Nevarnost edine zgodbe

Naša življenja, naše kulture so sestavljene iz več prekrivajočih se zgodb. Romanopiska Chimamanda Adichie pove zgodbo, kako je našla svoj avtentični kulturni glas -- in opozarja, da če slišimo samo eno zgodbo o neki osebi ali državi, se nam lahko zgodi kritično nerazumevanje.

Pripovedujem zgodbe.

In rada bi vam povedala par osebnih zgodb

o tem, čemur pravim
"nevarnost edine zgodbe".

Odraščala sem v univerzitetnem kampusu
v vzhodni Nigeriji.

Mama pravi, da sem
začela brati pri dveh letih;

a mislim, da je pri štirih bližje resnici.

Torej sem bila zgodnja bralka.

In kar sem brala, so bile angleške
in ameriške otroške knjige.

Bila sem tudi zgodnja pisateljica.

Ko sem pri približno sedmih letih
začela pisati zgodbe,

s svinčnikom in barvnimi ilustracijami,

ki jih je morala brati moja uboga mama,

sem pisala ravno takšne zgodbe,
kot sem jih brala.

Vsi moji liki so bili beli,
z modrimi očmi.

Igrali so se v snegu.

Jedli so jabolka.

(smeh)

In veliko so govorili o vremenu,

o tem kako je lepo,
da se je pokazalo sonce.

(smeh)

In to, kljub temu,
da sem živela v Nigeriji

in da do takrat še nisem bila
nikjer izven Nigerije.

Nismo imeli snega. Jedli smo mango.

In nikoli nismo govorili o vremenu,

ker ni bilo potrebe.

Moji liki so tudi pili
veliko ingverjevega piva,

saj so liki iz angleških knjig,
ki sem jih brala,

pili ingverjevo pivo.

Da ne govorim o tem, da nisem vedela,
kaj ingverjevo pivo sploh je.

(smeh)

Tudi po mnogo letih

sem imela nezadržno željo,
da bi poskusila ingverjevo pivo.

Ampak to je druga zgodba.

Po mojem mnenju to prikazuje,

kako smo občutljivi in pod vtisom,

ko se seznanimo z zgodbo,

še posebno, ko smo otroci.

Ker je bilo vse, kar sem brala, knjige,
kjer so bili liki tuji,

sem bila prepričana, da v knjigah,

morajo nastopati tujci

in da morajo biti o stvareh, s katerimi
se nisem osebno identificirala.

Stvari so se spremenile,
ko sem spoznala afriške knjige.

Ni jih bilo veliko na voljo.

In ni jih bilo tako lahko najti kot tuje.

Ampak zaradi pisateljev, kot sta
Chinua Achebe in Camara Laye,

sem doživela miselni preklop
v dojemanju literature.

Spoznala sem, da ljudje kot jaz,

dekleta s čokoladno barvo kože,

ki si s svojimi zvitimi lasmi
ne morejo speti čopa,

tudi lahko obstajajo v literaturi.

Začela sem pisati o stvareh,
ki sem jih prepoznala.

Seveda sem imela rada tiste ameriške
in angleške knjige, ki sem jih brala.

Razburkale so mojo domišljijo.
Odprle so mi nove svetove.

Ampak posledično, nenamenoma,

nisem vedela, da ljudje kot jaz

lahko obstajajo v književnosti.

Torej, kaj mi je odkrijte
afriških pisateljev prineslo:

rešilo me je pred eno samo zgodbo
o tem, kaj so knjige.

Prihajam iz konvencionalne
nigerijske družine srednjega razreda.

Moj oče je bil profesor.

Mama je bila uradnica.

In tako smo imeli, kot je bila navada,

hišnega pomočnika,
pogosto iz bližnjih vasi.

Ko sem bila stara osem let,
smo dobili novega hišnega pomočnika.

Ime mu je bilo Fide.

Mama nam je o njem povedala le to,
da je njegova družina zelo revna.

Moja mama je pošiljala jam in riž
ter naša stara oblačila njegovi družini.

In če nisem pojedla vse večerje,
je moja mama rekla:

"Pojej vse! Ali ne veš? Ljudje
kot Fidejeva družina nimajo ničesar."

