Moč raznolikosti v sebi

Rebeca Hwang že vse svoje življenje težko usklajuje svoje identitete - korejsko dediščino, argentinsko vzgojo, izobraževanje v Združenih državah Amerike - in dolgo je s težavo iskala kraj, ki bi ga lahko imenovala dom. A ob vseh teh izzivih je prišla do ključnega spoznanja: da je v današnjem globaliziranem svetu raznoliko ozadje odločna prednost. V tem osebnem govoru Hwangova razkrije neskončne prednosti sprejemanja lastnih kompleksnih identitet in deli svoje upanje po svetu, kjer identitete ljudi ne bodo oddaljevale, ampak zbliževale.

Držimo se za roke,

strmimo v vrata.

Moji bratje in sestre in jaz smo čakali
na mamo, da se vrne

iz bolnišnice.

Tam je bila, ker je moja babica tistega
dne imela operacijo raka.

Končno so se vrata odprla

in rekla je:

"Umrla je.

Umrla je."

Začela je hlipati in takoj nato rekla:

"Vse moramo urediti.

Zadnja želja vaše babice je bila,
da bi bila pokopana doma v Koreji."

Imela sem komaj 12 let
in ko se je šok unesel,

so mi mamine besede odzvanjale
v ušesih.

Moja babica je hotela biti
pokopana v stari domovini.

Iz Koreje smo se preselili v Argentino
pred šestimi leti,

ne da bi govorili špansko, ne da bi
vedeli, s čim se bomo preživljali.

Ob prihodu smo bili priseljenci,
ki so izgubili vse,

zato smo morali res trdo delati,
da smo si ponovno zgradili življenje.

Zato mi ni padlo na kraj pameti,
da je po vseh teh letih

domovina še vedno Koreja.

Začela sem razmišlljati, kje bi rada
jaz nekoč bila pokopana,

kaj zame predstavlja dom,

in odgovor ni bil očiten.

In to me je res morilo.

Ta dogodek je tako v meni sprožil
vseživljenjsko iskanje lastne identitete.

Rodila sem se v Koreji, deželi kimčija;

odrasla sem v Argentini,

kjer sem pojedla toliko zrezkov, da
sem zdaj verjetno že 80 odstotkov krava;

izobraževala sem se v ZDA,

kjer sem postala odvisna
od arašidovega masla.

(smeh)

V otroštvu sem se počutila Argentinko,

a včasih me je izdal moj izgled.

Spomnim se prvega dne v sedmem razredu,

ko je v učilnico prišla
učiteljica španske književnosti.

S pogledom je preletela moje sošolce

in rekla:

"Ti - moraš si dobiti inštruktorja,

drugače ne boš naredila tega predmeta."

A takrat sem že tekoče govorila špansko,

tako da se je zdelo, da bi bila lahko
Korejka ali Argentinka,

a ne oboje.

Bilo je kot igra z enim zmagovalcem,

v kateri se moram odreči
svoji stari identiteti,

da bom lahko pridobila
ali si zaslužila novo.

Ko sem bila torej stara 18 let,
sem se odločila oditi v Korejo

v upanju, da bom končno našla
kraj, ki ga bom lahko imenovala dom.

A tam so me ljudje spraševali:

"Zakaj govoriš korejsko
s španskim naglasom?

(smeh)

Prav gotovo si Japonka,
ker imaš velike oči

in tujo telesno govorico."

Torej sem bila preveč korejska,
da bi bila Argentinka,

a tudi preveč argentinska,
da bi bila Korejka.

In to je bilo zame ključno spoznanje.

Ni mi uspelo najti tistega kraja na svetu,
ki bi ga imenovala dom.

A koliko Korejcev z japonskim izgledom,
ki govorijo s španskim naglasom,

ali celo bolj specifično -
z argentinskim naglasom -

pa mislite, da je na svetu?

Morda bi to lahko bila prednost.

Z lahkoto sem izstopala,

kar ne more biti slabo v hitro
spreminjajočem se svetu,

kjer lahko znanje čez noč
postane zastarelo.

Tako sem v ljudeh, ki sem jih
srečala, nehala iskati

stoodstotne podobnosti.

Namesto tega sem se zavedla,
da sem pogosto edini faktor sovpadanja

med skupinami ljudi, ki so ponavadi
v konfliktu drug z drugim.

S tem zavedanjem v mislih

sem se odločila sprejeti vse
različne verzije same sebe

in si celo dovolila, da sem
se včasih na novo odkrila.

V srednji šoli sem na primer bila,

moram priznati, super piflarka.

Imela nisem nobenega smisla za modo -
debela očala, preprosta frizura -

lahko si predstavljate.

Mislim, da sem imela prijatelje samo
zato, ker so od mene prepisovali nalogo.

