RSA Animate - Changing Education Paradigms

Trenutno vsaka država sveta

reformira javno izobraževanje.

Za to obstajata dva razloga.

Prvi je gospodarski.

Ljudje se sprašujejo,

kako izobraziti otroke,

da bodo uspeli v gospodarstvu 21. stoletja?

Kako to narediti?

Če vemo, da ne moremo predvideti

kako bo gospodarstvo izgledalo

konec naslednjega tedna,

kar nam demonstrira zdajšnja kriza.

Kako bomo to naredili?

Drugi razlog je kulturni.

Vsaka država na svetu poskuša ugotoviti,

kako naj izobraziti otroke,

da bodo imeli občutek kulturne identitete.

Tako da

prenesemo kulturno dediščino na prihodnje rodove,

hkrati pa še vedno ostanemo del procesa svetovne globalizacije.

Kako to izpeljati?

Problem je tem, da poskušajo preiti v prihodnost tako,

da počnejo, kar so počeli nekdaj.

In mimogrede odtujujejo miljone otrok,

ki ne vidijo več smisla, zakaj hoditi v šolo.

Ko smo mi hodili v šolo,

smo verjeli v zgodbo,

da bomo, če se bomo pridno in vestno učili,

in pridobili univerzitetno izobrazbo,

zagotovo dobili tudi službo.

Naši otroci tega ne verjamejo.

In mimogrede, imajo prav.

Sicer je bolje imeti univerzitetno izobrazbo kot ne,

ni pa to več zagotovilo za službo.

Še posebno, če vam pot do nje odmika

večino stvari, o katerih menite, da so za vas pomembne.

Nekateri pravijo, da moramo dvigniti standarde,

kot da je to razodetje.

A res...? Ja, moramo.

Zakaj bi jih pa zniževali?

Nisem naletel na argumente,

ki bi me prepričali.

Ampak, dvigniti jih? Seveda, treba jih je dvigniti.

Problem je v tem,

da je bil trenutni izobraževalni sistem

zasnovan, oblikovan in strukturiran

v nekem drugem obdobju.

Zasnovan je bil

v obdobju kulturnega razsvetljenstva.

In v gospodarskih okoliščinah

industrijske revolucije.

Pred sredino 19. stoletja

ni bilo sistema javnega izobraževanja.

Tako nekako.

Lahko ste se šolali pri Jezuitih,

če ste imeli denar.

Toda javnega sistema izobraževanja, plačanega iz pobranih davkov,

obveznih za vse,

in na koncu prosto porabljenega za izobraževanje.

To je bila revolucionarna ideja.

In mnogi so ji nasprotovali.

Rekli so,

Ni mogoče, da bodo otroci iz ulice,

otroci delavskih družin,

imeli kakršnokoli korist od javnega izobraževanja.

Niso se sposobni naučiti brati in pisati.

Zakaj bi porabljali čas za to.

Tako je nastala

cela vrsta predpostavk

o strukturah družbene zmogljivosti.

Slo je za ekonomski odziv takratnega časa.

Ampak v sebi je nosil

intelektualni model uma,

ki je v bistvu

razsvetljenski pogled na inteligenco.

Inteligenca vključuje

sposobnost deduktivnega sklepanja,

in poznavanje klasikov.

Kar naj bi prištevali akademskim sposobnostim.

To se je zapisalo globoko v gene javnega izobraževanja.

Da imamo dve vrsti ljudi.

Akademske in ne-akademske.

Pametne in bustaste ljudi.

In posledica tega je

da mnogi nadpovprečni ljudje mislijo, da to niso.

In to zato, ker jih presojamo

po čisto določeni vrsti intelekta.

Torej imamo dva stebra

ekonomskega in intelektualnega.

In po moje je

ravno ta model povzročil kaos

v življenju mnogih ljudi.

Za nekatere je bilo to čudovito.

Nekateri so

imeli od tega čudovite koristi.

Toda večina ne.

Nasprotno, prav trpeli so zaradi tega.

To je sodobna epidemija.

Seveda je napačna

in je izmišljena.

