Dom in ti sta ista stvar (s podnapisi)

Satsang z Moojijem

Med obdobjem gostov v Monte Sahaji je Mooji pozval Sangho na spontano srečanje. Glede na svoja zaznavanja v 'Povabilu' spraševalec navaja, da še vedno čuti, da se mora bolj poglobiti ali se sprostiti v 'Tem, Kar Je'.

Moojibaba opozarja, da dokler obstoja občutek osebnega 'jaza', bo ta dvojnost med nami in 'Tem, Kar je', vztrajala. Postopoma boste uvideli, da je tudi občutek prihajanja v in odhajanja ven iz 'Tega, Kar Je' opazovan iz globljega prostora.

'To je lepota Povabila - kdo si na koncu poslušanja Povabila? Kaj je ostalo, kaj je tam? Oseba z lepo izkušnjo? Lahko da je, kar pa upam, da boste prepoznali, pa je, da ne obstojajo nobene definicije, ki se nanašajo na to, kar ste. Tukaj ni nobenih meja in omejitev.

Rumi pravi,"Tisti, ki me je pripeljal sem, me mora odpeljati domov." Kdo je tisti, ki vas je pripeljal sem? Ta Milost vas kliče domov. Kje je dom, v kateri smeri je dom? Ti in dom sta ista stvar."

10. september, 2018
Monte Sahaja, Portugalska

(glasba)

Dom in ti sta ista stvar
(s podnapisi)

10.09.2018

(Mooji) Om. Namaste. Dobrodošli vsi.

Hvala, ker ste se odzvali na tako
kratko obvestilo.

Vidim kar nekaj novih obrazov,

ki jih do sedaj še nisem videl.

Dobrodošli torej vsi, to je glavno.

In upam, da ste se nekako namestili,

saj veste, kaj mislim, če ste se že
ukoreninili tukaj v Monte Sahaji.

Jaz sem torej tukaj. Sem pripravljen
na vprašanja, če so kakšna.

Ali želi kdo vprašati? In poglejmo,
kaj lahko s tem dobimo.

V redu, ti tamle lahko začneš.

Imamo (mikrofon). Sedaj že prihaja.

(Spraševalec 1) Hvala, dragi Mooji.

Končno, po petih mesecih sem našel
vprašanje.

(Mooji) Po petih mesecih si ga našel?

(S.1) Upam, da je dobro.
(Mooji) No, poglejmo. (smeh)

(S.1) Povabilo je takšno darilo.

Resnično čutim ta prostor.
Resnično čutim to širino.

Vendar pa vsakič čutim tudi to telo.

Ugotavljam, da je to najtežje opustiti.

Zatorej sem se poskušal spraševati,
"Ali sem roka?"

In sem lahko resnično potrdil,
"Nisem roka."

Šel sem skozi svoje telo in možgane,

"Ne, nisem možgani." To je res resnično.

Ko pa sem prišel do srca, "Ali sem srce?",

potem pa to ni tako resnično jasno.

(Mooji) Ne tisto srce.
(S.1) Ne fizično srce.

(S.1) Toda občuti se kot 'Jaz', kot to
kar sem.

Občuti se, kot da je to tudi tukaj
znotraj.

(Mooji) Da. Da. Seveda je tudi tam.

(S.1) Da. (smeh)
Ampak to je kot ...

(M.) Ali je to samo na konicah tvojih
prstov in na vrhu tvoje glave?

(M.) Ali je to pomanjšano na pravo mero?
(S.1) Pravzaprav ne.

(Mooji) Ali imaš občutek, da
ko o tem govorimo ...

Kako si odgovoril na vprašanje,
"Ali ima to obliko?"

(S.1) Jasno je, da je brezoblično.

Vendar še vedno čutim,
"Jaz sem še vedno ta oseba",

ali pa čutim to povezavo.

(Mooji) Ni potrebe, da bi se tega
poskušal znebiti.

To je povsem ustaljeno pogojevanje,
ki ga izkušamo

v našem pojavnem obstoju.

Prav tako smo tudi tukaj
in delujemo preko te oblike,

vendar se to pogojevanje jemlje za
samo po sebi umevno.

Skoraj nihče se o tem ne sprašuje.

Torej, če se o nečem ne sprašuješ,

je to prepoznano kot dejstvo
in ne kot izziv.

Torej, če bi bila to edina stvar,

da si samo telo in um,
in to je to,

in da onkraj tega sploh ni ničesar,

bi bila s tem zadovoljna večina ljudi.

To verjamejo, da je tu v vsakem primeru,
tvoja telesna identiteta,

in dejstvo, da zaznavate.

Imate čutila in
nekaj kar uživa ali zaznava,

ali izkuša s čutili in umom.
To je dovolj.

Zakaj ni dovolj?

Zakaj ni dovolj?

Če ne bi bilo takšne stvari kot je duh
ali resnični Jaz ali čista zavest,

zakaj ne bi bilo dovolj,

da ste samo ideja,
ki jo imate o sebi kot osebi,

ki se, mimogrede, stara in spreminja

kot večno spreminjajoči se avtoportret?

To torej ni stabilno.

In tudi samo telo ni stabilno.

