Matematika ljubezni

Iskanje pravega partnerja ni mačji kašelj - ampak a je sploh matematično verjetno? V očarljivem govoru matematičarka Hannah Fry pokaže vzorce, kako iščemo ljubezen, in poda tri najboljše nasvete (matematično preverjene!) za najdbo boljše polovice.

Danes bi vam rada govorila
o matematiki ljubezni.

Mislim, da se lahko vsi strinjamo,

da matematiki slovijo po tem,
da so odlični v iskanju ljubezni.

A ne le zaradi naših sijajnih osebnosti,

superiornih pogovornih spretnosti
in odličnih peresnic za svinčnike.

Ampak tudi zato, ker smo dejansko
naredili ogromno dela glede matematike,

kako najti popolnega partnerja.

V mojem najljubšem članku o tej temi,
ki nosi naslov:

"Zakaj nimam punce" -
(smeh) -

Peter Backus poskuša oceniti
svoje možnosti, da najde ljubezen.

A Peter ni zelo pohlepen.

Med vsemi možnimi ženskami
v Združenem kraljestvu

Peter išče le takšno, ki živi blizu njega,

ki je v pravem starostnem razponu,

ki ima univerzitetno diplomo,

s katero se bo verjetno lepo ujel,

ki je verjetno privlačna,

ki se ji bo on verjetno zdel privlačen.

(smeh)

Oceni, da je v celotnem
Združenem kraljestvu 26 takšnih žensk.

To pa ni preveč obetavno, kaj Peter?

Če to postavimo v perspektivo,

je to približno 400-krat manj,
kot so najboljše ocene,

koliko inteligentnih
izvenzemeljskih oblik življenja obstaja.

Petru pa da tudi možnost 1 proti 285.000,

da se bo zaletel v eno od teh posebnih dam

v določeni noči, ko gre ven.

Mislim, da je to razlog,
zakaj se matematiki

v resnici več ne trudijo,
da bi hodili ven.

A v bistvu se jaz osebno

ne strinjam s tako pesimističnim pogledom.

Ker vem, tako dobro, kot vsi vi,

da ljubezen v resnici ne deluje tako.

Človeško čustvo ni lepo urejeno
in razumsko in enostavno predvidljivo.

Hkrati pa vem, da to ne pomeni,

da matematika nima ničesar,
kar bi nam lahko ponudila,

ker je ljubezen, kot večina življenja,
polna vzorcev

in matematika je konec koncev
proučevanje vzorcev.

Od vzorcev napovedovanja vremena
do nihanj na trgu vrednostnih papirjev,

gibanja planetov ali rasti mest.

In če smo pošteni, nič od tega

prav tako ni ravno lepo urejeno
in enostavno predvidljivo.

Ker verjamem, da je matematika tako močna,
da ima potencial,

da nam ponudi nov pogled na skoraj vse.

Tudi na nekaj tako skrivnostnega
kot je ljubezen.

Da bi vas torej prepričala,

kako popolnoma osupljiva, odlična
in pomembna je matematika,

vam želim dati tri najboljše matematično
preverljive nasvete za ljubezen.

Prav, torej najboljši nasvet št. 1:

Kako zmagati v spletnih zmenkarijah.

Moja najljubša spletna stran za zmenkarije
je OkCupid,

med drugim zato,
ker jo je ustvarila skupina matematikov.

Ker so matematiki,

so zbirali podatke

o vseh, ki uporabljajo njihovo stran,
skoraj desetletje.

Poskušali so iskati vzorce

v tem, kako govorimo o sebi

in v tem, kako medsebojno komuniciramo

na spletni strani za zmenkarije.

Tako so prišli do nekaterih
resnično zanimivih odkritij.

A moje najljubše je to,

da se izkaže,
da na spletni strani za zmenkarije,

to, kako privlačen si,
ne odloča o tvoji priljubljenosti,

in pravzaprav vam mišljenje ljudi,
da ste grdi,

lahko celo pomaga.

Naj vam pokažem, kako to deluje.

V k sreči prostovoljnem delu
strani OkCupid

lahko ocenjujete,
kako privlačni se vam zdijo ljudje,

na lestvici od 1 do 5.

Če primerjate to oceno, povprečno oceno,

s številom sporočil,
ki jih izbrani ljudje dobijo,

lahko pričnete dobivati občutek,

kako je privlačnost povezana s
priljubljenostjo na strani za zmenkarije.

To je grafikon,
ki so ga dobili fantje z OkCupida.

Pomembno je, da opazimo,
da ne drži popolnoma,

da bolj kot ste privlačni,
več sporočil dobite.

Vendar se potem postavi vprašanje,
kaj je takšnega na ljudeh tu zgoraj,

ki so toliko bolj priljubljeni
od ljudi tu spodaj,

čeprav imajo enako oceno privlačnosti?