To je kuga ADHD (Attention deficit hyperactivity disorder) - primanjkljaj pozornosti in hiperaktivna motnja

To je zemljevid ADHD v Ameriki.

oziroma izdani recepti za ADHD.

Ne razumite me napačno.

Ne mislim, da ni bolezni, kot je

motnja pozornosti in hiperaktivnost.

Nisem usposobljen, da bi o tem presojal.

Vem pa, da večina

psihologov in pediatrov

meni, da ta bolezen obstaja.

Vendarle lahko o tem razpravljamo.

Kar pa vem zagotovo, je dejstvo

da bolezen ni epidemija.

Ti otroci so diagnosticirani rutinsko,

tako kot so nam včasih rutinsko odstranili mandlje.

In na isti muhasti osnovi

ki ji lahko rečemo medicinska modna muha.

Naši otroci živijo

v najbolj stimulativnem obdobju

v zgodovini človeštva.

Podvržni so ogromnim količinam informacij,

na njihovo pozornost vplivajo

računalniki,

iPhoni,

oglasnih desk in

na stotine televizijskih programov.

In sedaj jih kaznujemo

če niso pozorni.

Pozorni na kaj?

Dolgočasne stvari!

Največ v šoli.

Ne zdi se mi naključje,

da se je število primerov ADHD povečalo,

hkrati s povečanjem standardiziranih testov.

Sedaj tem otrokom dajemo

Ritalin in Adderall in še marsikatero,

včasih prav nevarno zdravilo,

ki jim "pomaga" pri koncentraciji.

Zanimivo pa je, da motnja pozornosti

narašča bolj ko potujete proti vzhodu.

Ljudje pričnejo izgubljati pozornost v Oklahomi,

težko razmišljajo in so raztreseni v Arkansasu,

in ko prideji v Washington

so popolnoma izgubljeni.

In verjamem, da za to obstajajo razlogi.

To je samo navidezno epidemija.

Če pomislite na to, na umetnost,

- in ne pravim, da velja samo za umetnost,

po moje velja tudi za znanost

in matematiko -

ampak

rekel bi, da gre predvsem za umetnost,

ki je že sedaj žrtev te miselnosti.

Zlasti.

Umetnost

se dotika umetniškega doživljanja.

Umetniško doživljanje je

kadar vaša čutila delujejo z vso močjo.

Ko ste prisotni in v danem trenutku

v sebi doživljate vznemirjenje zaradi

stvari, ki jih občutite

Ko ste počutite polni življenja.

Anestetik pa vam to doživljanje onemogoči.

In umrtvi vaša čutila.

In mnoga od zdravil počnejo ravno to.

Otroke izobražujemo tako, da jim

dajemo anestetike.

Mislim, da bi morali početi ravno nasprotno.

Ne bi jih smeli pomirjati,

pač pa prebuditi,

da najdejo, kar imajo v sebi.

Ampak naš model izobraževanja je takšen:

Po mojem imamo izobraževalni sistem,

ki je narejen po vzoru masovne proizvodnje v industriji,

in njenem posnemanju.

Naj vam dam nekaj primerov.

Šole so

še vedno organizirane kot tovarne.

Tako imamo zvonce,

ločene oddelke,

specializirane učilnice za posamezne predmete.

Učence razporedimo v skupine.

Skozi učni proces potujejo v starostnih skupinah.

Zakaj počnemo to?

Zakaj je še vedno predpostavka,

da je najpomembnejša skupna lastnost otrok

njihova starost.

To je kot da bi dejali, da je njihova najpomembnejša lastnost

njihov datum proizvodnje!

Vem, da so nekateri otroci veliko bolj sposobni od drugih otrok

enake starosti in to na različnih področjih...

Ali v različnem delu dneva...

Nekateri pa so boljši v manjših, drugi v večjih skupinah.

In včasih hočejo delati sami.

Če vas zares zanima učni proces,

ne pričneš tega s stališča proizvodnje linije.

Tako pa preferiramo standarde

in pomen le teh še povečujemo -

poglejte samo standardizirane teste

in standardni kurikulum.