To ni telo, ki ga je rodila tvoja mati.

Se torej tudi spreminja.
Vse se spreminja.

Če se torej vse spreminja in
je v naravi stvari, da se spreminjajo,

vse kar obstoja se spreminja.

Kaj lahko glede tega naredimo? To je pač tako.

In zdi se, da je tako še vedno za večino.

Imate življenje, živite svoje življenje
in na koncu ...

Ker obstaja konec življenja,

kot tudi začetek življenja, si mislimo,

da začnemo obstojati, ko se rodi telo.

Pravimo, da je to tvoj prvi dan

in prišel bo tudi zadnji dan.

In po tem? Po tem ni ničesar.

Recimo, da je temu res tako,
in da tudi med tem

ne obstoja ničesar izven telesno
umskega delovanja.

Ali velja to zate?
Ali je to tisto, kar si našel?

Potem ne bi obstojala potreba po Povabilu,

to ne bi odkrivalo ničesar,

razen tega, kar že domnevaš,
ko misliš, da si telo

in pogojevanje ali programiranje,

ki so tu za to telesno izražanje.

(S.1) Resnično čutim ...
Tudi ko sem bil otrok,

sem bil prepričana, da ko bom umrl,
bom še vedno obstojal.

Resnično torej čutim. Ne vem pa,
mogoče pričakujem preveč.

(Mooji) Povej mi, kaj je to,
kar pričakuješ, da je preveč?

(S.1) Mogoče pričakujem,
da se mora resnično nekaj zgoditi,

ko sem s tem, nekaj več kot to.

(Mooji) In 'to' je kaj?
"Nekaj več kot to."

Samo poglejva, kaj govoriva.

"Nekaj več kot to se mora zgoditi."

V tem trenutku 'To' predstavlja kaj?

(S.1) Čutim, kot da bi se moral
v tem bolj sprostiti,

je tako, kot da se nekaj drži ...

(Mooji) Vse tvoje izjave
temeljijo na nečem,

kar se mora zgoditi tistemu,
ki bo odkril resnični Jaz.

Tu ni govora o resničnem Jazu.

Tu je govor o tistemu,
ki bo imel izkušnjo,

kot da obstoja nekdo,
ki bo imel izkušnjo resničnega Jaza,

in ki misli,"Da, končno sem jo dobil!"

In če si jo pred kratkim dobil,
jo lahko tudi izgubiš.

Če je to nekaj, kar na novo pridobiš,
potem bi lahko čutil,

"Joj! Moram biti previden,
da tega ne izgubim."

In vse to prihaja
zaradi prepričanja, ki ga imaš,

zaradi občutka 'jaza',
za katerega trenutno misliš, da si,

da si tisti, ki išče resnični Jaz.

In ta še ni dojel,

da bo prav 'jaz' odpadel stran
od občutka osebnosti,

in pokazalo se bo,
da je 'jaz' Bit sama!

Dokler pa imamo spomine, navade,

nagnjenja, želje in navezanosti,

bodo te ohranjale in dajale moč
ideji tvojega jaza kot osebe.

In oseba sama, ki se zdi, da išče

najvišjo Resnico, se spotika preko sebe,

saj razsvetljenje ali svoboda ni za osebo,

to je vstran od osebe!

Zdi se čudna stvar,
zato ker smo prepričani,

"Iskal sem in sem dobil boljše,

sem sposoben meditirati dlje.

Zavedam se, da sem postal malo mirnejši,
kot sem bil nekoč.

V življenju sem bolj sproščen,

vendar pa moram še vedno dobiti 'več'.
To je tako kot,

"Da! Biti trdno usidran v zavesti tako,

da se ne zgodijo več napake in
da ni več trpljenja."

Za to osebo še vedno obstaja želja,

da bi dosegla najvišjo nagrado,

da ne bi bilo nikoli več potrebno trpeti.

To je zelo pretanjena stvar,
vendar pa to ni tako, v resnici.

Lepota Povabila je v tem, da ko rečem

na koncu poslušanja Povabila,

ali ko se odloži knjiga, kdo si ti?

Kaj ostane na koncu Povabila?

Kaj je tam?

(Mooji) Oseba s prijetno izkušnjo?
(S.1) Ne.

No, lahko da je, lahko se še čuti,

"Juhu, to je bilo super!
Ali lahko spet ponovimo?"

Če pa si resnično sledil,

in kar upam, da boš spoznal je,
da ti veš da si,

vendar pa s tem niso povezane
nobene definicije,

ne obstaja občutek omejenosti
ali omejitve.

Medtem ko smo imeli prej, v stanju
osebnosti,

vse te navedke za to, kar smo.

Obstajaš kot neka vsebina

in njo čutiš kot to, kar si.

Ali je v odkrivanju Tega kar Je,

ta ista omejena identiteta nedotaknjena?

Sedaj vas na splošno sprašujem,

ob koncu Povabila,

ali občutite osebo kot 'jaz',
ki je to naredil,

"Upam, da deluje. Joj, super!
Res sem prišel, da predam vse ..."

Ali je ta tisti, ki preživi Povabilo,
in ki na koncu pravi,

"Super, sem res vesel, da sem to izkusil?"