Razlog je v tem, da ni pomemben
samo videz sam po sebi.

Naj vam njihova odkritja
prikažem skozi primer.

Če na primer vzamete nekoga,
kot je Portia de Rossi,

se vsi strinjajo, da je Portia de Rossi
zelo lepa ženska.

Nikomur se ne zdi grda,
a tudi supermodel ni.

Če primerjate Portio de Rossi
z nekom, kot je Sarah Jessica Parker,

mnogi, tudi jaz, moram reči,

menijo, da je Sarah Jessica Parker
resnično čudovita

in verjetno ena od najlepših bitij,

ki so kadarkoli hodile po Zemlji.

Nekateri drugi,
na primer večina interneta,

pa so zgleda mnenja,
da izgleda kot konj. (smeh)

Mislim, da če bi vprašali ljudi,
kako privlačni se jim zdita

Sarah Jessica Parker ali Portia de Rossi

in naj ju ocenijo od 1 do 5,

domnevam, da bi v povprečju imeli
približno enako oceno.

Vendar bi bil način,
na katerega bi glasovali, zelo različen.

Ocene za Portio bi bile zgoščene okoli 4,

ker se vsi strinjajo, da je zelo lepa,

medtem ko so za Sarah Jessico Parker
mnenja zelo deljena.

Njene ocene bi bile zelo razpršene.

A pravzaprav ravno ta razpršenost šteje.

Ta razpršenost te naredi
bolj priljubljenega

na spletni strani za zmenkarije.

To torej pomeni,

da če nekateri ljudje menijo,
da ste privlačni,

je za vas bolje,

če nekateri drugi menijo,
da ste grdi kot smrt.

To je veliko bolje, kot da vsi mislijo,

da ste luštna punca iz soseske.

Mislim, da to dobi več smisla,

ko razmišljate kot ljudje,
ki pošiljajo ta sporočila.

Recimo, da se vam nekdo zdi privlačen,

vendar sumite, da drugi
ne bodo nujno tako zainteresirani.

To pomeni, da imate manj konkurence

in to je dodatna vzpodbuda,
da vzpostavite stik.

Primerjajte to s tem,
da se vam nekdo zdi privlačen,

vendar sumite,
da se bo vsem zdel privlačen.

Če smo pošteni,
zakaj bi se trudili, da se ponižate?

Tu pa pride resnično zanimiv del.

Ko ljudje izbirajo slike, ki jih uporabijo
na spletni strani za zmenkarije,

pogosto poskušajo zmanjšati stvari,

za katere mislijo,
da bi se komu zdele neprivlačne.

Klasičen primer je, ko ljudje,
ki so morda nekoliko pretežki,

namenoma izberejo zelo obrezano sliko,

ali pa plešasti moški, na primer,

namenoma izberejo slike,
na katerih nosijo klobuke.

A v resnici je to nasprotno od tega,
kar bi morali početi,

če želite biti uspešni.

Namesto tega bi resnično morali poudariti,
karkoli je tisto, kar vas dela drugačnega,

četudi se vam zdi,
da se boste nekaterim zdeli neprivlačni.

Ker ljudem, ki ste jim všeč,
boste vseeno všeč,

nepomembne zgube, ki jim niste všeč,
pa vam bodo samo koristile.

Prav, najboljši nasvet št. 2:
Kako izbrati popolnega partnerja.

Predstavljajmo si, da ste izjemno uspešni

na sceni zmenkarij.

A pojavi se vprašanje,
kako pretvoriti ta uspeh

v dolgoročno srečo in še posebej,

kako se odločiti,
kdaj je pravi čas za ustalitev.

Na splošno ni priporočljivo,
da kar zagrabite

in se poročite s prvo osebo, ki pride mimo

in pokaže nekaj zanimanja.

A prav tako v resnici
ne želite čakati predolgo,

če želite povečati svoje možnosti
za dolgoročno srečo.

Kot pravi moja najljubša avtorica,
Jane Austen,

"Neporočena ženska pri sedemindvajsetih

ne more več upati, da bo še kdaj čutila
ali vzbudila naklonjenost."

(smeh)

Res hvala, Jane.
Kaj pa ti veš o ljubezni?

Vprašanje je torej,

kako veste,
kdaj je pravi čas, da se ustalite,

če upoštevate vse, s katerimi
lahko v življenju greste ven?

K sreči lahko uporabimo
precej slasten del matematike,

da nam pomaga in se imenuje
teorija optimalnega ustavljanja.

Predstavljajmo si,

da začnete hoditi na zmenke,
ko ste stari 15

in v idealnem primeru si želite
biti poročeni pri 35-ih.

