Sebastian Deterding: Kaj vaš dizajn pove o vas

Kaj vaš stol pove o tem, kaj cenite? Dizajner Sebastian Deterding nam pokaže svoj pogled na moralo in na to, kaj je dobro življenje, ter kako se odraža v oblikovanju predmetov, ki nas obkrožajo.

Danes govorimo o moralnem prepričevanju.

Kaj je moralno in kaj nemoralno

pri spreminjanju vedenja posameznikov

z uporabo tehnologije in dizajna?

Ne vem, kaj pričakujete,

toda, ko sem sam razmišljal o tem problemu,

sem kmalu spoznal,

da vam ne morem ponuditi odgovorov na ta vprašanja.

Ne morem vam reči, kaj je moralno in kaj ne,

ker živimo v pluralistični družnbi.

Moje vrednote so lahko popolnoma drugačne

od vaših.

To pomeni, da je tisto, kar je zame moralno
in tisto, kar je zame nemoralno

ni nujno enako kot tisto,
kar vi vidite kot moralno ali nemoralno.

Ob tem razmišljanju pa sem ugotovil tudi,
da vam kljub vsemu lahko dam nekaj.

In to je tisto, kar je ta moški svetu dal
že dolgo pred mano.

Sokrat.

To so vprašanja.

Tisto, kar lahko naredim in,
kar bi rad naredil za vas je,

da vam ponudim prvo vprašanje,

skupek vprašanj

na katera si boste odgovarjali sami,

plast za plastjo,

kot da bi lupili čebulo,

in se tako dokopali do jedra tistega,
za kar menite,

da je moralno ali nemoralno prepričevanje.

Pri tem si bom pomagal
z dvema primeroma

tehnologij, v katerih so ljudje
uporabljali elemente igre,

s katerimi so pripravili ljudi
do določenih dejanj.

Torej prvo zelo preprosto vprašanje,

ki bi vam ga rad zastavil je:

Kakšen je vaš namen,
ko nekaj oblikujete?

In očitno nameni niso edina stvar,

zato je tu še en primer.

Pred kratkim so izumili eko armaturne plošče.

Gre za armaturne plošče v avtomobilih,

ki z eko-indikatorjem spodbujajo
voznike k varčni vožnji.

Tukaj vidimo Nissanov Myleaf,

ki vaše vedenje na cesti primerja

z vedenjem drugih voznikov.

Tako lahko tekmujete in preverjate

kdo vozi najbolj varčno.

Te zadeve so se izkazale za izredno učinkovite.

Celo tako zelo, da so motivirale ljudi,

da so vozili neodgovorno,

na primer prevozili rdečo luč.

To so počeli zato, ker je treba pri rdeči
luči ustaviti in ponovno zagnati motor,

to pa zagotovo porabi nekaj goriva, kajne?

Torej kljub zelo dobrem namenu aplikacije,

očitno naletimo tudi na stranske učinke.

Tu je še en primer takšnih
stranskih učinkov.

Commendable:

Spletna stran, na kateri starši svojim
otrokom podeljujejo značke

za naloge, ki so jih njihovi otroci opravili.

Na primer zavezali čevlje.

Na prvi pogled je slišati zelo lepo,

zelo neškodljivo,
z lepim namenom.

Toda, če si ogledamo raziskave
človeške miselnosti, ugotovimo, da

skrb glede rezultatov,

skrb glede javne podobe,

skrb glede takšnih vrst javnih priznanj

dolgoročno ni najbolj koristna

za vaše dobro psihično počutje.

Bolje je, da nas zanima, kako bi se česa naučili.

Bolje je, kadar nas bolj skrbi zase

kot za to, kako nas vidijo drugi.

Torej, takšno motivacijsko orodje,

ki se ga uporablja dejansko
v in na samem sebi

ima dolgoročne stranske učinke

vsakič, ko uporabljamo tehnologijo,

ki uporablja javna priznanja ali
izboljšanje statusa,

dejansko promoviramo ravno to

kot dobro stvar, za katero nas mora skrbeti.

Na takšen način lahko dosežemo
škodljiv učinek na

dolgoročno psihično počutje
nas kot pripadnikov določene kulture.

To je torej drugo, zelo očitno vprašanje:

Kakšne bodo posledice naših dejanj?

Učinki, ki bo imela naprava,

kot je manj porabljenega goriva,

pa tudi učinki orodij, ki jih uporabljamo,

da pri ljudeh dosegamo določena dejanja.

Javna priznanja.

Je to vse? Namen, učinek?

No, tu so še tehnologije,

ki seveda združujejo oboje.

Tako dolgoročne kot tudi kratkoročne učinke

in dober namen, kot ga je imel
Freda Stutzman s Freedomom.

Namen te aplikacije je,

no, običajno nas tako bombardirajo

s klici in prošnjami drugih ljudi,

s pomočjo te naprave pa lahko
izklopimo povezovanje s spletom

na svojem osebnem računalniku
za čas, ki ga določimo vnaprej

in tako opravimo svoje delo.