Tako sem čutila ogromno pomilovanja
do Fidejeve družine.

Nato pa smo eno soboto
šli v njegovo vas na obisk.

In njegova mama nam je pokazala
košaro s čudovitim vzorcem,

narejeno iz pobarvane rafije,
ki jo je naredil njegov brat.

Osupnilo me je.

Nikoli si ne bi mislila,
da kdorkoli v tej družini

lahko nekaj naredi.

Vse, kar sem slišala o njih,
je bilo to, kako so revni,

tako je zame bilo nemogoče, da bi jih
videla kakorkoli drugače kot revne.

Njihova revščina je bila
moja edina zgodba o njih.

Leta pozneje sem o tem razmišljala,
ko sem zapustila Nigerijo

in šla na univerzo v Združene države.

Imela sem 19 let.

Moja ameriška sostanovalka
je bila šokirana nad mano.

Vprašala me je, kje sem se naučila
govoriti angleščino tako dobro.

In bila je zmedena, ko sem rekla,

da je v Nigeriji angleščina uradni jezik.

Vprašala me je, če lahko posluša,
kar je imenovala mojo "plemensko glasbo,"

in je bila potem zelo razočarana,

ko sem zavrtela kaseto Mariah Carey.

(smeh)

Domnevala je, da ne znam
uporabljati pečice.

Kar me je presunilo, je bilo to:

smilila sem se ji, še preden me je videla.

Njen pogled name, kot Afričanke,

je bilo na nek način pokroviteljsko,
dobromisleče pomilovanje.

Moja sostanovalka je poznala
samo eno zgodbo o Afriki.

Eno zgodbo o katastrofi.

V tej edini zgodbi ni bilo možnosti,

da so ji Afričani podobni
v kakršnemkoli smislu.

Ni bilo možnosti za
bolj kompleksna čustva od pomilovanja.

Ni bilo možnosti povezati se
z njimi kot soljudmi.

Moram reči, da se, preden sem šla v ZDA,

nisem zavestno identificirala
kot Afričanka.

A v ZDA, kadarkoli je kdo
omenil Afriko, so se ljudje obrnili name.

In nič zato, če nisem vedela nič
o krajih, kot je Namibija.

Ampak sčasoma sem sprejela
to novo identiteto.

In v mnogočem se sedaj vidim
kot Afričanka.

Čeprav se še vedno razburim,
ko se govori o Afriki kot o državi.

Najbolj svež primer se je zgodil na,
drugače čudovitem, poletu

iz Lagosa dva dneva nazaj,

ko je oglas med Virginovim letom poročal

o dobrodelnem delu
v "Indiji, Afriki in drugih državah."

(smeh)

Torej, ko sem preživela nekaj let
v ZDA kot Afričanka,

sem začela razumeti
reakcijo moje sostanovalke.

Če ne bi bila odrasla v Nigeriji,

in če bi bilo vse, kar bi vedela
o Afriki iz popularnih predstav,

potem bi tudi jaz mislila,
da je Afrika kraj čudovitih pokrajin,

čudovitih živali

in nerazumljivih ljudi,

ki bijejo nerazumne vojne,
umirajo od revščine in AIDS-a,

ter se niso sposobni postaviti zase,

in čakajo, da jih bo rešil
prijazen bel tujec.

Afričane bi videla na enak način, kot sem,

kot otrok, videla Fidejevo družino.

Ta edina zgodba o Afriki, po mojem mnenju,
prihaja iz zahodne literature.

Tukaj imam citat iz spisov londonskega
trgovca, ki se je imenoval John Lok,

in je jadral do zahodne Afrike leta 1561

ter pisal občudujoče zapise
o svojem potovanju.

Po tem, ko je črne Afričane
poimenoval "zveri brez hiš",

piše, da so "to tudi ljudje brez glav,

ki imajo usta in oči na svojih prsih."

Vedno, ko to berem, se smejim.

In treba je občudovati
domišljijo Johna Loka.

Ampak kar je pomembno pri tem zapisu,

je to, da predstavlja začetek

tradicije pripovedovanja
afriških zgodb na Zahodu.