Obstaja množica ljudi,

s katerimi bi v svojem življenju
lahko hodili

in bi bili na različnih stopnjah dobrote.

Pravila so takšna,
da ko enkrat zagrabite in se poročite,

ne morete gledati naprej,
da bi videli, kar bi lahko imeli,

in enako,
ne morete nazaj, da bi si premislili.

Vsaj po mojih izkušnjah

sem ugotovila, da ljudje
običajno ne marajo, da jih poiščete

leta po tem, ko ste namesto njih izbrali
nekoga drugega, ali pa sem to samo jaz.

Matematika pravi,
da kar morate narediti, je,

da v prvih 37 % svojega okna za zmenke

vse zavrnete kot
neresne potenciale za poroko.

(smeh)

Potem pa bi morali izbrati
naslednjo osebo, ki pride mimo

in je boljša od vseh,
ki ste jih videli do takrat.

Tu je primer.

Če to naredite,
se lahko dejansko matematično dokaže,

da je to najboljši možni način

za povečanje vaših možnosti
za najdbo popolnega partnerja.

Žal vam moram povedati, da ta metoda
prinaša tudi določena tveganja.

Na primer, predstavljajte si,
da se je vaš popolni partner pojavil

med prvimi 37 odstotki.

Žal bi jih morali zavrniti.

(smeh)

Če sledite matematiki,

se bojim, da nihče ne pride mimo,

ki bi bil boljši kot vsi,
ki ste jih videli pred tem,

zato morate še naprej vse zavračati
in umreti sami.

(smeh)

Verjetno obkroženi z mačkami,
ki grizljajo vaše ostanke.

Prav, drugo tveganje je,
če si namesto tega predstavljate,

da so prvi ljudje,
s katerimi ste šli na zmenek v prvih 37 %,

tako neverjetno pusti,
dolgočasni, grozni ljudje.

To je sicer v redu,
ker ste v fazi zavračanja,

tako da je to ok,
lahko jih zavrnete.

Ampak potem si predstavljajte,
da je naslednja oseba, ki pride mimo,

le neznatno manj dolgočasna,
pusta in grozna,

kot vsi, ki ste jih videli do takrat.

Če sledite matematiki,
se bojim, da se morate poročiti z njo

in končati v razmerju, ki je,
odkrito, neoptimalna.

Se opravičujem.

Vendar mislim, da je tu priložnost

za Hallmark, da to unovči
in resnično zadovolji ta trg.

Kartica za Valentinovo kot je ta.
(smeh)

"Moj dragi mož, si neznatno manj grozen,

kot prvih 37 odstotkov ljudi,
s katerimi sem bila na zmenku."

V bistvu je bolj romantično,
kot mi običajno uspeva.

Ta metoda vam torej ne daje
100 odstotne stopnje uspeha,

vendar ni druge možne strategije,
ki bi lahko bila boljša.

Pravzaprav so v divjini določene vrste

rib, ki sledijo
in uporabljajo prav to strategijo.

Tako zavrnejo vsakega možnega snubca,
ki se pojavi

v prvih 37 odstotkih sezone parjenja,

potem pa izberejo prvo naslednjo ribo,
ki pride mimo po tem oknu,

ki je, ne vem, večja in postavnejša,

kot vse ribe, ki so jih videle do takrat.

Prav tako mislim, da podzavestno ljudje
na nek način to tako ali tako počnemo.

Nekaj časa si damo, da raziščemo teren,

dobimo občutek za tržišče ali karkoli,
ko smo mladi.

Resno začnemo gledati za potencialnimi
kandidati za poroko,

ko pridemo v srednja do pozna dvajseta.

Mislim, da je to prepričljiv dokaz,
če je sploh bil potreben,

da so vsakogaršnji možgani narejeni tako,
da so vsaj malo matematični.

Prav, to je bil najboljši nasvet št. 2.

Zdaj pa najboljši nasvet št. 3:
Kako se izogniti ločitvi.

Prav, zamislimo si torej,
da ste si izbrali popolnega partnerja

in se ustaljujete
v doživljenjsko razmerje z njim.

Rada si mislim,
da bi se vsak rad izognil ločitvi,

razen, ne vem,
Piers Morganove žene, mogoče?

A žalostno dejstvo sodobnega življenja je,

da se vsak drug zakon v Združenih državah
konča z razvezo,

ostali svet pa ne zaostaja veliko.

Morda se vam lahko oprosti,

da mislite, da prepiri,
ki se pojavijo pred razdorom zakona

niso idealni kandidat
za matematično preiskavo.

Kot prvo je zelo težko vedeti,

kaj bi naj meril,
ali kaj bi naj preštel.

A to ni ustavilo psihologa
Johna Gottmana, ki je naredil natančno to.