Čisto zares, je to tisto kar je tam?
Ali ...

Zatorej kljub temu spoznanju,
da je neopisljivo

to, kar je odkrito,

pa ne pomeni, da je oseba
popolnoma odplaknjena.

Od tistega trenutka, ki je seveda
trenutek odkritja,

in se zatorej lahko občuti kot,
"Joj, to je čudovito!"

Ampak občutek osebe

ne more prenesti moči videnja
v tistem trenutku,

zatorej se umakne, ali pa se potuhne,

toda sčasoma pride nazaj,
če še ni skurjena.

In skurjena bi pomenilo,
da te tvoja pozornosti

dovolj pritegne,
da ostajaš s svojim odkritjem,

in da te resnično ne zanima,
da bi se prijavil v svet uma,

ali v to, kako kot oseba živiš in
se izražaš.

Oseba ni prekršek, je samo omejitev.

Je tudi zavest, vendar pa je omejitev,

ki jo šele odkrivaš,
takrat ko odkrivaš svojo neomejenost.

Potem vidiš omejenost osebnosti.

In nekaj časa bo um kolebal.

Pozornost bo nekako hodila
v stanje čistosti in harmonije

in v svojem dovršenem elementu
se boste popolnoma začutili.

Vendar pa bo zanihala nazaj
v stari režim identitete,

in spet boste čutili,
"Joj, ljubi Bog, ne, nisem ga dobil.

Sem izgubljen. Joj, presneto,
kako se naj spravim iz tega?"

In spet bo zanihalo in začutili boste,

"Aleluja! Joj, kako sem lahko
dvomil o tem?

Kako sem le lahko dvomil?
To je tako popolno. Popolno.

Joj, dobil sem to, seveda, to ne zbledi!

Ne zbledi! Mooji, ne zbledi!"

In spet zaniha,"Joj, moj Bog!
Kdaj se bo to končno nehalo?"

Dokler se na neki točki
ne zgodi samo 'klik',

da sta oba ta ekstrema sama opazovana

iz mesta, ki ne niha.

To je naravni razvoj,
če bi ga lahko tako imenovali,

ali zorenje, ki se odvija.

Vendar pa marsikdo preprosti obtiči tukaj.

Nekaj odkrijete, potem pride um in pravi,

"Kaj naj naredim s tem? Kako naj to uporabim?

Kako naj ostanem tukaj?
Kako naj tega ne izgubim?"

Tako kot da je to lastnik tega.

In vi morate biti tako pazljivi,

da premagate pretkani um.

Jaz pa vas opogumljam, da ste veliko več,

kot je sposobnost vašega uma,
ki vas zavaja.

Lahko obstojate brez
tega psihološkega glasu v svoji glavi,

on pa ne more obstojati brez vas!

Presoditi morate kateri je boljši,

ker se vam bo čez nekaj časa zdelo,

da je to obnašanje uma, to pogojevanje,

da je malo podobno parazitu,
ki živi od česa?

Od čiste Biti? Res ne.

Od ideje, ki jo imate o sebi.

Kot prvo se še ne zavedamo

prepričanja, da ste samo zavest.

To ni vera.
Ko pravim prepričanje, je to iznad vere.

To še ni vaše potrjeno
izkustveno razumevanje,

da ste zavest.

To se še vedno čuti, da je spredaj
in je nekaj, za kar se boriš.

Dokler je torej ta vrzel še odprta, je tako,
kot da si odprt za posel,

in um bo še vstopal.

Sedaj pa imam pregled tega,
za katerega mislim, da je precej dober,

saj celo ljudje, ki čutijo to,

"Moj um me pa ubija.
Je res tako vztrajen!

Nikoli ne odneha. Ne gre na počitnice ..."

Um opravlja svoje delo zelo dobro.

Kako ga lahko premagate?
Tako se pojavi ta občutek.

In jaz pravim, Najprej,
ne se bojevat. Ne bojujte se s tem.

Komu um govori?

Komu um govori?

Če pogledamo primer Učitelja,
kot je to Jezus Kristus

ali Sveti Prerok ali Gospod Rama ali
Gospod Krišna,

kako bi um govoril njim?

Poznamo in smo slišali,
da so bili v skušnjavi Kristus

in tudi Buda, v zelo podobnih zgodbah,

da so na začetku,
malo predenj so začeli širiti svoj nauk,

da so bili izpostavljeni strahovitemu
zaslišanju

in napadu uma,
v obliki Kristusove skušnjave itd.

Kako si lahko v skušnjavi,
če si izven skušnjav?

Na neki točki torej mora biti nekaj tam,

igra, scenarij se morata odigrati,

da se lahko drama aktivno zazna,

da se zazna navidezni sovražnik,
da se ga tako rekoč resnično začuti,

in da se z njim ravna z jasnim pogledom,

in da se preneha
njegov psihološki vpliv na vas.

Samo takrat se je lahko njihovo
poslanstvo začelo.

In to bo prišlo v katerekoli obliki,

da lahko zavest, ki nosi to telo,

izkusi določene stvari.

Obstojajo določene značilnosti,
določene tendence,

ali skrite latentne tendence,
včasih imenovane vasane ali samskare,

da ko vzplamtijo,

da se zdi, kot da je bitnost njihov talec.