Večina bi se strinjala,

da gre res za dober namen

in dobre posledice.

Kot pravi Michel Foucault,

"Gre za tehnologijo na sebi"

Gre za tehnologijo, s pomočjo katere posameznik

določa potek njenega življenja,

v katerem se oblikuje.

Toda težava je,

kot pravi Foucault,

da ima vsaka tehnologija na sebi

na drugi strani tudi tehnologijo dominacije.

Kot danes vidimo v moralnih
liberalnih demokracijah,

družba, država,

ne le omogočata, da določamo in
oblikujemo sami sebe

ampak to od nas celo zahtevata.

Zahtevata, da se optimiziramo,

se nadzorujemo,

se nenehno usmerjamo,

saj je to edini način,

na katerega lahko deluje
takšna liberalna družba.

Te tehnologije od nas zahtevajo,
da ostanemo v igri,

ki jo je za nas ustvarila družba.

Hočejo, da se še bolje vklopimo.

Hočejo, da se optimiziramo,
da se bomo bolje vklopili vanjo.

Ne pravim, da je to nujno slaba stvar.

Mislim le, da nas ta primer

usmerja k splošnemu spoznanju:

Ne glede na to, katero tehnologijo
ali dizajn si ogledamo,

celo kaj, za kar mislimo,
da ima dober namen in pozitivne učinke,

kot je bil Stutzmanov Freedom,

vsaka ima vgrajene določene vrednote.

O teh vrednotah pa se lahko sprašujemo.

Lahko se vprašamo: Ali je dobro,

da se vsi nenehno izboljšujemo,

da bi se bolje vklopili v družbo?

Naj navedem še en primer.

Kaj pa prepričevalna tehnologija,

ki muslimanke prepričuje,
da si obraze prekrijejo z rutami?

Je to dobra ali slaba tehnologija

glede na namen in učinek?

V bistvu je pomembno,

kakšen je vaš sistem vrednot,

saj je od tega odvisna naša razsodba.

To je torej tretje vprašanje:

S katerimi vrednotami sodimo?

Ko smo že pri vrednotah,
naj povem,

da sem tako v spletnih razpravah
o moralnem prepričevanju

kot tudi v pogovorih z ostalimi

opazil, da na tem mestu pogosto
postanemo pristranski.

Ta pristranskost se pokaže,
ko se vprašamo,

ali je to ali ono "še vedno" etično?

Je to "še vedno" dovoljeno?

Sprašujemo se na primer,

ali je ta Oxfamov obrazec za donacije,

s prednastavljenimi mesečnimi donacijami,

ki ljudi, morda celo nenamerno,

spodbuja ali nagovarja

v redne namesto enkratnih donacij

še vedno sprejemljiv?

Je to še vedno etično?

V tem primeru hodimo po tankem ledu.

Toda v bistvu vprašanje

"Je to še vedno etično"

predstavlja le enega izmed načinov,
kako gledamo na etiko.

Če se vrnemo na začetke etike

v zahodni kulturi

bomo videli zelo drugačne poglede

na to, kaj naj bi bila etika.

Aristotel etike ni videl kot vprašanje

ali je nekaj še vedno dobro ali slabo.

Pri etiki je šlo za vprašanje,
kako živeti dobro življenje.

Ta pojem je združil v besedo "arete",

ki jo iz latinščine prevedemo kot "vrlina",

dejansko pa pomeni odličnost.

Pomeni, da dosežemo svoj potencial

kot človeška bitja.

To je tisto,

kar je po mojem mnenju lepo
pojasnil Paul Richard Buchanan v svojem eseju,

v katerem pravi:
"Izdelki so slikoviti argumenti

v razpravi o tem,
kako naj živimo svoja življenja."

Naši dizajni niso etični ali neetični

v smislu da uporabljajo etična ali
neetična sredstva za prepričevanje.

Moralno komponento imajo

že v sami viziji in težnji po dobrem življenju,

ki nam ju predstavljajo.

Če si ogledamo okolico,
ki nas obkroža

s tega vidika

in se vprašamo:
"Kakšna je vizija dobrega življenja,

ki nam jo predstavljajo naši izdelki,
naš dizajn,"

nas pogosto spreleti srh,

saj drug od drugega pričakujemo
veliko manj,

kot se pravzaprav zdi,
da pričakujemo

od svojega življenja in kakšno
naj bi bilo dobro življenje.

To je torej četrto vprašanje,
ki vam ga zastavljam:

Kakšno vizijo dobrega življenja

izražajo vaši dizajni?

Ko smo že pri dizajnu,

opazili ste, da sem že razširil razpravo.

Tu namreč ne govorimo o prepričevalni tehnologiji,

govorimo o vseh dizajnih,
kar jih na svetu obstaja.

Ne vem, če že veste,

da je veliki raziskovalec komunikacije
Paul Watzlawick,

v 60-ih letih postavil argument,

da ne moremo ne-komunicirati.