Tradicije Podsaharske Afrike
kot negativnega kraja,

razlik, temačnosti,

ljudi, ki so, v besedah
čudovitega pesnika, Rudyarda Kiplinga,

"pol hudič, pol otrok."

In tako sem začela dojemati,
da je moja ameriška sostanovalka

skozi celo življenje

videla in slišala različne oblike
te ene zgodbe,

kot je tudi profesor,

ki mi je enkrat rekel,
da moj roman ni "avtentično afriški."

Bila sem se pripravljena soočiti s tem,

da je bilo v romanu mnogo stvari napačnih;

da na več mestih ni bil popoln.

Ampak si nisem predstavljala,

da roman ni dosegel
"afriške avtentičnosti".

Pravzaprav nisem vedela,
kaj afriška avtentičnost je.

Profesor mi je povedal, da so moji liki
preveč podobni njemu,

izobraženemu moškemu srednjega razreda.

Moji liki so vozili avtomobile.

Niso stradali.

Torej niso bili avtentično afriški.

Ampak moram hitro dodati,
da sem tudi jaz prav tako kriva

v smislu edine zgodbe.

Nekaj let nazaj sem obiskala
Mehiko iz ZDA.

Politična klima v ZDA
v tem času je bila napeta.

In bilo je veliko debat
na temo priseljevanja.

In, kar se velikokrat zgodi v Ameriki,

priseljevanje je postalo
sopomenka za Mehičane.

Bilo je nešteto zgodb o Mehičanih,

ki so ljudje, ki skubijo
zdravstveni sistem,

na skrivaj prečkajo mejo,

in ki jih aretirajo na meji,
in podobne stvari.

Spomnim se, kako sem prvi dan
v Guadalajari hodila naokrog,

gledala ljudi, ki so šli delat,

ki so zvijali tortilje na tržnici,

kadili, se smejali.

Spomnim se najprej
občutka rahlega presenečenja.

Potem pa sem bila prevzeta s sramom.

Spoznala sem, da sem bila tako posrkana
v medijsko poročanje o Mehičanih,

da so v mojih mislih postali ena stvar,

ubogi priseljenci.

Bila sem prepričana
v edino zgodbo o Mehičanih

in se nisem mogla bolj sramovati.

Torej, tako se ustvarja edina zgodba,

prikaže se ljudi kot eno stvar,

samo eno stvar,

znova in znova isto,

in to je, kar postanejo.

Nemogoče je govoriti o edini zgodbi,

če ne govorimo o moči.

Obstaja beseda v igbo jeziku,

na katero pomislim vedno, ko mislim
o sestavi moči v svetu; to je "nkali."

Je samostalnik, ki v površnem prevodu
pomeni "biti večji od drugega."

Tako kot sta naš ekonomski
in politični svet,

tako so tudi zgodbe definirane
po principu nkalija.

Kako so povedane, kdo jih pove,

kdaj so povedane,
koliko zgodb je povedanih,

je odvisno od moči.

Moč je sposobnost, ne samo
povedati zgodbo o drugi osebi,

ampak jo tudi narediti
v edino zgodbo te osebe.

Palestinski pesnik Mourid Barghouti piše,

da če želiš prikrajšati neko ljudstvo,

je najenostavneje tako,
da jih v njihovi zgodbi

postaviš na drugo, manjvredno mesto.

Začnite zgodbo s puščicami
ameriških Indijancev,

in ne s prihodom Britancev,

in imate popolnoma drugačno zgodbo.

Začnite zgodbo s padcem afriške skupnosti

in ne s kolonialno postavitvijo
afriške skupnosti

in imate popolnoma drugačno zgodbo.

Pred kratkim sem govorila na univerzi,

kjer mi je študent rekel,
da je res škoda,

da so nigerijski moški nasilneži,

kot je lik očeta v mojem romanu.

Povedala sem mu, da sem pravkar prebrala
roman, ki se imenuje Ameriški psiho -

(smeh)

- in da je res škoda,

da so mladi Američani serijski morilci.

(smeh)

(aplavz)

Očitno sem to rekla,
ker sem bila rahlo vznemirjena.

