Iskanje resnice v dobi lažnih novic

Christiane Amanpour, svetovno znana po svojem pogumu in jasnosti, že tri desetletja vodi intervjuje s poslovnimi, kulturnimi in političnimi voditelji, ki krojijo zgodovino. V pogovoru s Chrisom Andersonom, voditeljem TED-a, Amanpourova razpravlja o lažnih novicah, objektivnosti v novinarstvu, pomanjkanju voditeljev v globalni politiki in o drugih zadevah ter deli svoje modre misli. "Bodite pozorni na to, od kod dobite informacije," pravi. "Če se ne angažiramo kot globalni prebivalci, ki cenijo resnico, ki razumejo znanost, empirične dokaze in dejstva, bomo enostavno tavali -- v potencialno katastrofo.

Christiane, dobrošla pri nas.

Imaš ta neverjeten pogled na zadeve

in verjetno lahko rečem,
da si v zadnjih nekaj letih

opazila skrb vzbujajoč razvoj dogodkov.

Kaj te najbolj vznemirja?

Samo poslušanje prejšnjih govornikov --

lahko strnim njihove besede:

podnebne spremembe denimo,
mesta, grožnja našemu okolju

in našim življenjem.

Načeloma se vse skupaj lahko strne
v razumevanje resnice

in sposobnost priti do resnice
o zadevi, o kateri govorimo,

da bi lahko resnično našli rešitev.

Če je 99,9 % znanja o podnebju
empirične narave,

podprto z znanstvenimi dokazi,

vendar temu v skoraj isti meri nasprotuje
peščica dvomljivcev,

to ni prava resnica.

To je najboljši primer lažne novice.

Zame se je predstava o lažnih novicah
kristalizirala v zadnjih nekaj letih,

predvsem to zadnje leto,
vendar na skrb vzbujajoč način,

ne zgolj kot vseprisoten slogan.

Namreč ko ne moremo razlikovati
med resnico in lažnimi novicami,

je bistveno težje iskati rešitve
za nekatere velike izzive,

s katerimi se soočamo.

Že dolgo se ukvarjate z vprašanji,

kaj je ravnovesje, kaj je resnica,
kaj pomeni nepristranskost.

Pred 25 leti ste iz prvih bojnih vrst
poročali o vojni na Balkanu

in takrat ste slavno dejali,

sklicujoč se na kršenje človekovih pravic,

da obstajajo situacije,
v katerih je nemogoče biti nepristranski.

Namreč če si nepristranski,

postaneš sokrivec.

Se ti zdi, da današnji novinarji
ne upoštevajo tega nasveta

o ravnovesju?

Mislim, da je nepristranskost
zlato pravilo za novinarje.

Vendar se mi zdi, da včasih ne razumemo,
kaj pomeni nepristranskost.

Jaz sem se tega naučila
zelo, zelo zgodaj v svoji karieri,

ravno v času poročanja z Balkana.

Takrat sem bila mlada.

To je bilo pred približno 25 leti.

Soočali smo se s kršitvami na celi črti,
ne samo s kršenjem človekovih pravic,

temveč tudi z etničnim čiščenjem
in genocidom.

O tem so sodili na najvišjih sodiščih
za vojne zločine na svetu.

Torej vemo, kaj smo videli.

Ko smo svetu poskušali prenesti,
kaj smo videli,

smo postali tarča
kritik o pristranskosti,

obtožili so nas,
da smo se postavili na eno stran,

da ne vidimo celotne slike

in da poskušamo predstaviti
samo eno plat zgodbe.

Meni osebno so očitali,
da sem stopila na stran

prebivalcev Sarajeva,
"na stran Muslimanov",

ker so bili manjšina, ki je bila napadena

s strani krsčanskih Srbov v tej regiji.

Bila sem v skrbeh.

Te kritike so me vznemirjale.

Mislila sem, da mogoče nimam prav,

da sem pozabila pravi pomen objektivnosti.

