Dajte, sanjajte o prihodnosti

"Prihodnosti ne predvidiš - predstavljaš si jo," pravi avtorica znanstvene fantastike Charlie Jane Andrews. V tem govoru, ki je izvleček deloma sanj, deloma raziskav, nas popelje po radostih in izzivih, ki nas morda čakajo v prihodnosti - in nam pokaže, kako naše predstave o divjih, futurističnih možnostih pomagajo zgraditi boljši jutri.

Vsak pisec znanstvene fantastike

ima zgodbo o tem,
kako je prihodnost prišla prehitro.

Imam veliko takih zgodb.

Na primer:

pred leti sem pisala zgodbo,
v kateri vlada

začne uporabljati
drone za ubijanje ljudi.

To se mi je zdela res intenzivna
futuristična ideja,

a do takrat, ko je bila zgodba objavljena,

je vlada že začela z uporabo dronov
za ubijanje ljudi.

Naš svet se spreminja tako hitro

in nas sooča z vse hitrejšim
tokom povratnih informacij,

v katerem se tehnološke spremembe
in družbene spremembe med seboj napajajo.

Ko sem bila otrok v osemdesetih,

smo vedeli, kako bo izgledala prihodnost.

Bila naj bi kot različica filma
"Sodnik Dredd" ali "Iztrebljevalec".

Z neonskimi megamesti in letečimi vozili.

A zdaj nihče ne ve, kako bo izgledal svet

celo samo čez nekaj let

in na obzorju preži toliko prikazni.

Od podnebnih katastrof
do avtoritarnih režimov,

vsi so obsedeni z apokalipso,

in čeprav se svet neprestano končuje,
mi še vedno vztrajamo.

Ne bojte se razmišljati o prihodnosti,
sanjati o prihodnosti,

pisati o prihodnosti.

Odkrila sem, da je to res
osvobajajoče in zabavno.

Na nek način se cepiš

proti najslabšemu primeru
prihodnjega šoka.

Je tudi vir opolnomočenja,

ker se ne moreš pripraviti
na nekaj, česar si še nisi predstavljal.

A nekaj morate vedeti.

Prihodnosti ne predvidevate;

predstavljate si jo.

Kot avtorica znanstvene fantastike,

katere zgodbe se pogosto dogajajo
leta ali celo stoletja v prihodnosti,

vidim, da so ljudje
res lačni vizij prihodnosti,

ki so barvite, pa tudi življenjske,

a odkrila sem, da tega ne bom dosegla
samo z raziskovanjem.

Namesto tega uporabljam
mešanico aktivnega sanjanja

in zavedanja o trenutnih trendih
v znanosti in tehnologiji

in prav tako vpogled v človeško zgodovino.

Razmišljam o tem,
kar vem o človeški naravi,

in o načinu, na katerega so se ljudje
v preteklosti odzivali na velike spremembe

in pretrese in preobrazbe.

In to povežem s pozornostjo
na podrobnosti,

ker v podrobnostih živimo.

Zgodbo našega sveta povemo
skozi orodja, ki jih ustvarimo,

in prostore, v katerih živimo.

Na tej točki je dobro
poznati nekaj izrazov,

ki jih pisci znanstvene fantastike
uporabljamo ves čas:

"prihodnja preteklost"
in "učinek drugega reda".

Prihodnja preteklost
je praktično to, kar si mislite.

To je časovnica stvari,
ki se še niso zgodile,

kot slaven cikel zgodb
Roberta A. Heinleina,

ki pride s podrobnim diagramom
prihajajočih dogodkov

vse do leta 2100.

Ali pa: v svojem zadnjem romanu

sem se domislila zelo zapletene časovnice,

ki gre vse do 33. stoletja,

in se konča s tem,
da ljudje živijo na drugem planetu.

Medtem pa je učinek drugega reda tisto,

kar se zgodi po posledicah
nove tehnologije ali ogromne spremembe.

Tole izjavo velikokrat pripisujejo
pisatelju in uredniku Frederiku Pohlu:

"Dobra znanstvenofantastična zgodba

mora predvideti ne samo izum avtomobila,

ampak tudi prometne zastoje."