Tudi, če se odločimo za molk,

smo se odločili, da bomo tiho.
Tudi z izbiro molka nekaj povemo.

Enako kot ne moremo
ne-komunicirati

ne moremo ne-prepričevati.

Karkoli storimo ali ne storimo,

karkoli kot neko obliko dizajna

spravimo na svet,

vsebuje komponento prepričevanja.

Ta skuša vplivati na ljudi.

V dobro življenje vnese določeno vizijo

in jo postavi pred nas.

To je tisto, kar pravi Peter-Paul Verbeek,

nizozemski filozof in tehnolog.

Ne glede na to, ali kot dizajnerji
to nameravamo ali ne,

pri svojem delu materializiramo moralnost.

S svojim delom olajšamo
ali otežimo določene stvari.

Organiziramo obstoj ljudi.

Ustvarjamo določeno vizijo o tem,
kaj med nami je dobro ali slabo,

normalno ali običajno.

To počnemo z vsem,
kar doprinesemo na svet.

Še kaj tako vsakdanjega,
kot so šolski stoli,

je pravzaprav prepričevalna tehnologija.

Predstavlja in materializira namreč

določeno vizijo o dobrem življenju,

dobrem življenju, v katerem je poučevanje,
učenje in poslušanje

odvisno od osebe, ki poučuje,
tistih, ki poslušajo,

v katerem se ljudje učimo
medtem ko sedimo,

v katerem se učimo zase,

v katerem se naj ne bi spreminjalo teh pravil,

saj so stoli pritrjeni na tla.

In celo nekaj tako običajnega,
kot je dizajnerski stol,

kot tisti, ki ga je naredil Arne Jacobsen,

je prepričevalna tehnologija.

Zato namreč, ker spet posreduje
zamisel o tem, kakšno je dobro življenje.

Dobro življenje,

življenje, v katerega bi
kot dizajnerji privolili tako,

da bi rekli: "V dobrem življenju"

se dobrine proizvaja trajnostno ali
netrajnostno kot ta stol.

Z delavci se dela dobro ali slabo,

tako, kot se je delalo
s tistimi, ki so ustvarili ta stol."

Dobro življenje je življenje,
v katerem je dizajn pomemben,

ker si je nekdo očitno vzel
čas in zapravil denar

za takšen dobro oblikovan stol,

kjer je pomembna tradicija,

saj je to tradicionalna klasika

in nekomu je bilo mar zanjo

in ko imamo opravka z nečim
tako izstopajočim, kot je potrošnja,

kjer je O.K. in normalno

zapraviti gromozanske količine
denarja za takšen stol,

da bi ostalim pokazali svoj socialni status.

To so torej naše plasti,
vrste vprašanj,

ki sem vam jih danes želel približati.

Vprašanje "Kakšen je namen,

ki ga bomo določili svojemu dizajnu?"

"Kakšne učinke,
namerne in nenamerne bo imel?"

"Kakšne vrednote bomo uporabljali,

ko bomo presojali glede tega?"

Kakšne so odlike, težnje,

ki jih s svojim delom izražamo?

Kako to sovpada

ne le s prepričevalno tehnologijo

temveč z vsem, kar oblikujemo?

Se tu ustavimo?

Ne bi rekel.

Mislim, da vse te zadeve prej ali slej
pridobijo informacije

iz jedra vsega tega

in to ni nič drugega kot življenje samo.

Zakaj, ko pa vprašanje,
kaj je dobro življenje,

osmisli vse, kar oblikujemo,

bi se morali ustaviti pri svojem dizajnu
in se ne vprašati,

kako se to navezuje na naša življenja?

"Zakaj bi morala biti svetilka ali hiša
umetniški objekt,

naše življenje pa ne,"

kot pravi Michel Foucault.

Naj navedem še praktični primer
Busterja Bensona.

Tu je Buster, ki sestavlja
napravo za dvigovanje

v pisarni svojega
start-up podjetja Habit Labs,

kjer delajo na izboljšavi ostalih aplikacij,

kot je Health Month.

Zakaj torej izdeluje nekaj takšnega?

No, tu je skupek aksiomov

ki so jih v Habit Labs,
Busterjevem start-upu ustvarili zase,

glede svojega dela kot skupine

ko delajo na teh aplikacijah.

Gre za skupek moralnih načel,
ki so jih postavili sami

in veljajo za njihovo skupno delo.

Eno izmed načel je:

"Sami skrbimo za svoje zdravje in
pazimo, da nas ne doleti izgorelost"

Kako se konec koncev namreč
lahko vprašamo

in najdemo odgovor na to,

kakšno vizijo dobrega življenja

želimo izraziti in ustvariti s svojimi dizajni

ne da bi se vprašali,

kakšno vizijo dobrega življenja

bi želeli živeti sami?

Za konec se vam zahvaljujem.

(Aplavz)