Ali mi sledite, kaj govorim?
Ko se torej pojavijo,

je to čas, ko se boste
najverjetneje osebno enačili

zaradi teh sil.

Ko torej pridejo, je kot da

ste v izkušanju najšibkejši.

Vendar pa včasih,
ko ste že v točki naj, najšibkejšega,

ko ste v kotu, je tu vaša največja moč,
ki pa ni prepoznana.

Včasih morate izgubiti skoraj vse,
kar mislite, da imate,

da najdete to, kar ne more biti
posedovano, da najdete to.

Te igre se torej dogajajo tako zapleteno,

ta igra je tako raznolika,

in vsak ima svojih
štirideset dni in štirideset noči.

No, danes nimamo štirideset dni in noči,
nihče nima toliko časa!

Smo tako nepotrpežljivi!

Celo brezposelni nimajo časa
za vse te stvari.

Zavest se je torej ponovno prilagodila
na moderno življenje.

Ni je možno kar kupiti preko pulta,

vendar pa se zdi mogoče veliko bolj
dosegljiva,

ker ljudje na spletu poiščejo stvari,

in jim je to lahko vedno na razpolago.

Lahko imate celo svojega lastnega učitelja,
ki vam vsak dan govori.

Medtem ko v starih časih tega ni bilo,

da bi učenec tako kot danes imel
dostop do tega.

(S.1) Je kot takrat,
ko sem bil tukaj tri mesece,

tukaj v MSB (Mooji Sagha Bhavan),

in v tem času tukaj sem se čutil
tako pojavnega v tem. Pojavnega?

(Mooji) Potopljenega, mogoče.

(S.1) Nisem občutil nobenih bojev,
ni bilo gorenja.

Res sem se počutil dobro.

Samo čutil sem,"Ali je to predobro?"

Kot da se problemi morajo pojavit. Ne vem.

Potem sem šel nazaj domov

in prišel sem v situacije,
ki so bile resnično zapletene,

pa sem s temi situacijami
res dobro opravil.

Resnično sem lahko videl, da je
zanimanje za osebo, da je resnično ...

(Mooji) Šibko?
(S.1) Šibko, da.

(S.1) Bilo pa je tako čudno,
kako so se pojavile stare navade.

Stare odvisnosti so se v tem času
pojavile.

Po dolgem času sem spet začel kaditi,

samo v tem času, v temu obdobju,

sem resnično opazoval kot,
"Hej, kaj delam tukaj?"

Začutil sem, kot da je v meni nekaj tako,
kako naj rečem ...

Ali mi lahko pomagate? Kdo? Nemško?

(Glas iz sanghe) Izogniti se.
(S.1) Izogibajoče.

In veliko sem gledal televizijo
do poznih ur.

Kar pa je bilo dobro, pa je bilo,
da sem še vedno čutil, da je to tukaj.

(Mooji) Vseskozi se to tako dogaja.
To je dobro.

Identiteta čuti,"Sedaj sem odsotna.

Super! Resnično sem posrkala
vso to duhovnost."

In potem se vrnete domov
in ona začne spreminjati barve.

Dajmo razumeti,
da niste vsakokrat na istem mestu,

če ste v stanju osebnosti,
potem niste na istem mestu.

Lahko da ste na bolj naprednem mestu,
kot je tisto.

Obstojajo še druge stvari,
o katerih bi lahko govoril.

Lahko da ste na bolj naprednem mestu
kot tisto,

pa se to občuti bolj kaotično.

Mogoče imate občutek,
da se vam življenje razbija,

ali da je življenje grozna stvar;
lahko pa da je dobra stvar.

Mogoče se nekaj mora zgoditi, da spet ...

Nekaj se zdi, da se mora zrušiti,

in potem se zdi, da se ponovno zgradi,

ali pa se mogoče ne zgradi ponovno,
temveč se pojavi na drugi način.

Ne zanašajte se torej na sposobnost uma,
da bo to ocenil.

Ker včasih mislite,
"Predenj sem prišel sem, sem bil boljši.

Ko sem bil prvič tukaj, je bilo tako super.

Ko sem se vrnil, pa je bilo,
kot da hodim preko Rdečega morja.

Vse se je dogajalo nekako tako.

In potem se je zgodil veliki trk!"

Včasih je lahko za to veliko različnih
razlogov.

Lahko da ste začeli razvijati
neke vrste domišljavost.

Mislite,"Sedaj sem res nekaj posebnega.

Lahko si zamislim stvari
in te se zgodijo."

Nikoli torej ne vemo,
kaj življenje prinese,

razbije vaše navdušenje
in vas povede v prostor večje ponižnosti,

ki vas spet utiri nazaj na pot.

Dogaja se lahko toliko različnih stvari.

Kar preberemo v našem umu
ni zanesljiva razlaga tega.

Včasih se počutite grozno
in potem se vas mora opomniti,

da izkušate
neke vrste psihično razstrupljanje.

Nekaj priplava na površje in čutite,
"Joj, to ni to, kar sem pričakoval.

Mislil sem, da bom našel mir,

sedaj pa sem ves razbit. Ne vem,
kaj naj naredim."

