Spodletela debata o priseljencih v ZDA -- Kako lahko ustvarimo boljšo?

Kako je lahko debata o priseljencih v ZDA postala tako razdiralna? V tem informativnem govoru nam zgodovinar in avtor Paul A. Kramer predstavlja, kako delitev na insiderje in outsiderje dominira v debati o priseljenstvu med Američani. Hkrati predlaga skupek novih vprašanj na temo priseljenstva, s katerimi bi lahko spremenili tok debate o tem, čigava življenja, čigave pravice in čigavi uspehi so pomembni.

Zadnje čase pogosto slišimo,
da se je zrušil imigracijski sistem.

Danes želim pokazati, da je spodletela
debata o priseljencih,

in predlagati nove načine, na katere
lahko skupaj ustvarimo boljšo.

S tem namenom bom predstavil
nekaj novih vprašanj

o priseljenstvu,

Združenih državah Amerike

in svetu.

Vprašanja, ki bodo morda
premaknila meje debate o priseljencih.

Ne bom začel z vročo debato,
ki se odvija trenutno,

medtem ko so življenja in blaginja
priseljencev v nevarnosti

tako na ameriški meji kot drugod.

Raje bom začel s svojo zgodbo
s podiplomskega študija

v New Jerseyju, kjer sem sredi 90-ih
študiral ameriško zgodovino,

ki jo zdaj poučujem kot profesor
na Univerzi Vanderbilt

v Nashvillu, Tennessee.

Ko se nisem ukvarjal s študijem,

včasih da bi se izognil
pisanju disertacije,

smo s prijatelji odšli v mesto

in delili letake v neonski barvi,
s katerimi smo protestirali

proti zakonodaji, ki naj bi
priseljencem odvzela pravice.

Naši letaki so bili
iskreni in dobronamerni,

navedena dejstva so bila točna ...

Vendar se zdaj zavedam,
da so bila tudi sporna.

Na letakih je pisalo:

"Ne odvzemite priseljencem
pravice do javnega šolstva,

do zdravstvenih storitev,
do mreže socialne varnosti.

Trdo delajo.

Plačujejo davke.

Spoštujejo zakone.

Socialnih storitev se poslužujejo
redkeje od Američanov.

Zelo radi bi se naučili angleščine

in njihovi otroci služijo
v ameriški vojski po vsem svetu."

Takšne argumente slišimo seveda vsak dan.

Priseljenci in njihovi zagovorniki
se jih poslužujejo

pri soočanju s tistimi, ki bi radi
kratili pravice priseljencem

ali jih celo izključili iz družbe.

Do določene mere je popolnoma smiselno,

da zagovorniki priseljencev uporabljajo
takšne in podobne argumente.

Vendar mislim, da imajo takšni argumenti

dolgoročno, morda tudi kratkoročno,
nasproten učinek.

Zakaj?

Ker je obramba sebe
na nasprotnikovem ozemlju

vedno težka bitka.

Tako so bili naši letaki,
ki smo jih delili,

in tako so različice omenjenih argumentov,
ki jih slišimo danes,

nehote dejansko usmerjeni
proti priseljencem.

Do nasprotnega učinka smo delno prišli

zaradi dojemanja priseljencev
kot outsiderjev,

namesto da bi jih videli kot ljudi,
ki so že pomemben del družbe,

kar bom poskušal predstaviti
v naslednjih minutah.

Tistim, ki so sovražno nastrojeni
proti priseljencem, ksenofobom,

je uspelo debato o priseljencih omejiti

na tri glavna vprašanja.

Prvo vprašanje se nanaša na to,
ali so priseljenci uporabni.

Kako lahko priseljence izkoristimo?

Nas bodo naredili bogatejše in močnejše?

Ksenofob bo na ta vprašanja
odgovoril nikalno --

priseljenci nam lahko ponudijo
le malo ali nič.

Pri drugem vprašanju gre za to,
ali so priseljenci drugačni.

Lahko priseljenci postanejo
bolj podobni nam?

So zmožni postati bolj podobni nam?

So se sposobni asimilirati?

Se želijo asimilirati?

Tudi na ta vprašanja bi ksenofob
odgovoril nikalno -

priseljenci so nespremenljivo
drugačni od nas in manjvredni.

In tretje vprašanje se glasi,
ali so priseljenci paraziti.

So nevarni za nas?
Bodo izrabili naše vire?

V tem primeru bo ksenofob
odgovoril pritrdilno --

priseljenci predstavljajo nevarnost za nas
in črpajo naše bogastvo.

Menim, da so ta tri vprašanja
in sovražen odziv ksenofobov na njih

postavili glavne okvire
za debato o priseljencih.

Ta vprašanja so sama po sebi usmerjena
proti priseljencem in etnocentrična.

Nastala so na podlagi hierarhične delitve
na insiderje in outsiderje,

na nas in njih,

pri čemer smo pomembni samo mi,

oni ne.

In poleg kroga zavzetih etnocentrikov

daje tem vprašanjem moč in zagon

način, na katerega prodirajo v vsakdanjik
kot navidezno neškodljiv občutek

nacionalne pripadnosti,

ki se aktivira, krepi

in nazadnje razvname.