To je resnica.

A ko sem bila enkrat na univerzi,

mi je uspelo najti novo identiteto

in piflarka je postala popularna punca.

A hodila sem na tehniško univerzo
v Massachusettsu,

tako da ne vem, če se s tem lahko
zares hvalim.

Z njihovimi besedami:

"Dobro kaže,

dobrote pa so slabe."

(smeh)

Tolikokrat sem zamenjala svojo
študijsko smer, da se je moj svetovalec

šalil, da naj diplomiram
iz 'poljubnih študij'.

(smeh)

To sem povedala svojim otrokom.

In potem, skozi leta, sem pridobila
veliko različnih identintet.

Začela sem kot izumiteljica, podjetnica,
družbena inovatorka.

Nato sem postala investitorka,

ženska v tehnologiji,

učiteljica.

In nazadnje sem postala mama ali,

kakor moj malček nenehno ponavlja,

'mami' noč in dan.

Celo moj naglas je bil precej zmeden.

Njegov izvor je bil neznan,

da so ga moji prijatelji imenovali
'rebekanščina'.

(smeh)

A odkrivanje samega sebe je lahko
zelo težko.

Občasno se soočiš z veliko nasprotovanja.

Ko sem skoraj končala svoj doktorat,

se je v meni sprožila podjetniška žilica.

Bila sem v Silicijevi dolini

in pisanje doktorske teze v kleti
se mi ni zdelo tako zanimivo

kot snovanje lastnega podjetja.

Zato sem šla k svojim
zelo tradicionalnim korejskim staršem,

ki so danes tu,

z namenom, da jim povem,

da se bom izpisala iz doktorskega študija.

Veste, moji bratje in sestre in jaz smo
prva generacija, ki smo šli na univerzo,

zato je bilo to za priseljeniško
družino nekaj pomembnega.

Lahko si predstavljate,
kako je potekal tisti pogovor.

A na srečo sem imela
s seboj skrivno orožje,

razpredelnico s povprečnim zaslužkom
vseh diplomirancev

iz doktorskih programov na
stanfordski univerzi,

in potem še povprečni zaslužek
vseh, ki so izstopili

iz stanforskih dodiplomskih programov.

(smeh)

Moram vam povedati - to razpredelnico
so ustanovitelji Googla

prav gotovo popačili.

(smeh)

A moja mama je pogledala razpredelnico

in rekla:

"Oh, zate - sledi svoji strasti."

(smeh)

Zdravo, mami.

Danes moje iskanje identitete ni več
iskanje svojega plemena.

Gre bolj za to, da si dovolim,

da sprejmem vse mogoče
permutacije same sebe

in kultiviram raznolikost znotraj sebe,

ne le okoli sebe.

Moja fanta sta danes stara tri leta
in pet mesecev

in že rodila sta se s tremi narodnostmi

in štirimi jeziki.

Omeniti moram, da je moj mož iz Danske -

da ne bi slučajno imela
v življenju premalo kulturnih šokov,

sem se odločila poročiti z Dancem.

Pravzaprav menim, da bosta moja otroka
prva Vikinga,

ki jima bo, ko odrasteta,
brada bolj težko rasla.

(smeh)

Ja, na tem bomo še morali delati.

A resnično upam, da bosta
ugotovila, da jima bo njuna raznolikost

odprla in ustvarila številna vrata
v življenju

in da bosta to znala izkoristiti
kot način, kako najti podobnost

v svetu, ki je danes
vedno bolj globalen.

Upam, da bosta, namesto da bi bila
zaskrbljena,

da ne spadata v svoje okolje

ali da bo njuna identiteta nekoč
nepomembna,

lahko odprta za eksperimentiranje

in da bosta prevzela nadzor
nad svojo lastno zgodbo in identiteto.

Prav tako upam, da bosta uporabila
svojo edinstveno kombinacijo

vrednot in jezikov in kultur in znanj,

da bosta pomagala usvariti svet,

v katerem se identitet ne bo več
uporabljalo za odtujevanje tistega,

kar izgleda drugačno,
ampak raje za zbliževanje ljudi.

In najbolj pomembno, resnično
upam, da bosta z izjemnim veseljem

potovala po teh neraziskanih področjih,

ker vem, da jaz sem.

Kar se tiče moje babice,

je bila njena zadnja želja
tudi njen zadnji nauk zame.

Kot kaže, ni šlo nikoli
za vrnitev v Korejo

in za njen pokop tam.

Šlo je za to, da je želela
počivati s svojim sinom,

ki je umrl, dolgo preden se je
preselila v Argentino.

Kar ji je bilo pomembno, ni bil ocean,

ki je razdelil njen prejšnji in novi svet;

šlo je za iskanje skupne točke.

Hvala.

(aplavz)