energije za zadostitev 
energetskih potreb celotnega sveta.

A verjetno bi potrebovali
novo električno omrežje,

takšnega, ki ne izgubi
dve tretjini svoje moči skozi toploto,

kot je to danes v ZDA.

Lahko bi uporabili še
jedrsko energijo, morda,

čeprav bi moral biti v celoti
drugačna vrste jedrske energije,

ker današnja tehnologija
ni stroškovno konkurenčna

z obnovljivo energijo,
katere stroški tako hitro padajo.

Potrebovali bi novo vrsto letal,

ker mislim, da ni praktično,

da bi se ves svet odpovedal
letalskemu potovanju,

še posebej sedaj, ko si globalni jug,

prvič na splošno,
lahko takšna potovanja privošči.

Potrebujemo letala,
ki ne bodo proizvajala ogljika.

Potrebujemo novo vrsto kmetijstva.

Ker ne moremo pričakovati od ljudi, da se
odpovedo mesu in postanejo vegani.

To pomeni nov način gojenja goveda

Ali morda na star način,

saj že vemo, da tradicionalne 
pastirske prakse,

lahko spremenijo živinorejske kmetije

ki so nam je poznane kot izvor ogljika,
kjer nastaja CO2,

v ponore ogljika, kjer se ta absorbira.

Če imate raje tehnične rešitve,

morda lahko gojimo nekaj 
mesa tudi v laboratoriju.

Verjetno bi lahko tudi krmili
prava goveda z algami,

ker to zmanjšuje njihove emisije
metana za kar 95 ali 99 odstotkov.

Verjetno bi vse te stvari morali storiti,

saj kot pri vsakem vidiku te sestavljanke,

problem je preprosto
preveč obsežen in zapleten,

da bi ga lahko reševali
na kakršen koli posamezen način.

In ne glede na to koliko
rešitev bomo uvajali,

se verjetno ne bomo
mogli pravočasno razogljičiti.

To je grozljiva matematika, 
s katero se soočamo.

Ne bomo mogli premagati
podnebnih sprememb,

lahko samo živimo z njimi in jih omejimo.

To pomeni, da bomo verjetno potrebovali,

neko količino negativnih emisij,

ki vzame ogljik iz atmosfere.

Milijarde novih dreves,
morda trilijone novih dreves.

In cele plantaže
strojev za zajemanje ogljika.

Morda industrija, ki bo
dvakrat ali štirikrat večja

od današnjih naftnih in plinskih podjetji,

da popravimo škodo, narejeno s strani
teh podjetij v zadnjih desetletjih.

Potrebovali bi novo infrastrukturo,

grajeno z drugačno obliko cementa,

ker danes, če bi bil cement država,

bi bila tretja največja 
onesnaževalka na Zemlji.

In Kitajska, vsaka tri leta 
porabi enako količino cementa

kot so ga ZDA uporabile
v celem 20. stoletju

Mi bi morali graditi zidove in nasipe,

za zaščito tistih ljudi,
ki živijo na obalnih predelih.

Mnogi so preveč revni
da bi jih pričeli graditi danes,

zaradi česar to mora pomeniti konec
ozke nacionalistične geopolitike,

ki nam omogoča, da vidimo trpljenje
tistih, ki živijo drugje po svetu

kot nepomembno,

kadar si sploh to priznamo.

Ta boljša prihodnost ne bo lahka.

Toda edine ovire so človeške.

To morda ni v veliko tolažbo,

če veste, kaj jaz vem
o človeški brutalnosti in brezbrižnosti,

vendar vam obljubim,
je boljše od alternative.

Znanost nas ne ustavlja,
da stopimo v akcijo,

prav tako nas ne ustavlja tehnologija.

Imamo orodja da pričnemo z delom že danes.

Seveda imamo tudi orodja, ki jih 
potrebujemo za odpravo svetovne revščine,

epidemij

in tudi zlorab žensk.

Zato bolj kot nova orodja,
potrebujemo novo politiko,

način, da premagamo vse
te človeške ovire -

našo kulturo, našo ekonomijo

našo pristranskost do "status quo",

našo nezainteresiranost, da bi resno
jemali karkoli, kar nas resnično prestraši.

Našo kratkovidnost.

Naš občutek lastnega interesa.

In sebičnost svetovnih 
bogatašev in oblastnikov,

ki kažejo najmanj spodbude,
da bi karkoli spremenili.

Tudi oni bodo trpeli,

vendar ne toliko kot tisti z najmanj,

ki so storili najmanj za segrevanje

in so imeli najmanj koristi

od procesov, ki so nas
pripeljali v to krizno točko,

vendar pa bo najbolj obremenjeni
v prihodnjih desetletjih.

Nova politika

bi morala upravljati s tem bremenom,

določiti kam pade in kako močno.

To bi morala biti
prioriteta današnjega časa.

Ne glede kaj naredimo, podnebne spremembe 
bodo spremenile moderni način življenja.

Nekaj toplote
je že "zapečene" in neizogibne,

kar pomeni, da je nek delež
trpljenja, prav tako neizogiben.

In tudi če sprejmemo dramatične ukrepe

in se izognemo nekaterim
resnično grozljivim scenarijem,

bi pomenilo živeti
na povsem drugem planetu.

Z novo politiko, z novo ekonomijo,

z novim odnosom do tehnologije

in z novim odnosom do narave,

cel nov svet.

Ampak razmeroma dober za življenje

Razmeroma uspešen.

In zelen.

Zakaj ne izberemo tega?

Hvala.

(aplavz).