Sčasoma pa sem dojela,
da so ljudje želeli zgolj eno --

da se ne naredi nič.

Da se nihče ne vmešava,

da nihče ne spreminja situacije,

da se ne najde rešitev.

Tako so njihove takratne lažne novice,

njihova takratna laž --

vključno z lažmi naše takratne vlade,
demokratično izvoljene vlade,

ki podpira vrednote in principe
človekovih pravic --

njihova laž je bila,
da obe strani nosita enako breme krivde,

da gre za stoletja etničnega sovraštva,

čeprav smo vedeli, da to ne drži.

Ena stran se je odločila,
da bo ubijala, morila in etnično čistila

drugo stran.

To je zame bil trenutek,
ko sem dojela,

da nepristranskost pomeni
enakovredno poslušati vse plati zgodbe

in komunicirati z vsemi stranmi,

ne pa obravnavnati vse strani enako

ter ustvarjati prisiljeno moralno
enakopravnost ali enakopravnost dejstev.

Če pri soočanju s tem kriznim trenutkom
v situacijah,

v katerih se hudo kršita
mednarodno in humanitarno pravo,

če ne razumeš, kar vidiš,

če ne dojameš resnice

in se ujameš v vzorec lažnih novic,

postaneš sokrivec.

In jaz ne želim
nositi breme krivde za genocid.

(Aplavz)

Že od nekdaj se bijejo propagandne bitke,

v katerih si nastopila pogumno
kot v tistih časih.

Vendar gre dandanes za povsem nov način

spreminjanja novic v lažne.

Kako bi ga opisala?

Poglej, resnično sem zaskrbljena.

Kamorkoli pogledam smo bombardirani
z lažnimi novicami.

Ko te voditelj svobodnega sveta,

najvplivnejša oseba na celem svetu,

predsednik Združenih držav Amerike --

to je najpomembnejša in najvplivnejša
država na celem svetu

v gospodarskem, vojaškem
in političnem smislu,

ki očitno poskuša promovirati
svoje vrednote in moč po svetu.

Mi, novinarji, samo iščemo resnico --

to je naša misija --

hodimo po svetu in iščemo resnico,

želimo biti oči in ušesa za vse ljudi,

za ljudi iz različnih delov sveta,
ki ne morejo naokrog,

da bi izvedeli več o zadevah,
ki so bistvenega pomena

za zdravje in varnost vseh ljudi.

Torej, ko te mogočen svetovni voditelj
obtoži širjenja lažnih novic,

se sproži neustavljiva verižna reakcija.

Začne se krhati

ne samo verodostojnost novinarjev,

temveč tudi človeški razum.

Razum ljudi, ki nas gledajo
in si morda mislijo:

"No, če je to prišlo iz ust
predsednika Združenih držav,

je v tem mogoče kanček resnice."

Predsedniki so že od nekdaj
kritični do medijev ...

Ne na tak način.

Torej, v kolikšni meri ...

(Smeh)

(Aplavz)

Nekdo, ki je pred nekaj leti
opazoval plaz informacij,

ki se je vsul na Twitterju, Facebooku
in drugih omrežjih,

si je morda mislil:

"Poglej, naše demokracije so bolj zdrave
kot kadarkoli,

še nikoli ni bilo toliko novic.

Predsedniki bodo seveda rekli,
kar želijo reči,

a tudi vsi ostali lahko rečemo,
kar želimo reči.

Kaj nam pri tem ni všeč?
Zakaj nam to predstavlja nevarnost?"

Želim si, da bi bilo tako.

Želim si, da bi širjenje platform,
prek katerih dobimo informacije,

prineslo tudi širjenje resnice
in transparentnosti

in globine in točnosti.

Vendar menim, da se je zgodilo
ravno nasprotno.

Veste, v meni se skriva malo ludistke,

priznam.

