Amerški staroselci, vojni ujetniki

Trud Aaron Hueya , da bi fotografiral revščino v Ameriki, ga je vodila v indijanski rezervat Pine Ridge, kjer so ga težave staroslcev, plemena Lakota-- šokantne in večinoma prezrte-- spodbudile k novemu cilju. Pet let dela kasneje, se njegove pretresljive fotografije prepletejo s šokantno lekcijo o zgodovini v tem drznem, pogumnem govoru iz TEDxDU.

Danes sem tu, da vam pokažem
fotografije plemena Lakota.

Morda ste že slišali za Lakoto,

ali vsaj za večjo skupino plemen,

imenovano Sioux.

Lakota so eno izmed mnogih plemen,
pregnanih z njihove zemlje

kot zaporniki v vojna taborišča,

zdaj imenovana rezervati.

Rezervat Pine Ridge,

tema današnje predstavitve,

stoji približno 120 kilometrov jugovzhodno

od Črnih hribov v Južni Dakoti.

Včasih mu pravijo tudi

Taborišče vojnih ujetnikov številka 334,

in tu sedaj živijo Lakota.

Če je kdo od vas že slišal za AIM

gibanje ameriških Indijancev,

ali za Russell Meansa,

ali za Leonard Peltier-ja,

ali za obračun pri Oglali,

potem veste, da je Pine Ridge točka nič

za probleme staroslecev ZDA.

Prosili so me, naj danes nekaj povem

o mojem odnosu z Lakoto,

in to je zame zelo težko.

Ker, če niste opazili barve moje kože,

bel sem,

in to je velika ovira v rezervatih.

Videli boste veliko ljudi na fotografijah,

z njimi smo se zelo zbližali,
sprejeli so me kot del družine.

Kličejo me "brat" in "stric"

in v petih letih so me povabili
znova in znova.

Ampak na Pine Ridge-u,

bom vedno to, čemur pravijo "wasichu,"

in "wasichu" je beseda Lakote

ki pomeni "ne-Indijanec,"

ampak druga verzija te besede

pomeni "tisti, ki zase vzame
najboljše meso."

In na to bi se rad osredotočil--

tisti, ki vzame najboljši del mesa.

Pomeni pohlepen.

Poglejte po avditoriju.

Smo na privatni šoli ameriškega zahoda,

sedimo na žametnih rdečih stolih,

z denarjem v žepu.

In če pogledamo naša življenja,

smo zares vzeli

najboljši del mesa.

Poglejmo si zbirko fotografij

ljudi, ki so izgubili,

da smo mi lahko pridobili,

in vedite, da ko vidite obraze teh ljudi,

da to niso samo slike Lakote;

predstavljajo vse staroselce.

Na tem papirju

je zgodovina, kot sem se je naučil

od mojih Lakota prijateljev in družine.

To je časovnica

sklenjenih sporazumov,
prekršenih sporazumov

in masakrov, zamaskiranih v boje.

Začel bom v letu 1824.

Kar je znano kot
Urad za indijanske zadeve,

je bilo ustanovljeno znotraj
Vojnega oddelka,

in s tem zastavilo zgodnji agresivni ton

naših ravnanj z ameriškimi staroselci.

1851:

Sklenjen je prvi sporazum
pri Fort Laramie,

ki jasno označuje meje naroda Lakota.

Glede na sporazum,

je bila to samostojna država.

Če bi se držali mej v tem sporazumu--

in obstaja pravna podlaga,
zaradi katere bi se morali--

bi ZDA danes izgledala takole.

10 let kasneje

je Zakon o dodelitvi zemlje,
ki ga podpisal predsednik Lincoln,

sprostil poplavo belih priseljencev
v dežele staroselcev.

1863:

Vstaja Santee Siouxov v Minnesoti

se konča z obešenjem 38 moških
plemena Sioux,

največja množična usmrtitev
v zgodovini ZDA.