In ko smo pri prometnih zastojih,

veliko časa preživim tako,
da si predstavljam mesto prihodnosti.

Kakšno je? Iz česa je narejeno?

Za koga je?

Poskušam si predstavljati
zeleno mesto z vertikalnimi nasadi

in strukture, ki so deloma zrasle,
namesto da bi bile zgrajene,

in sprehajalne poti namesto cest,

ker se nihče več ne vozi z avtom -

mesto, ki živi in diha.

In veste, začnem sanjariti
o najbolj nenavadnih stvareh,

ki se jih lahko domislim,

in grem nato nazaj raziskovat

in to poskušam narediti
kar se da realistično,

tako da opazujem mešanico
urbanega futurizma, norega dizajna

in tehnološke špekulacije.

In nato se vrnem in si poskušam
predstavljati, kako bi bilo dejansko

biti znotraj tega mesta.

Moj proces se torej
začne in konča z domišljijo

in moja domišljija je kot dva kosa kruha

v raziskovalnem sendviču.

Kot pripovedovalka zgodb

poskušam najprej živeti v svetu
skozi svoje osebe

in videti, kako gredo
skozi svoje osebne izzive

v kontekstu prostora, ki sem ga ustvarila.

Kaj vohajo? Česa se dotikajo?

Kako je zaljubiti se v pametnem mestu?

Kaj vidiš, ko pogledaš skozi okno,

in ali programska oprema okna
vpliva na tvoje razpoloženje?

In končno se vprašam, kako bi
briljantno mesto prihodnosti poskrbelo,

da ne bi bi bilo brezdomcev in nihče
ne bi padel skozi luknje v sistemu.

In tu pride prav prihodnja preteklost,

saj taka mesta ne zrastejo
čez noč kot plevel.

Nastanejo in se preobrazijo.

Na njih so brazgotine
in okrasje vojn, migracij,

ekonomskih bumov, kulturnih prebujanj.

Mesto prihodnosti naj ima spomenike,

a prav tako naj ima plasti
pretekle arhitekture,

stavbe, ki dobijo nov namen,

in vse znake tega, kako smo prišli do sem.

In nato so tu učinki drugega reda,

kako gredo stvari lahko narobe
- ali prav -

na načine, ki jih nihče ni pričakoval?

Na primer, če so stene
stanovanja iz neke vrste glive,

ki se lahko zaraste,
da popravi nastalo škodo,

kaj bo, če začnejo ljudje jesti stene?

(Smeh)

Ko smo že pri hrani:

Kakšno kanalizacijo ima mesto prihodnosti?

To je zvito vprašanje. Ni kanalizacije.

Nekaj neverjetno bizarnega
je na trenutnem sistemu

v ZDA,

kjer se kanalizacija zliva v tunel,

pomeša z deževnico
in pogosto zlije v ocean.

Da ne omenjam toaletnega papirja.

Veliko tehnoloških navdušencev,
ki jih vodi Bill Gates,

poskuša na novo izumiti stranišče,

in možno je, da bo stranišče prihodnosti

izgledalo neverjetno čudno
za nekoga, ki živi danes.

Kako torej zgodovina prihodnosti,
vse to preizkušanje,

vodi k boljšemu stranišču?

Obstajajo podjetja,

ki eksperimentirajo
z nekakšno čistilno palico,

ki lahko nadomesti toaletni papir

z uporabo stisnjenega zraka
ali čistilnega spreja.

A kaj, če bi te stvari izgledale
bolj kot rože kot tehnologija?

Kaj če bi stranišče
lahko analiziralo vaše blato

in vam povedalo, če vaš
mikrobiom potrebuje malo nege?

Kaj če bi današnji eksperimenti,
ki predelajo človeško blato v gorivo,

vodili v pametno baterijo,
ki bi lahko pomagala napajati vaš dom?

A nazaj v mesto prihodnosti.

Kako se ljudje gibljejo v prostoru?

Če ni cest, kako se ljudje
znajdejo v njem?