Že ko smo se začeli pogovarjati
o informacijski avtocesti,

kar je bilo že dolgo nazaj,

pred pojavom družbenih medijev,
Twitterja in vseh ostalih,

me je resnično skrbelo,

da bo ta razvoj popeljal ljudi
na določene poti in v tunele,

kjer se bodo osredotočili samo na zadeve,
ki jih zanimajo,

namesto da bi dobili celoten vpogled.

In bojim se, da so nas
algoritmi in logaritmi

in vsi mogoči "-itmi"

pahnili v vse te določene
informacijske kanale.

Zdi se, da se dandanes dogaja prav to.

O tem fenomenu se piše.

Ljudje so pravili, da je pojav interneta

obljubljal vedno večji dostop
do demokracije,

do več informacij,

do več objektivnosti,

do več raznolikih informacij.

V resnici pa se je zgodilo prav nasprotno.

In to se mi zdi zelo nevarno.

Poleg tega če si predsednik ZDA
in izrečeš določene stvari,

daješ moč tudi voditeljem drugih,
nedemokratičnih držav,

da nas še bolj oskrunijo

in da resnično dotolčejo tako nas
kot njihove lastne novinarje

s to palico lažnih novic.

V kolikšni meri je to, do česar je prišlo,

deloma vendarle le nenamerna posledica?

Tradicionalni mediji,
v katerih ste delali,

so imeli vlogo zbiranja
in posredovanja informacij,

pri čemer so se upoštevale določene norme,

objava določenih zgodb je bila zavrnjena
zaradi vprašljive verodostojnosti.

Danes pa je merilo za objavo in odmevnost

zgolj pritegniti zanimanje, pozornost,
biti razburljiv, pridobiti klik --

"Že imamo kaj klikov?"

"Objavite to!"

Je to pripeljalo do težav?

Mislim, da je to velik problem,
to smo videli tudi na volitvah leta 2016,

ko je bila ideja vabe za klike
izredno seksi in privlačna.

Vse te strani z lažnimi novicami
in teme lažnih novic

se niso pojavile kar tako po naključju.

Za ustvarjanjem lažnih novic
stoji cela industrija

v delih Vzhodne Evrope, kjerkoli,

in zasidrana je tako v realnem svetu
kot na spletu.

Mislim torej, da so temu doprinesle
tudi tehnološke zmožnosti,

ki omogočajo širjenje vseh teh zadev
s skoraj svetlobno hitrostjo.

S tem se soočamo prvič.

In prvič se soočamo tudi
s tako ogromno količino informacij,

ki jih ne zbirajo tisti,

ki jih poklic vodi k zavezanosti resnici,

preverjanju dejstev,

in ohranjanju kodeksa ravnanja
in kodeksa poklicne etike.

Veliko ljudi iz publike verjetno pozna
nekoga, ki dela za Facebook,

Twitter, Google ali druge platforme.

Vsi so videti kot čudoviti ljudje
z dobrimi nameni --

recimo, da je temu tako.

Če bi imeli možnost za pogovor
z vodji teh podjetij,

kaj bi jim rekli?

Veste kaj,

verjamem, da so zelo dobronamerni

in da seveda razvijajo neverjeten sistem,
ki spreminja svet

in v katerem so vsi povezani
preko te zadeve, imenovane Facebook.

Zase so ustvarili ogromen posel
in neverjetne zaslužke.

Rekla bi jim samo, naj se prebudijo,
pogledajo zadevi v oči

in vidijo, kaj se nam ravnokar dogaja.

Mark Zuckerberg želi ustvariti
globalno skupnost.

Zanima me, kakšna bo ta globalna skupnost,

kje je kodeks ravnanja.

Mark Zuckerberg je dejal --

in ne obsojam ga za to,
verjetno je verjel v to --

da je noro misliti,

da bi Rusi ali kdorkoli drug lahko
stikal in delal neumnosti na platformi.

In kaj smo se naučili
v zadnjih nekaj tednih?

Da je zadeva pravzaprav zelo problematična

in da jo morajo zdaj raziskati
ter ugotoviti, kaj se dogaja.