Počutite se grozno,"O, ljubi Bog. Mogoče
sem naredil napako, da sem prišel sem."

Vendar je to razstrupljanje
in vse te stvari prihajajo na površje

in ne počutite se dobro.

Če imate v sebi veliko nesnage,

in če jo morate izbruhati,
to ni nekaj prijetnega.

Ko pa je to zunaj (prikaz bruhanja),

pa je stanje po bruhanju prijetno, kaj ne?

Včasih se te stvari pojavijo

in sprožijo se samo zaradi vzdušja

in duhovne intenzivnosti, ker se nahajate
na takšnem kraju, kot je to Monte Sahaja.

To se pojavi zelo močno
in morate vedeti, da

"Je vredu. Ne skrbite.
Ste v naročju milosti.

Vse je dobro. Samo neke ujete energije
prihajajo na površje,

ali pa izgorevajo kakšna napačna
prepričanja."

In včasih je to kurjenje
celo večje kot sadhana.

Sadhana pomeni duhovno prakso,

ker je vaše notranje stanje takšno,
kot da gorite.

Slabo se počutite,
nočete govoriti z nikomur.

Vendar pa ste pod okriljem milosti.
Vse to se nekako skuri.

(S.1) Lani sem res imel goreče leto,

saj sem vsak dan in vsako noč jokal.

Res sem gorel.
Moje celotno življenje se je spremenilo.

Vse je prestavljeno,

toda v tem trenutku ne čutim nobenega
gorenja in počutim se kot,

"Ali bi moral goreti še bolj kot to?"
Zdi se, kot da se počutim preveč udobno.

(Mooji) Ta 'jaz' ...
Jaz grem vedno naravnost do 'jaza'.

Kdo govori?
Kdo poroča to zgodbo?

Ali je bil ta resnično krščen v srcu
zavesti?

Ali govori to zavest?

Ali je to koktajl zavesti

in zelo nezavedne osebnosti, ki govori?

In skoraj vedno je, da je oseba še tu,
da je preživela.

Je preživela.
Ni mišljeno, da pridete sem in preživite!

(S.1) Nočem tega.

(Mooji) Nekdo je prišel sem
in napisal ter mi poslal knjigo.

V knjigi je napisala,

"V svojem življenju sem imela veliko sreče,
da sem lahko sedela z veliko učitelji.

Sedela sem s sedmimi učitelji."

Sem rekel, kako za vraga si
preživela sedem učiteljev?

Niti enega!
Niti enega učitelja ne bi smeli preživeti!

Da prideš in rečeš,
"Da, sedela sem s sedmimi učitelji."

In kaj se je zgodilo tebi?
Ali je tvoj ego še vedno tu?

Kaj se je zgodilo?
Ali si sedela v zadnji vrsti?

Ali si se skrivala na stranišču?
Kje si bila?

Če torej pridete s pravo vnemo,
se vam nekaj mora zgoditi!

Ti ne bi smeli preživeti.
S 'ti' je mišljena ego identiteta,

ki je v osnovi maska,
ki se nosi preko tvojega resničnega Jaza.

Živite s to masko. Ko se pogledate
v ogledalo, vidite to masko.

Na svojo masko si nadenete ličila.
Na svojo masko smo tako ponosni.

Pravzaprav sploh ne vemo, da je maska.

Ko jo začnete gledati kot masko,

jo poskušate sleči,
in vidite, kako se vas oklepa,

in veste, da ona ni to, kar sem.

In kako lahko to masko odstranimo?
Ne s silo.

Spomnite se vaših notranjih izkušenj,

tega kar vam je bilo pokazano,

in spoznanje tistega, kar se ne da videti

samo z očmi v vaši glavi.

Vidite na globlji način.

Povabilo je vsakomur velik prijatelj,

ker vam pomaga odvreči,

pustiti ob strani običajne dogodke
in motnje,

in poglejte kako enostavno postane,
ko se vrnete nazaj v to spoznanje,

do tistega polja biti, kjer se stvari
vidijo veliko jasneje,

tja, kjer je nevidno vidno.

(Mooji) Vse dokler smo pod
vplivom pojavnega življenja,

kjer predvsem čutimo, da

"Jaz sem ta oseba, ki raste v osebnosti

in se približuje bliže in bliže cilju,"

do te mere utvara vztraja v nas.

In to morate preiti.

In to pravzaprav ne vidim kot
veliko težavo.

Če obstoja težava, ima ta opravka
z našo zvestobo do identitete.

In če imate še vedno želje,

mesene želje po stvareh tega sveta,

potem si jih ne boste želeli opustiti.

Pojavljale se bodo tudi
zaradi močne navezanosti.

In v meditaciji, v vodeni meditaciji,
ali na satsangu

boste začutili, kje se te navezanosti
močno čutijo.

In obstojati mora pripravljenost, da ...

Ni stvar v samih stvareh ...

Stvar ni problem,
problem je vaša navezanost nanjo

in to, koliko pomembnosti ji dajete.

Zaradi pomembnosti, ki jo temu dajete,
dobijo te stvari svojo vrednost.

In vrednost, ki jo dajete temu, bo prišla
takrat, ko bo čas, da to preidete.