Etnocentriki se zavežejo
k močnemu razlikovanju

med insiderji in outsiderji.

Takšno razlikovanje je v osnovi način,
kako se narodi definirajo.

Razkol med insiderji in outsiderji,

ki je pogosto najmočneje povezan
z raso in religijo,

se lahko vedno še bolj
poglobi in izkoristi.

In tako se lahko vpliv
etnocentričnega pristopa razširi

ne samo med tistimi, ki se imajo
za protipriseljensko nastrojene,

temveč presentljivo tudi med nekaterimi,
ki ne zavračajo priseljencev.

Ko denimo zagovorniki pravic priseljencev

odgovarjajo na vprašanja,
ki jih postavljajo etnocentriki,

se jih resno lotijo.

To pomeni, da ta vprašanja sprejmejo
in s tem do določene mere

tudi protipriseljensko naravnanost,
ki se skriva za njimi.

Ko resno obravnavamo ta vprašanja,

nevede podpiramo
ozke in izključujoče okvirje

debate o priseljencih.

Kako smo prišli do tega?

Kako je to postal glavni način
pogovora o priseljenstvu?

Za to je treba poznati ozadje,

pri tem nam bo pomagalo
moje znanje iz zgodovine.

V prvem stoletju ameriške neodvisnosti,

je država naredila zelo malo
pri omejevanju priseljevanja.

Pravzaprav so se številni politiki
in delodajalci

močno trudili,
da bi zaposlili priseljence,

ki bi zgradili industrijo

in delali kot naseljenci
ter prevzeli kontinent.

Po koncu ameriške državljanske vojne

pa so bili vedno glasnejši in močnejši
glasovi etnocentrikov.

Priseljenci iz Azije, Latinske Amerike,
s Karibov in iz Evrope,

ki so kopali ameriške kanale,

kuhali Američanom večerje,

bojevali njihove bitke

in zvečer spravljali njihove otroke spat,

so bili soočeni z novo
in intenzivno ksenofobijo.

Ta je zaznamovala priseljence
kot stalne outsiderje,

katerim ni dovoljeno postati insiderji.

Do srede 20-ih let 20. stoletja
so etnocentriki dosegli zmago

s sprejemanjem rasističnih zakonov,

ki so izobčili ogromno število
ranljivih priseljencev in beguncev.

Priseljenci in njihovi zavezniki
so se branili na vso moč,

vendar so naleteli na odpor

in se na nek način ujeli
v etnocentrično mrežo.

Ko so ksenofobi trdili,
da so priseljenci neuporabni,

so zagovorniki priseljencev
trdili nasprotno.

Ko so ksenofobi obtožili priseljence,
da so drugačni,

so zagovorniki obljubili,
da se bodo asimilirali.

Ko so ksenofobi označili priseljence
za nevarne parazite,

so zagovorniki poudarili
lojalnost in poslušnost priseljencev,

njihovo trdo delo in njihovo gospodarnost.

Tudi ko so zagovorniki
odprli vrata priseljencem,

so jih številni imeli za outsiderje,
ki jih je treba pomilovati in rešiti,

jih postaviti na noge

in tolerirati,

nikoli pa niso bili enakovredno vključeni
v pravice in bili spoštovani.

Po drugi svetovni vojni,
predvsem od sredine 60-ih do danes,

so priseljenci in zagovorniki
spremenili tok dogajanja,

s prekinitvijo omejitve
iz sredine 20. stoletja

in vzpostavitvijo novega sistema,
ki postavlja na prvo mesto

združitev družin, sprejem beguncev

in sprejem priseljencev
s posebnimi kompetencami.

A kljub temu

jim ni uspelo bistveno spremeniti
toka debate,

zato je ostala vpeta v istem okviru,

pripravljena na ponovno obravnavo,
ko pridemo do kritičnega trenutka.

Ta debata je spodletela.

Stara vprašanja
so škodljiva in razdiralna.

Kako bomo torej naredili korak naprej
od te debate

do takšne, ki nas bo morebiti popeljala
v svet, ki je bolj pravičen,

bolj pošten,

bolj varen?

Menim, da moramo narediti

eno najtežjih stvari,
ki jih lahko naredi družba:

premakniti moramo meje tega,
kdo velja,

čigavo življenje, čigave pravice

in čigavi uspehi štejejo.

Premakniti moramo meje.

Premakniti moramo meje nas.

Da bi to dosegli, moramo najprej vzeti
pod drobnogled pogled na svet,

ki je široko razširjen,
a izredno pomanjkljiv.

V skladu s tem pogledom na svet

obstaja notranjost znotraj državnih meja,
znotraj naroda,

kjer živimo, delamo in se brigamo zase.

In obstaja zunanjost --
to je vsepovsod drugod.

V okviru takšnega pogleda na svet
se priseljenci, ko pridejo v državo,

premaknejo iz zunanjosti v notranjost,

vendar ostanejo outsiderji.

Vsaka pravica ali sredstva,
ki jih priseljenci prejmejo,

se štejejo kot darovi od nas,
in ne kot pravice.