(smeh)

Nikoli mi na kraj pameti ne bi prišlo,

da bi samo zato, ker sem prebrala roman,
v katerem je lik serijski morilec,

pomislila, da nekako predstavlja
vse Američane.

Tega ne govorim, ker bi mislila,
da sem boljša oseba od tega študenta,

ampak po zaslugi ameriške
kulturne in gospodarske moči

sem imela o Ameriki veliko zgodb.

Brala sem Tylerjevo, Updikeja
in Steinbecka ter Gaitskillovo.

Nisem imela samo ene zgodbe o Ameriki.

Ko sem se pred nekaj leti naučila,

da se od pisateljev pričakuje,
da naj bi imeli res nesrečno otroštvo,

če želijo uspeti,

sem začela razmišljati,
kako naj si izmislim

grozne stvari, ki so mi jih starši počeli.

(smeh)

Ampak resnica je, da sem imela
zelo srečno otroštvo,

polno smeha in ljubezni
v zelo povezani družini.

Ampak imela sem tudi stara očeta,
ki sta umrla v begunskih taboriščih.

Moj bratranec Polle je umrl, ker ni mogel
dobiti primerne zdravniške oskrbe.

Eden od mojih najbližjih prijateljev,
Okoloma, je umrl v letalski nesreči,

ker naši gasilski avti niso imeli vode.

Odrasla sem pod represivnimi
vojaškimi vladami,

ki so razvrednotile izobrazbo,

tako da včasih moji starši
niso dobili plač.

In tako sem kot otrok videla,
kako ni bilo več marmelade pri zajtrku,

potem je izginila še margarina,

nato je postal kruh predrag,

potem smo varčevali še z mlekom.

In najpomembneje, neke vrste
vsakodnevni politični strah

se je zajedel v naša življenja.

Vse te zgodbe me naredijo to, kar sem.

Ampak če bi vztrajala
samo na teh negativnih zgodbah,

je, kot da bi sploščila svoje izkušnje,

in spregledala mnoge druge zgodbe,
ki me oblikujejo.

Ena zgodba tvori stereotipe.

In težava s stereotipi
ni to, da niso resnični,

ampak da so nepopolni.

Povzročijo, da ena zgodba
postane edina zgodba.

Seveda je Afrika kontinent poln katastrof.

Tudi takih neizmernih,
kot so grozljiva posilstva v Kongu.

In depresivnih, kot je dejstvo,

da se 5.000 ljudi prijavi na eno
prosto delovno mesto v Nigeriji.

Ampak obstajajo tudi druge zgodbe,
ki niso povezane s katastrofo.

Je pa zelo pomembno,
prav tako pomembno, govoriti o njih.

Vedno sem čutila, da je nemogoče

se popolnoma povezati
s krajem ali človekom,

če se ne povežem z vsemi zgodbami
tega kraja in tega človeka.

Posledica edine zgodbe je to:

ljudem ukrade dostojanstvo.

Naše dojemanje enotnega človeštva
je tako oteženo.

Poudari, kako smo si različni,
namesto tega, kako smo si podobni.

Kaj pa, če bi pred mojo potjo v Mehiko

spremljala debato
o priseljencih z obeh strani,

tako ameriške kot mehiške?

Kaj, če bi nam mama povedala,
da je Fidejeva družina revna

in delavna?

Kaj če bi imeli
afriški televizijski program,

ki bi predvajal raznovrstne
afriške zgodbe povsod po svetu?

Kar nigerijski pisatelj Chinua Achebe
imenuje "ravnotežje zgodb."

Kaj, če bi moja sostanovalka
vedela o mojem nigerijskem založniku,

Mukti Bakarayu,

izrednem človeku,
ki je zapustil svojo službo v banki

in sledil svojim sanjam
ter ustanovil založniško hišo?

Splošno mnenje je bilo,
da Nigerijci ne berejo literature.

Ni se strinjal s tem.

Mislil je, da ljudje,
ki znajo brati, bi brali,

če bi jim omogočili
dostop do ugodne literature.

Kmalu po tem, ko je izdal moj prvi roman

sem šla na TV postajo v Lagosu,
da bi imela intervju.

Ženska, ki je tam delala kot prenašalka
sporočil, je prišla do mene in mi rekla:

"Res mi je bil všeč vaš roman.
Ni pa mi bil všeč konec.