Usmrtitev je naročil predsednik Lincoln

samo dva dni po tem,

ko je podpisal
Proklamacijo o emancipaciji.

1866: začetek gradnje
transkontinentalne železnice --

novo obdobje.

Zemljo smo prilagodili potem in tirom,

po bližnjici skozi srce ozemlja Lakote.

Za sporazume nam ni bilo več mar.

Zato so tri plemena,
ki jih je vodil poglavar Rdeči oblak,

napadla in mnogokrat premagala
vojsko ZDA.

Naj ponovim.

Lakota so premagali vojsko ZDA.

1868: drugi sporazum pri Fort Laramie

jasno zagotavlja samostojnost
velikega Sioux naroda

in lastništvo Lakote
nad svetimi Črnimi hribi.

Vlada obljublja zemljo in pravico do lova

v sosednjih državah

Obljubimo, da bo dežela Powder River

od sedaj naprej zaprta za vse belce.

Sporazum se je zdel kot popolna zmaga

za Rdeči oblak in pleme Sioux.

Pravzaprav, je to edina vojna
v ameriški zgodovini,

kjer je vlada izpogajala mir

s priznanjem vseh sovražnikovih zahtev.

1869:

Dokončali so transkontinentalno železnico.

Prinesla je, med drugim,
veliko število lovcev,

ki so pričeli s pobijanjem bizonov
za veleprodajo,

in s tem uničili vir hrane, obleke
in zavetja za Siouxe.

1871:

Zakon o Indijanski prilastitvi

naredi vse Indijance varovance vlade.

Dodatno je vojska izdala ukaze

prepovedi zapuščanja rezervatov
za zahodne Indijance.

Vsi zahodni indijanci v tem času

so bili zdaj vojni ujetniki.

Prav tako leta 1871:

končal se je čas sklepanja sporazumov.

Problem sporazumov je, da dovoljujejo
plemenom obstoj kot samostojni narod,

tega pa ne moremo imeti.

Imeli smo načrte.

1874:

General George Custer je oznanil
odkritje zlata na območju Lakote,

bolj natančno v Črnih hribih.

Te novice so prinesle
priliv belih priseljencev

na ozemlje Lakote.

Custer je predlagal kongresu,
naj najde način,

da končajo sporazum z Lakoto,

kakor hitro je mogoče.

1875: Vojna z Lakoto se začne

zaradi kršitve sporazuma pri Fort Laramie.

1876:

26. julija,

na poti na napad na Lakotsko vas,

je bila Custerjeva 7. konjenica premagana

pri bitki pri Malem Velikem rogu.

1877:

Veliki Lakotski bojevnik
in poglavar imenovan Nori konj

se je predal pri Utrdbi Robinson.

Kasneje je bil ubit v priporu.

Leta 1877 smo prav tako našli način

da zaobidemo sporazume Fort Laramie.

Nov sporazum so predstavili
poglavarjem Sioux in njihovim vodjem

pod kampanjo, znano kot
"prodaj ali stradaj".

Podpišite papirje,
ali pa ne bo hrane za vaše pleme.

Samo 10 odstotkov
moške populacije je podpisalo.

Sporazum Fort Laramie

je zahteval vsaj tri četrine plemena

za odpis zemlje.

Ta člen smo očitno ignorirali.

1887: Zakon Dawes.

Skupno lastništvo rezervatov se konča.

Rezervati so razkosani
v 65 hektarjev velike kose

in razdeljeni posameznim indijancem

z odpisanim presežkom.

Plemena so izgubila milijone hektarov.

Ameriške sanje
o individualnem latništvu zemlje

so se izkazale za premeten način

razdelitve rezervatov,
dokler ni ostalo nič.

Ta poteza je uničila rezervate,

omogočila je nadaljno razdelitev
in prodajo

z vsako naslednjo generacijo.

Večina ostale zemlje

in veliko parcel znotraj meja rezervata

so sedaj v rokah belih lastnikov rančov.