To si boste želeli nositi s sabo.

In če bi obstojala izbira
'Ali biti brez želja, ali biti z njimi',

bi verjetno ostali z njimi,
ker se vam bi v tistih trenutkih zdelo,

da so vaše navezanosti lepe kot božič.

Ne boste jih hoteli opustiti, "Joj,
mogoče pridem kasneje." To boste storili.

Ne načrtujte si svoje poti v svobodo!

Samo pridite in bodite prisotni!

Samo pridite. Samo prikažite se.

Sploh vam ni potrebno imeti nobenih
strategij.

Ne imejte nobenih strategij!
Ne načrtujte si nobene poti za pobeg.

Samo pridite z željo v svojem srcu.

"Samo to me privlači, da bi bil svoboden.

Ne morem več nositi bremena
moje egoistične identitete."

Ker to je tudi napredek,

da ne moreš več prenašati samega sebe!

Sebe ne moreš niti razumeti in na
določeni točki se ne moreš več prenašati.

To je v bistvu velik napredek, saj pomeni,

da ne moreš več podpirati egoistične
identitete,

je ne moreš več prenašati.

To je tudi znamenje duhovnega zorenja,

saj medtem ko se zdi, da se to skriva

v sencah naše podzavesti, ga ne zaznaš,

in tako lahko živiš dolgo časa

pod vtisom, da si ti ta oseba,

in se bojuješ za kralja in deželo ...

Ko pa začneš spoznavati
in izkušati resnico samega sebe,

pa odpade tvoja agresivnost.

Nadomesti jo mirnost,

v tebi se začnejo pojavljati mir
in modrost,

občutek prostornosti.

V svojem življenju se ne čutite ogrožene
ali klavstrofobične.

Vse se občuti bolj prostorno.

Na koncu pa občutek širjenja

tudi ni tako pomemben,
ker je pravi Jaz neskončen.

Kam se neskončno lahko razširi?

Nekaj je enostavno samo prisotno.

Vaša Bit, vaše življenje se izraža
ven iz te prostranosti.

To je samo ...

To je tako kot neskončno obdelane
ploskve diamanta,

kjer ima vsaka ploskev za sabo
cel diamant.

Vsako življenje je kot ena ploskev
tega neskončno obdelanega diamanta.

Nobeno življenje ni samo simbolno
življenje.

Vse ima svojo vlogo v igri,
v veliki drami, dokler se ne prebudite.

Vaše dinamično izražanje se nadaljuje
še celo po prebujenju,

še bolj tako, da nosi čudovite sadeže.

Priti pa morate
do končnega prepoznanja samega sebe,

ne do dualističnega prepoznanja,
temveč do nesnovnega prepoznanja.

Želim reči, kako lahko ena stvar ...

Je kot, kako lahko ena roka ploska?

Kako lahko ena stvar prepozna samo sebe?

Sem že dal en primer ...

Ta primer dajem že zelo dolgo časa.

Oster nož, pa naj bo še tako oster,
lahko reže toliko stvari,

vendar pa ne more rezati sebe. Zakaj?

Ali oči, ki lahko vidijo toliko oblik,
vendar ne morejo videti samih sebe.

Ali tehtnica, ki lahko tehta toliko
predmetov,

vendar ne more stehtati sebe. Zakaj?

Zato ker ne more biti drugo,
kot to kar je.

To je tako eno, da ne more zaznavati
samega sebe.

Mi smo kot to. Naš pravi Jaz je eno.

Ne morete videti svojega pravega Jaza.

Karkoli vidite, za kar si mislite, da ste,
je to le domišljija.

Je samo površje.

Gledate iz svojega Jaza.

Za vse te stvari,

za vsako malo stvar nimam
kakšne posebne vaje.

Sedite v velikanskem bazenu
in ste povsem mokri.

Ne obstoja ena stran vode, ki moči
prednjo stran, in druga, ki moči zadnjo.

Sedite v bazenu tega
in ste potopljeni od vsepovsod.

Hočem torej povedati,

da četudi govorim samo enemu izmed vas,
govorim vsem!

Če ste s satsangom povezani,

če pridete s to vnemo,
potem bo ta zadovoljena.

Mora biti.

Če boste poskušali zaščititi svojo
identiteto, bo le ta vztrajala.

Če pa pridete z gorečo željo, da

"Sem samo goba;

srce mi govori,
naj vse prepustim in absorbiram,"

potem pridite kot to.

(S.1) Na zadnjem satsangu,
ko si zastavil to vprašaje,

"Kaj če je to tvoj zadnji dan,"

je potem gorenje postalo res močno.

Zatem pa se je spet začelo.

(Mooji) Če bi bil ta dan res tvoj
zadnji dan,

če bi imel pravzaprav
samo še pet minut ali nekaj takega ...

Če bi bila to tvoja zadnja možnost,

obstani sedaj pri tem vprašanju,
ki te ga bom vprašal,

če bi res bilo tako in če bi se odštevalo,

ura tiktaka,

kaj lahko naredite s petimi minutami?

Kaj lahko glede tega naredite
v petih minutah?

Štirih minutah?

Treh minutah?