Zdaj vsekakor poskušajo narediti vse,

da bi preprečili širjenje lažnih novic,

vendar je vse skupaj dolgo časa
potekalo brez nadzora.

Mislim, da bi jim rekla,

da so tehnološko izredno podkovani,

najdimo drug algoritem.

To ni možno?

Algoritem, ki vključuje
novinarsko raziskovanje ...

Ne vem, kako to delajo,
ampak naj nekako počistijo to sranje.

(Smeh)

In ne zgolj nenamerne laži,

(Aplavz)

temveč namerne laži,
ki so jih vcepili ljudje,

ki jih že desetletja uporabljajo
kot orožje za vojskovanje.

Sovjeti, Rusi --

oni so mojstri vojskovanja
z različnimi sredstvi,

mojstri hibridnega vojskovanja.

Odločili so se za ta način.

V Združenih državah so bili uspešni,

v Franciji ne, prav tako ne v Nemčiji.

Med volitvami v Franciji in Nemčiji,
v katere so se Rusi poskušali vmešati,

se jim je francoski predsednik
Emmanuel Macron

odločno in neposredno zoperstavil,

prav tako Angela Merkel.

Zdi se, da obstaja kanček upanja, kajne?

Da se svet uči.

Enkrat so nas pretentali,

mogoče jim uspe še enkrat,
a tretjič zagotovo ne.

Je tako?

Upajmo.

Vendar mislim, da je ta zadeva
močno povezana s tehnologijo.

Tudi tehnologija bi morala dobiti
nekakšen moralni kompas.

Vem, da zveni nesmiselno,
ampak veste, kaj hočem povedati.

Potrebujemo algoritem za
odstranjevanje sranja in moralni kompas.

Točno tako.

Mislim, da je to dobro.

Ne, moralno tehnologijo potrebujemo.

Moralne kompase imamo vsi,
potrebujemo moralno tehnologijo.

Mislim, da gre za velik izziv.
Saj veste, kaj mislim.

Povejte nam kaj o voditeljih.

Imeli ste priložnost govoriti
s številnimi ljudmi s celega sveta.

Mislim, da smo nekateri --

govorim v svojem imenu,
ne vem, če so vsi istega mnenja --

nekako smo razočarani.

Kje so voditelji?

Mnogi smo razočarani.

Aung San Suu Kyi in nedavni dogodki --

pomislil sem: "Ne!
Spet je nekomu spodletelo!"

Tako žalostno je.

(Smeh)

Koga si spoznala,

kdo te je navdušil, inspiriral?

No, omenjaš svet v krizi,

kar popolnoma drži,

in mi, ki se celo življenje
poglabljamo v to krizo,

smo na robu živčnega zloma.

Trenutno je precej stresno.

In prav imaš --

obstaja to zaznano in dejansko
pomanjkanje voditeljev.

To ne pravim samo jaz.
S komerkoli se pogovarjam,

jih vprašam o voditeljih.

Danes sem se pogovarjala
s predsednico Liberije v odhodu,

Ellen Johnson Sirleaf,

ki ...

(Aplavz)

ki bo čez tri tedne postala

ena od zelo redkih vodij afriške države,
ki dejansko upošteva ustavo

in odhaja s položaja
po preteku določenega mandata.

Dejala je, da želi s tem dati lekcijo.

A ko sem ji postavila vprašanje
o voditeljih

in ji na hitro naštela nekaj imen,

izpostavila sem francoskega predsednika
Emmanuela Macrona,

je dejala --

jaz sem vprašala: "Kaj ti pride na misel,
ko izgovorim njegovo ime?"

Dejala je, da se razvija
v potencialnega voditelja,

ki bi zapolnil trenutno
pomanjkanje voditeljev.

To se mi je zdelo zelo zanimivo.

Včeraj sem imela intervju z njim.

Ponosno lahko rečem, da je to bil
njegov prvi mednarodni intervju.