Ponovno gre
najboljši del zemlje wasichuju.

1890, datum, za katerega verjamem,

da je najpomembnejši v tej predstavitvi.

To je leto pokola pri Ranjenem kolenu.

29. decembra

so vojaki ZDA obkolili tabor Sioux
pri zalivu Ranjeno koleno.

in poklali poglavarja Big Foot-a

in 300 vojnih ujetnikov

z uporabo novega, hitro-strelnega orožja,

ki je streljalo granate,

imenovanega top Hotchkiss.

Za to, tako imenovano "bitko",

je bilo 20 kongresnih častnih
Medalj za hrabrost

dodeljenih 7. konjenici.

Do današnjega dne

je to največje število Častnih medalj,

ki so bile kdajkoli podeljene
za eno samo bitko.

Več Častnih medalj je bilo podeljenih

za pokol žensk in otrok,

kot za katerokoli bitko
v prvi svetovni vojni,

drugi svetovni vojni,

Koreji, Vietnamu,

Iraku ali Afganistanu.

Pokol pri Ranjenem kolenu

predstavlja konec vojn z Indijanci.

Kadarkoli obiščem mesto

množičnega groba pri Ranjenem kolenu,

ga vidim ne samo kot grob

za Lakoto ali za Siouxe,

ampak kot grob za vse staroselce.

Sveti mož, Črni los, je rekel,

"Takrat nisem vedel,

kaj vse se je končalo.

Ko sedaj gledam nazaj,

na svoja stara leta,

lahko še vedno vidim
poklane ženske in otroke,

kako ležijo na kupih in razsejani,

po vsej krivi soteski,

tako živo, kot sem jih videl

z mladimi očmi.

In vidim, da je takrat v krvavem blatu
umrlo še nekaj drugega

in je bilo pokopano v viharju:

Sanje ljudi so umrle tam,

in te sanje so bile prelepe."

S tem dogodkom

se je začelo novo obdobje
ameriških staroselcev.

Vse se lahko meri

pred Ranjenim kolenom in po njem.

Ker je v tistem trenutku,

s prsti na sprožilcih Hotchkiss topov,

vlada ZDA odkrito razglasila
svoje stališče do pravic staroselcev.

Naveličani so bili sporazumov.

Naveličani so bili svetih hribov.

Naveličani so bili plesa duhov.

In naveličani so bili
vseh nevšečnosti s Siouxi.

Zato so ven privlekli topove.

"Bi zdaj rad bil Indijanec?" so rekli,

s prstom na sprožilcu.

1900:

Populacija Ameriških Indijancev
je dosegla najnižjo točko--

manj kot 250 000,

v primerjavi z osmimi milijoni

leta 1492.

Previjmo naprej.

1980:

O najdaljšem sodnem primeru
v zgodovini ZDA,

narod Sioux proti ZDA,

je razsodilo Vrhovno sodišče ZDA.

Sodišče je odločilo,
da ko so Siouxe premestili v rezervate,

in je bilo sedem milijonov arov
njihove zemlje

dostopne rudosledcem in naseljevalcem,

so bili pogoji drugega

sporazuma pri Fort Laramie kršeni.

Sodišče je razsodilo,

da so bili Črni hribi vzeti ilegalno

in da mora biti prvotna cena z obrestmi

plačana narodu Sioux.

Kot plačilo za Črne hribe

je sodišče dodelilo samo
106 milijonov dolarjev

narodu Sioux.

Siouxi so denar zavrnili z bojnim krikom:

"Črni hribi niso naprodaj."

2010:

statistični podatki o staroselcih danes,

več kot stoletje
po pokolu pri Ranjenem Kolenu,

odkrivajo zapuščino kolonizacije,

prisilne migracije

in kršitve sporazmov.

Brezposelnost na rezervatu Pine Ridge

se giblje med 85 in 90 odstotki.