Dveh minutah?
Kaj lahko dosežete v dveh minutah?

V eni minuti? V tridesetih sekundah?

V desetih sekundah, kaj lahko dosežete?

Če si Usain Bolt bi mogoče
lahko dosegel še en rekord.

Kaj pa lahko resnično dosežete
na področju, o katerem govorimo?

In takšna vrsta izziva je mogoče tako močna,

ker morate prenehati s fizičnim delovanjem.

Ne morete narediti nobenega
fizičnega dejanja, da bi bili to, kar ste.

To ne deluje tako.

Kakšno tehniko potrebujete? Nobene.

Zatorej bi rekel, opustite vse to!

Samo opustite vse to,
ker to ne bo delalo za vas.

Recimo, da bi lahko vse opuščali.

Samo opustite vse, s tem mislim,
da se v nič ne zapletate.

Ne mešajte vašega naravnega občutka
samega sebe s čemurkoli,

tudi z angelom ne. Samo opustite vse!

To lahko storite tudi sedajle.

Ali vam bo vzelo deset sekund,
da vse opustite?

Bodite samo popolnoma prazni,

in pa ne čakajte. Bodite popolnoma prazni.

(Mooji) Opustite celo tistega, ki opušča.

(Mooji) Resnično storite to!

In govorite od tam, kjer ste.

Ali ste v času?

Ne. Vi morate to narediti!

Če opustite vse svoje asociacije,

tudi vam v tem trenutku najbolj
dragocene stvari, v desetih sekundah.

Mogoče se nekateri od vas odpravljate
od doma,

če bi imeli deset minut, deset sekund,

ni niti toliko časa, da bi opravili
kakšen klic,

da bi rekli:"Adijo, draga. Odhajam.
"Ali lahko to prenesete?

Če torej vse odhaja, potem opusti vse.

Opusti vsako asociacijo, vsako željo, vse.

Če opustiš prav sedajle,

kaj ostane, kar se ne da opustiti?

Ker tudi če vse opustiš, si ti še vedno!

Ali lahko opustiš sebe?

Ne govorim o vaši osebi ali spominu,

ali o spominu na vaše izkušnje,
ki ste jih imeli.

Ne govorim o preteklosti, opustite to,
to je že tako ali tako odšlo.

To je samo del vašega spomina,
ki se spominja in je sentimentalen.

Je že odšla, zato se to imenuje
preteklost, je odšla.

Zatorej opustite, pustite za sabo vse.

In tega ne imejte za nobeno tehniko.

Samo pustite za sabo vse in mi
od tukaj poročajte. Kaj je tukaj?

In ali ste to, kar je ostalo, ustvarili,

to česar se z vašim trudom
ne morete dotakniti,

na kar ne more vplivati nič,
kar vi imenujete svoje življenje?

Poskusite to in poglejte.

In ali je to dosežek?
Čigav dosežek?

Ker če vse opustite,

tudi potencialni človek,
ki mu uspe opuščanje, je proč.

Kaj torej ostane?

Ne sprašujem vaše glave.

Ali je torej to kar ostane,
stanje vašega uma?

Kar ostane? Ali je to stanje uma?

(Sangha) Ne.
(Mooji) Ne!

Ali ima to rojstni dan ali astrološko
znamenje?

Ali ima planete vladarje?

To je vaš resnični Jaz.

To je naša igra.

To je naša igra, to in to in to,

vse stvari, ki jih cenite.

V večini je vse odšlo
in se ohranja samo v spominu.

Ali lahko ponovite včerajšnji vzorec
v tem trenutku? Vse je odšlo.

In na srečo, hvala Bogu, lahko rečete,
da stvari minevajo,

da minevajo, ne da jih vi morate
odstranjevati, saj minejo.

Vse mine. Razen ene stvari.

Najdite kaj je ta stvar, ki ne mine,

in dobili ste svojo svobodo!

Odkrijte to kar ne mine,

to kar ni na radarju časa.

In kje je to? Kje je locirano?

Kje je to, o čemur govorim?

Kje natančno je to?

Vse vaše govorjenje o tem in onem
in o vaših meditacijah

je samo v gledališču zavesti,
trenutne in minljive.

Odkrijte to kar ne nosi s sabo zgodbe,
nima zgodovine.

Kako daleč boste morali iti?

In ko napravite svoj prvi korak,
v katero smer boste šli?

To mora biti torej nekaj
kar resnično ugrizne v vašo zavest,

tako močno, da morate iti
in se s tem usesti,

in samo potopite svojo pozornost v tem
in bodite s tem,

ker to vam danes prinaša srečo!

Ko začenjate odkrivati to,

takrat ne boste imeli več prostora
za nič drugega.

Marinirajte se v tem.

To bo posrkalo vašo dualnost.

Ni vas treba biti strah teh besed,
ki vam jih govorim.

In potem, ko se boste vrnili
v naravno delovanje,

boste videli, da imajo vaša dejanja
v resnici oporo v vetru.

Nekaj je ...

Vaše razločevanje bo takšno, da

se bodo dejanja in namere,
ki so se prej izražale,

in ki so bile zapravljanje časa, ustavile.

Ne boste živeli življenja.
Vi ste življenje!