Bistvo je standardizacija.

Toda jaz verjamem, da bi morali ravno po nasprotni poti.

In to imam v mislim, ko pravim da moramo spremeniti paradigmo (vzorce delovanja).

Pred časom je bila narejena čudovita študija

o raznolikem razmišljanju,

objavljena pred nekaj leti.

Raznoliko razmišljanje ni isto kot ustvarjalnost.

Ustvarjalnost definiram kot

proces v katerem išemo originalne ideje,

ki imajo svojo vrednost.

Raznoliko razmišljanje ni sopomenka,

vendarle pa igra pomembno vlogo sposobnosti za ustvarjalnost.

To je sposobnost

videti veliko možnih odgovorov na eno vprašanje.

Veliko možnih načinov razlage enega vprašanja.

Razmišljati, kot bi dejal Edward de Bono, neobičajno,

razmišljati ne samo linearno ali konvergentno.

Videti veliko odgovorov, ne samo enega!

Obstaja veliko testov za to.

Eden takšnih testov, na primer,

sprašuje po odgovoru,

za kaj vse lahko uporabite sponko za papir?

Rutinsko vprašanje.

Večina ljudi najde med 10 in 15 odgovorov.

Ljudje ki so dobri, pridejo do številke 200.

In pri tem bi se spraševali

ali lahko naredimo veliko sponko za papir,

iz penaste gume?

Vprašali bodo... Ali mora biti sponka prav takšna, kot jo poznamo, Jim?

Obstajajo izvedeni testi.

Izvedlo ga je 1500 ljudi

opisan pa je v knjigi "Point & Beyond".

Postopek je bil sledeči:

če si dosegel dololočen nivo,

so te označili za genija raznolikega mišljenja.

Vredu?

Moje vprašanje namenjeno vam je

kolikšen procent od 1500 testirancev je

dosegel nivo genija divergentnega mišljenja?

Moram povedati še eno stvar.

To so bili otroci iz vrtca!

Torej, kaj mislite?

Kolikšen procent genijev raznolikega mišljenja?

80%? Hvala

80%. Vredu.

98%!

No pomembno je,

da je to bila longitudinalna študija.

Spet so jih testirali čez 5 let.

Ko so bili stari 8 do 10 let.

Kaj mislite koliko genijev? 50%

Potem so jih spet testirali čez 5 let.

Starost 13 do 15.

Saj lahko opazite vzorec, kajne?

To je res zanimivo.

Seveda si lahko predstavljate, da bi šlo v obratno smer.

Začnete tako, da niste najboljši,

potem pa s starostjo vaša sposobnost raste.

To nam pove dve stvari.

Ena je da imamo dovolj kapacitete,

in drugo, da z leti sposobnost v večini primerov upada.

Otrokom se med odraščanjem

zgodi veliko stvari.

Zelo veliko.

Ena najpomembnejših, ki se jim zgodi,

v to sem prepričan,

je da postanjeo izobraženi.

V šoli preživijo 10 let

in vseskozi se jim dopoveduje, da obstaja le en odgovor!

Da je zapisan na koncu knjige.

Vendar pa tja ne smete pogledati!

In ne prepisovati!

Ker je to goljufanje.

No, zunaj šole se

temu reče sodelovanje.

Toda v šoli...

To se ne dogaja, ker bi učitelji tako želeli.

Tako pač je.

Tako je, ker gre za zbiralnik, ki ga imenujemo izobraževanje.

O človeški kapaciteti moramo razmišljati drugače.

Preseči moramo te stare koncepte -

akademski, ne-akademski,

abstraktni, teoretični,

poklicno...

In pogledati preko, kaj je res.

To je mit.

Kot drugo, morate spoznati

da se največ naučimo v skupini.

Da je sodelovanje stvar rasti.

Če ločimo ljudi,

in jih ločeno ocenjujemo,

ustvarjamo neskladje,

med njimi in njihovim naravnim učnim okoljem.

In tretje,

to je ključno za kulturno naravnanost institucij.

Gre za navade institucij,

in za navade, katerim institucije sledijo.