Urad za naselitve ne more
zgraditi novih objektov

in že obstoječi objekti razpadajo.

Mnogi so brez domov,

in če imajo dom,
so stlačeni v razpadajoče zgradbe,

tudi s po petimi družinami.

39 odstotkov domov na Pine Ridge-u

nima elektrike.

Vsaj 60 odstotkov domov na rezervatu

ima črno plesen.

Več kot 90 odstotkov populacije

živo pod mejo revščine.

Pojavljanje tuberkuloze na Pine Ridgeu

je približno osemkrat višje
kot povprečno v ZDA.

Umrljivost novorojenčkov

je najvišja na celini,

in je približno trikrat višja
od povprečja v ZDA.

Rak materničnega vratu
je petkrat bolj pogost

kot je povprečje v ZDA.

70 odstotkov otrok šole ne dokonča.

Menjave učiteljev

so osemkrat bolj pogoste
kot povprečno v ZDA.

Pogosto stari starši vzgajajo svoje vnuke,

ker jih starši zaradi alkoholizma,

nasilja v družini in vsesplošne apatije

niso zmožni vzgajati.

50 odstotkov populacije starejše od 40 let

ima sladkorno bolezen.

Pričakovana življenjska doba za moške

je med 46

in 48 let--

približno enaka

kot v Afganistanu in Somaliji.

Zadnje poglavje vsakega uspešnega genocida

je tisto, ko zatiralec

lahko dvigne roke in reče,

"Moj bog, kaj ti ljudje počnejo sami sebi?

Pobijajo drug drugega.

Ubijajo sebe,

medtem ko jih mi gledamo umirati."

Tako smo postali lastniki Združenih držav.

To je zapuščina

manifesta usode.

Zaporniki se še rojevajo

v taborišča vojnih ujetnikov

dolgo potem, ko stražarjev več ni.

To so kosti, ki ostanejo,

ko je pobrano najboljše meso.

Pred dolgim časom

so niz dogodkov

začeli ljudje,
ki izgledajo kot jaz, wasichu,

neučakani, da si vzamejo zemljo in vodo,

in zlato v hribih.

Ti dogodki so vodili v efekt domin,

ki se še ni končal.

Čeprav se kot dominantna družba
počutimo odmaknjeni

od masakra leta 1890,

ali od niza prelomljenih sporazumov
pred 150 leti,

vas moram še vedno vprašati,

kako se počutite glede
današnjih statistik?

Kaj je povezava

med temi podobami trpljenja

in med zgodovino, ki sem vam jo prebral?

in koliko te zgodovine

si morate lastiti?

Je karkoli od tega zdaj vaša odgovornost?

Rekli so mi, da mora obstajati nekaj,
kar lahko storimo.

Mora biti nek poziv k ukrepanju.

Ker predolgo že stojim na robu

zadovoljen kot priča,

samo fotografiram.

Ker se rešitev zdi
tako daleč v preteklosti,

da bi potreboval časovni stroj,

da bi jih dosegel.

Trpljenja staroselcev

ni enostavno popraviti.

Za to se ne morejo zavzeti vsi,

kot se zavzamejo za Haiti,

ali končanje AIDSa, ali boj proti lakoti.

"popravilo", kot bi rekli temu,

je morda veliko težje za dominantno družno

kot, recimo, ček za 50$

ali cerkveni obisk,

da bi prebarvali z grafiti prekrite hiše,

ali pa predmestna družina,

ki daruje škatlo starih oblačil,
ki jih niti več nočejo.

Kje smo torej?

Skomigamo z rameni v temi?

Združene države

še naprej vsak dan

kršijo pogoje

iz let 1851 in 1868

sporazumov Fort Laramie z Lakoto.

Moj poziv k dejanjem danes --

moja TED želja -- je tole:

Spoštujte sporazume.

vrnite Črne Griče.

Ni vaša stvar kaj počnejo z njimi.

(Aplavz)