Rada si zamišljam prostore,

ki obstajo deloma le
v virtualni resničnosti

in morda potrebujete
posebno opremo, da jih odkrijete.

Za eno zgodbo sem se domislila
nečesa po imenu "vmesnik v oblaku",

ki je opisan kot pajek iz kroma,
ki se priklopi v vašo glavo

s temporalnimi vozli.

Ne, to ni to. To je hecna fotografija,
ki sem jo posnela v baru.

(Smeh)

In res me je zaneslo pri zamišljanju
barov, restavracij, kavarn,

do katerih dostop najdete le,

če imate pravilno opremo
razširjene resničnosti.

Spet, učinek drugega reda:

v svetu, ki ga oblikuje
razširjena resničnost,

kakšne nove skupnosti bomo imeli,

kakšne nove zločine,
ki si jih nismo niti zamislili?

Recimo da vi in jaz stojiva skupaj

in vi mislite, da sva
v glasnem športnem baru,

jaz pa, da sva v uglajenem salonu,

z godalnim kvartetom
in debato o Baudrillardu.

Ne morem si predstavljati, kaj bi
lahko šlo pri tem scenariju narobe.

Poglejte - prepričana sem, da bo ok.

In nato so tu družabna omrežja.

Lahko si predstavljam
nore distopijske scenarije,

kjer se stvari, kot so internetni kvizi,

aplikacije za zmenke, horoskopi, boti

vsi združijo, da vas zvlečejo
globlje in globlje v zajčje luknje

slabih razmerij in še slabše politike.

A nato pomislim na pogovore,
ki sem jih imela

s strokovnjaki za umetno inteligenco,

in od njih slišim,
da bolj ko je UI pametna,

boljša je pri delanju povezav.

Morda bodo družabna omrežja
torej v prihodnosti boljša.

Morda nam bo pomagala oblikovati
bolj zdrava, manj uničujoča razmerja.

Morda bomo imeli naprave, ki bodo
omogočale bližino in srečna naključja.

Res upam.

In veste, rada si zamišljam,
da če bo močna UI res obstajala,

bo najbrž uživala v naši drami razmerij,

tako kot smo mi radi obsedeni
s "Pravimi gospodinjami iz kajjazvemkje".

In končno, tu je še medicina.

Premišljujem o tem, kako bi napredek
v genetski medicini

lahko izboljšal možnosti
za ljudi z rakom in demenco,

in morda bo nekega dne
vaš stoti rojstni dan samo mejnik

na poti v še dve ali tri desetletja
zdravega aktivnega življenja.

Morda bo stranišče prihodnosti,
ki sem ga omenila,

izboljšalo zdravje mnogih ljudi,

tudi ljudi v delih sveta,

kjer nimajo take zapletene kanalizacije,
kot sem jo opisala.

A tudi, kot transspolna oseba

razmišljam: kaj če bomo napredovali
v razumevanju endokrinega sistema,

ki bo izboljšal možnosti za trans osebe,

tako kot so hormoni
in operacije razširili možnosti

za prejšnjo generacijo?

In še, tu sem, da vam povem,

ljudje govorijo o prihodnosti,

kot da bo ali tehnološki raj

ali pa apokaliptični posran piknik.

(Smeh)

A v resnici ne bo nobena
izmed teh dveh stvari.

Nekje na sredini bo. Oboje bo. Vse bo.

Vemo pa eno:
prihodnost bo neverjetno čudna.

Pomislite, kako čudno
bi se zdelo 21. stoletje

nekomu iz dvajsetega.

In veste, vsi delamo to logično napako,

kjer pričakujemo,
da bo prihodnost podaljšek sedanjosti.

Ljudje so leta 1980

menili, da bo Sovjetska zveza
v naših časih še obstajala.

A prihodnost bo veliko bolj čudna,
kot si lahko predstavljamo.

Lahko pa poskusimo.

In vem, da bodo tu
strašne, strašne stvari,

a tu bodo tudi neverjetne stvari
in blagoslovi.

In prvi korak k temu, da greste naprej,

je to, da pustite domišljiji prosto pot.

Hvala.

(Aplavz)