Gottman je opazoval stotine parov,
ki so se pogovarjali

in posnel, torej,
vse, kar si lahko zamislite.

Tako je posnel vse,
kar je bilo izrečeno v pogovoru,

posnel je prevodnost njune kože,

posnel je njuno obrazno mimiko,

njun srčni utrip, njun krvni tlak,

v bistvu vse, razen tega,
ali ima žena vedno vse prav ali ne,

kar, mimogrede, seveda ima.

A Gottman je s svojo ekipo odkril,

da je en od
najpomembnejših napovedovalcev,

ali se bo par razšel ali ne,

bilo to, kako pozitiven ali negativen
je bil v pogovoru vsak od partnerjev.

Pari z zelo nizkim tveganjem

so dobili veliko več pozitivnih točk
na Gottmanovi lestvici kot negativnih.

Medtem ko so se slaba razmerja,

s čimer mislim,
da se bosta verjetno ločila,

znašla v spirali negativnosti.

Samo z uporabo teh preprostih idej

je Gottman s svojo ekipo uspel predvideti,

ali se bo določen par ločil

z 90-odstotno natančnostjo.

Vendar so šele takrat, ko se je združil
z matematikom Jamesom Murrayjem,

resnično začeli razumeti,

kaj povzroča te spirale negativnosti
in kako se pojavijo.

Rezultati, ki so jih odkrili,

so po mojem mnenju neverjetno
in impresivno preprosti in zanimivi.

Ti enačbi predvidita odziv žene ali moža,

ko bo na vrsti v pogovoru,

kako bosta pozitivna ali negativna.

Ti enačbi sta odvisni od

razpoloženja osebe, ko je sama,

razpoloženja osebe,
ko je s svojim partnerjem,

a najpomembneje, odvisni sta od tega,

kako močno mož in žena vplivata
drug na drugega.

Mislim, da je pomembno,
da na tej točki poudarim,

da se je izkazalo, da sta ti isti enačbi

bili popolnoma sposobni opisati,

kaj se zgodi med dvema
državama v tekmi oboroževanja.

(smeh)

To - prepirajoč par v spirali negativnosti

in visenje na robu prepada ločitve -

je pravzaprav matematično enakovredno
začetku jedrske vojne.

(smeh)

A resnično pomemben termin v tej enačbi

je vpliv,
ki ga imajo ljudje drug na drugega,

in še posebej, nekaj, čemur se reče
prag negativnosti.

Prag negativnosti

si lahko predstavljate kot,
kako siten je lahko mož,

preden žena resnično postane besna
in obratno.

Vedno sem mislila, da dobri zakoni
temeljijo na kompromisu in razumevanju

in dopuščanju,
da ima oseba prostor, da je, kar je.

Tako bi si mislila,
da so morda najuspešnejša razmerja

tista, ki imajo
zelo visok prag negativnosti.

Kjer pari pustijo, da gredo stvari mimo,

in jih privlečejo na dan samo,
če so resnično velika stvar.

V resnici pa so matematika
in kasnejša odkritja ekipe

pokazala ravno nasprotno.

Najboljši pari,
ali najuspešnejši pari

so tisti, ki imajo
zelo nizek prag negativnosti.

To so pari, ki ničemur ne dovolijo,
da gre mimo neopaženo

in si vzajemno dopuščajo
nekaj prostora za pritoževanje.

To so pari, ki se nenehno trudijo
popraviti svoje razmerje,

ki imajo veliko bolj pozitivno
sliko o svojem zakonu.

Pari, ki ne pustijo, da gredo stvari mimo

in pari, ki ne pustijo, da bi nepomembne
stvari postale resnično velika stvar.

Seveda je potrebno nekaj več,
kot le nizek prag negativnosti

in nesklepanje kompromisov,
da bi imeli uspešno razmerje.

Ampak mislim, da je zelo zanimivo

vedeti, da obstaja matematični dokaz,

ki pravi, da nikoli ne smemo pustiti,
da bi sonce zašlo nad našo jezo.

To so torej moji trije nasveti,

kako vam lahko matematika pomaga
pri ljubezni in odnosih.

A upam, da vam bodo poleg tega,
da so nasveti,

dali tudi nekaj uvida v moč matematike.

Zame namreč enačbe in simboli
niso samo stvar.

So glas, ki govori
o neverjetnem bogastvu narave

in vznemirljivi preprostosti

v vzorcih, ki se zvijajo in obračajo
in raztezajo in razvijajo vse okoli nas,

od tega, kako deluje svet,
do tega, kako se obnašamo.

Zato upam, da vas mogoče vsaj nekaj od vas

malo uvida v matematiko ljubezni

lahko prepriča, da boste
imeli malo več ljubezni do matematike.

Hvala.

(aplavz)