Bilo je odlično, ravno včeraj.

In zelo me je navdušil.

Ne vem, ali naj takole javno
govorim o tem,

ampak bila sem resnično navdušena.

(Smeh)

To je morda zato,
ker je to bil njegov prvi intervju.

Postavljala sem mu vprašanja
in veste kaj --

dejansko je odgovarjal na njih!

(Smeh)

(Aplavz)

Ni bilo olepševanja,

ni bilo omahovanja,

nisva zapravljala minut
za vračanje na temo,

ni mi ga bilo treba prekinjati,

po čemer sem sčasoma postala znana,

saj želim, da ljudje
odgovarjajo na vprašanja.

In on je odgovarjal
in bilo je zelo zanimivo.

Rekel je ...

Povej mi, kaj je rekel.

Ne, ne, kar nadaljuj.

Ti si ta, ki prekinja,
jaz pa tisti, ki posluša.

Ne, ne, nadaljuj.

Kaj je dejal?

V redu. Danes si govoril
o nacionalizmu in tribalizmu.

Vprašala sem ga, kako je imel pogum,
da se postavi po robu

prevladujočim trendom antiglobalizacije,
nacionalizma in populizma

po dogodkih z Brexitom,

po tem, ko je videl, kaj se dogaja
v Združenih državah,

in kaj bi se lahko zgodilo
na mnogih evropskih volitvah

v začetku leta 2017.

Dejal je:

"Zame nacionalizem pomeni vojno.

Temu smo že bili priča.

To smo že preživeli na mojem kontinentu

in glede tega sem zelo jasen."

Ni želel torej
zgolj zaradi politične primernosti

sprejeti nekakšnea
najnižjega skupnega imenovalca,

ki je bil sprejet
na drugih političnih volitvah.

Po robu se je postavil tudi Marine Le Pen,
ki je zelo nevarna ženska.

Zadnje vprašanje zate, Christiane.

Bistvo TED-a so ideje, vredne širjenja.

Če bi lahko v naše glave
vcepila eno idejo,

kakšna bi bila?

Bodite resnično pozorni na to,
od kod dobite določeno informacijo.

Prevzemite odgovornost za to,
kar berete, poslušate in gledate.

Poskrbite, da glavne informacije dobite
pri zaupanja vrednih ponudnikih,

četudi je vaš dotok informacij
širok, eklektičen,

resnično se držite uveljavljenih imen,
ki jih poznate.

V današnjem svetu, v tem trenutku,

so naše krize, naši izzivi
in naši problemi zelo hudi.

Če se ne angažiramo vsi
kot globalni prebivalci,

ki cenijo resnico,

ki razumejo znanost,
empirične dokaze in dejstva,

bomo enostavno tavali --
v potencialno katastrofo.

Rekla bi torej resnica

in potem bi se vrnila k Emmanuelu Macronu
in govorila o ljubezni.

Mislim, da je v zraku premalo ljubezni.

Prosila sem ga,
naj mi pove kaj o ljubezni.

Rekla sem: "Veš, tvoj zakon
je postal globalna obsesija."

(Smeh)

"Mi lahko poveš kaj o ljubezni,
kaj ti pomeni?"

Še nikoli nisem predsednika ali
izvoljenega voditelja vprašala o ljubezni.

Tokrat sem poskusila.

Dejal je -- dejansko je odgovoril --

da ima rad svojo ženo, da je del njega

in da sta skupaj že desetletja.

A izjava, ki resnično šteje,

ki me je osupnila, je,

da mu je izredno pomembno
imeti nekoga doma,

ki mu pove resnico.

Vidite, vrnila sem se na začetek.
Vse se vrti okrog resnice.

(Smeh)

Resnica in ljubezen torej.
Ideji, ki ju je vredno širiti.

Christiane Amanpour, najlepša hvala,
bilo je odlično.

(Aplavz)

Hvala vam.
Bilo je res lepo.

(Aplavz)

Hvala.