Zdaj morate napisati nadaljevanje
in zgodilo se bo to..."

(smeh)

In nato je nadaljevala s tem,
kaj naj napišem v nadaljevanju.

Nisem bila samo očarana, bila sem ganjena.

Tu je ženska, del navadne
ogromne nigerijske družbe,

ki naj ne bi brala.

Ne samo, da je prebrala knjigo,

celo prevzela je nadzor nad njo

in se čutila upravičeno, da mi pove,
kaj naj napišem v nadaljevanju.

Kaj, če bi moja sostanovalka
vedela o moji prijateljici Fumi Onda,

neustrašni ženski, ki je
voditeljica TV oddaje v Lagosu,

in je odločena, da pove zgodbe,
ki jih raje pozabimo?

Kaj, če bi moja sostanovalka
vedela za operacijo srca,

ki so jo izvedli v bolnišnici
v Lagosu prejšnji teden?

Kaj, če bi vedela
o moderni nigerijski glasbi?

O talentiranih ljudeh,
ki pojejo v angleščini in pidginu,

igbo, joruba, ijo jezikih,

mešajo vplive od Jay-Zja do Fele,

do Boba Marleyja in
do njihovih starih očetov.

Kaj, če bi moja sostanovalka
vedela o odvetnici,

ki je nedavno šla na sodišče v Nigeriji,
da bi se soočila z nesmiselnim zakonom,

ki določa, da morajo ženske
dobiti moževo odobritev,

preden si lahko podaljšajo potni list?

Kaj, če bi vedela o Nollywoodu,

polnem inovativnih ljudi, ki delajo filme
kljub velikim tehničnim stroškom?

Filme tako popularne,

da so res najboljši primer tega, kako
Nigerijci zaužijejo tisto, kar ustvarijo.

Kaj, če bi moja sostanovalka vedela
o moji čudovito ambiciozni pletilki las,

ki je ravno začela z lastnim poslom
prodaje lasnih podaljškov?

Ali o milijonih drugih Nigerijcev, ki
začnejo svoje posle in včasih propadejo,

vendar nadaljujejo z vzgajanjem ambicije?

Kadarkoli sem doma, sem soočena

z običajnimi izvori razdražljivosti
večine Nigerijcev:

našo propadlo infrastrukturo,
našo propadlo vlado.

Ampak se soočim tudi
z neverjetno odpornostjo ljudi,

ki uspevajo kljub vladi

in ne zaradi nje.

Vsako poletje vodim tudi
delavnice pisanja v Lagosu.

Čudovito je, koliko ljudi se prijavi,

koliko ljudi je željnih pisati,

povedati zgodbe.

Skupaj s svojim nigerijskim založnikom
sva začela z neprofitnim,

t. i. Farafina skladom.

Imava velike sanje o gradnji knjižnic

in prenovitvi tistih, ki že obstajajo,

ter zagotovitvi knjig državnim šolam,

ki nimajo ničesar v svojih knjižnicah,

pa tudi o organizaciji
velikega števila delavnic

tako branja kot tudi pisanja,

za vse, ki si želijo povedati mnogo zgodb.

Zgodbe so pomembne.

Pomembno je imeti veliko zgodb.

Zgodbe so uporabljene
za razvrednotenje in zavajanje.

Ampak zgodbe se uporabljajo tudi
za krepitev in očlovečenje.

Zgodbe lahko zlomijo
človeško dostojanstvo.

Ampak zgodbe ga lahko tudi popravijo.

Ameriška pisateljica
Alice Walker je napisala to

o svojih sorodnikih z juga,
ki so se preselili na sever.

Predstavila jim je knjigo

o življenju na jugu,
ki so ga pustili za sabo.

"Sedeli so okoli, sami brali knjigo,

poslušali mene, kako sem jim jo brala;
in vrnil se je neke vrste raj."

Rada bi končala s to mislijo:

Ko zavrnemo edino zgodbo,

ko spoznamo, da ni nikoli samo ene zgodbe

kateregakoli kraja,

s tem pridobimo neke vrste raj.

Hvala.

(aplavz)