In njegov tok je opazovan znotraj
vaše lastne biti.

To so stvari, ki jih ne morem zapisati
v kakšno beležko.

To ni potrebno. Ni se vam potrebno
zapomniti nobenega delca,

ker je to nekaj kar je jedro vsega,

in ko si zapomniš to, je potem vse
zajeto v tem.

Čeprav se zdi, da sem se osredotočil nate,

pa govorim o tem vsem vam.

Kakšen drug odgovor ne potrebujemo.

Mislim, da sedaj ni čas za to.
Ampak ali je to vredno ali ne?

(Sangha) Da.
(S.1) Najlepša hvala.

(Mooji) Da, to je popolnoma vredno tega,

saj lahko nekaj časa živimo v nevednosti,
kaj je naša prava narava,

in se predvsem zdi, da delamo to
ker lahko.

Celo ego, ki je zavest, ima življenje,

in obstojata sladkost in grenkoba,

in dovolj je čutiti,"To ni slabo! Ljubim,
da sem lahko to kar sem."

In imate popolno pravico do tega,

da lahko svobodno izbirate, da ste
svobodni ali vezani. To je nekako tako.

In o tem ni nobene kritike ali cinizma.

Brž ko, z milostjo življenja,

pride k vam na kakršenkoli način
ali z metodo,

se vaša pozornost obrne, ali pa
se v vas pojavi nuja, da greste globlje.

Življenje prinese,
da se to lahko uresniči.

Lahko pride nekaj iz vaše notranjosti,

neka tendenca, ki smo jo vsi nekako
podedovali,

da delujete proti svoji lastni svobodi.

Znotraj je energija, ki deluje
proti tej svobodi,

vendar samo tako dolgo dokler ohranjate
in zadržujete občutek osebnosti.

Brž ko je ta nadzor prekinjen,

nima vaša pot do svobode nobenih
nasprotnikov.

Prav ego, ki želi sebe zaščititi,

in to da mislite, da nekaj ščitite,

ta stvar, ki ste nanjo navezani,

je prav tista stvar, ki bi jo morali
preseči in opustiti.

Sčasoma pridemo do spoznanja tega.

In v naročju milosti ste povsem varni.

Ne mislite, "Joj, jaz s svojo šibko močjo
ne morem narediti tega."

Res je, s svojo šibko močjo tega
ne morete narediti. (smeh)

Rumi pravi, "Tisti, ki me je
privedel sem, me mora odpeljati domov."

Kdo je tisti, ki te je pripeljal sem?

Ta milost te kliče domov.

In kje je dom? V kateri smeri je dom?

Ti in dom sta ista stvar!

Ti in dom sta ista stvar.

Dokler ne odkrijete tega,
bodo vaš dom zidaki

ali deske ali kaj takšnega. To bo prostor.

In življenje, tudi Bog,
uporabljata vse naše moderne stvari,

da bi nas naučila veličastnih prispodob.

Nekoč

je moral biti vaš naslov narejen iz
nekaj zidakov

in je moral imeti vrata in okna.

Sedaj je lahko vaš naslov internetni.
Lahko imate e-naslov.

Rečeno je, " Ni potrebno, da je naslov
nekaj takega, kot je to."

Kje je torej tvoj naslov?
To je tvoj naslov.

Če vidite to telo, je zelo verjetno,
da sem v njem. (smeh)

To je tvoj naslov!

Ko se približujete in naprej iz tega,

boste našli nekaj,
o čemur ne morete govoriti.

O tem ne morete govoriti.

In zaradi tega v tem svetu
ne boste pohabljeni!

Včasih um sam igra to igro,

"Da če boš nadaljeval, boš izgubil vse.

Postal boš berač na ulici.
Nihče te ne bo prepoznal.

Osamljen boš,
ker kdo pa se želi poročiti z Budo ..."

In na to se ujame veliko ljudi.

Svoboda pa ni omejena na ta način.

Zunanje stvari niso naši nasprotniki.

Vse to življenje je tako veličastno
v svojem izražanju.

To ni naš naravni sovražnik.

V resnici vidimo in dobivamo veliko
radost iz tega kako ga zaznavamo.

Sovražnik je znotraj,
nekaj časa je to naš način razmišljanja,

in v glavnem osebna identiteta.

Vse se konča pri tem - zmotna identiteta,

ki vas pušča le v načinu osebnosti.

In ves svet trpi
zaradi osebne zastrupljenosti,

zaradi preveč osebe
in premalo prisotnosti.

Torej, moram iti. Ali je dovolj za sedaj?

(Sangha) Da.
(Mooji) Hvala vam.

(neozvočen glas v sanghi)

(Mooji) Seveda! Pridi, pridi.

(Mooji) Hvala, hvala. (italijansko)
Ali imaš danes tudi rojstni dan?

Dobro. Vse najboljše za rojstni dan!

(Spreševalec 2 govori italijansko)

(Mooji) Seveda, dobrodošel. (italijansko)
(smeh)

Copyright © 2018 Mooji Media Ltd.
Vse pravice pridržane.

Noben del tega posnetka se ne sme reproducirati

brez dovoljenja Mooji Media Ltd.