Zlahka ugotovimo, zakaj je
takšen pogled na svet tako razširjen.

Krepi se v našem vsakodnevnem načinu
govora, delovanja in obnašanja,

da ne omenjam zemljevidov
z označenimi mejami v šolskih učilnicah.

Težava takšnega pogleda na svet je v tem,
da ne ustreza načinu,

na katerega svet dejansko deluje

in na katerega je deloval v preteklosti.

Neoporečno je, da so ameriški delavci
zgradili bogastvo v družbi,

a so ga tudi priseljenci,

predvsem v nepogrešljivih sektorjih
ameriškega gospodarstva, v katerih

je zaposlenih le malo Američanov,
kot je kmetijstvo.

Od ustanovitve ZDA

so bili Američani del
ameriške delovne sile.

Ustanovili so seveda družbene institucije,

ki zagotavljajo pravice.

A tudi priseljenci so del tega.

Bili so prisotni pri vsakem
večjem družbenem gibanju,

denimo za državljanske pravice
in združevanje delavcev,

katerih cilj je bil razširiti
pravice v družbi za vsakogar.

Tako so priseljenci že vključeni v boj

za pravice, demokracijo in svobodo.

In nenazadnje se Američani
in drugi prebivalci razvitih držav

niso brigali zase

in niso ostali znotraj svojih meja.

Niso spoštovali meja drugih držav,

temveč so vkorakali v njih s svojo vojsko,

zasedli teritorije in vire

ter izvlekli ogromne dobičke
iz številnih držav,

iz katerih prihajajo priseljenci.

Potemtakem so priseljenci
dejansko že del ameriške moči.

Pri tej delitvi na notranjost
in zunanjost v naših glavah

ne gre za to, ali bodo države,
ki sprejemajo priseljence,

odprle vrata v notranjost.

Priseljenci so že del notranjosti.

Gre za to, ali bodo ZDA in druge države

priseljencem omogočile
dostop do pravic in sredstev,

pri ustvarjanju katerih
so delo in aktivizem priseljencev

ter njihove domovine igrali ključno vlogo.

S takšnim novim pogledom na svet

se lahko lotimo skupka novih,
težkih in nujno potrebnih vprašanj,

ki so popolnoma drugačna od prejšnjih.

Ta vprašanja bodo morda premaknila meje
debate o priseljencih.

Nova tri vprašanja se nanašajo
na delavske pravice,

na odgovornost

in na enakopravnost.

Glede delavskih pravic
se lahko vprašamo sledeče:

Kako obstoječa politika
priseljencem otežuje obrambo

in dopušča izkorščanje,

jim niža plače, odvzema pravice
in zaščito?

Ko delodajalci priseljencem grozijo
z zbori, pripori in deportacijami,

vedo, da jih lahko izkoriščajo,

da jim lahko grozijo
z izročitvijo migracijskemu uradu

če se bodo pritoževali.

Ko se delodajalci zavedajo,

da lahko terorizirajo priseljence,
ker so brez osebnih dokumentov,

postanejo le-ti glavna tarča izkoriščanja,

kar vpliva ne samo
na priseljenske delavce,

temveč tudi na ostale zaposlene.

Drugo vprašanje se nanaša na odgovornost.

Kako so bogate
in vplivne države, kot je ZDA,

priseljencem oteževale in onemogočale,

da ostanejo v svojih domovinah?

Pobrati svoje stvari in zapustiti domovino
je težko in nevarno,

vendar številni priseljenci enostavno
ne morejo ostati doma,

če želijo preživeti.

Vojne, trgovinski sporazumi

in potrošniške navade,
zakoreninjene v razvitih državah,

igrajo kjučno in uničevalno vlogo pri tem.

Kakšno odgovornost imajo Združene države,

Evropska unija in Kitajska --

največji onesnaževalci
z ogljikom - do milijonov ljudi,

ki so zaradi globalnega segrevanja
že zapustili svoje domove?

In nenazadnje si moramo zastaviti
vprašanja glede enakopravnosti.

Globalna neenakost je
mučen in rastoč problem.

Razlike v prihodkih in bogastvu
so vedno večje med ljudmi po celem svetu.

Odločilni faktor pri določanju,
ali je nekdo bogat ali reven,

je bolj kot karkoli to,

v kateri državi je nekdo rojen.

To se zdi odlično,
če smo rojeni v bogati državi.

V resnici pa pomeni
izredno nepravično razdelitev

možnosti za dolgo, zdravo
in izpolnjeno življenje.

Ko priseljenci pošljejo denar ali dobrine
domov družinam,

igrajo pomembno vlogo
pri manjšanju teh razlik,

četudi to ni dovolj.

A naredijo več kot vsi

tuji svetovni programi pomoči skupaj.

Začeli smo z etnocentričnimi vprašanji,

ki so zaznamovali priseljence
kot predmete,

kot drugačne

in kot parazite.

Kam nas lahko odpeljejo nova vprašanja,
ki se nanašajo

ki se nanašajo

na odgovornost

in na enakopravnost?

Ta vprašanja zavračajo usmiljenje
in vodijo v pravičnost.

Ta vprašanja zavračajo
etnocentrično in nacionalistično delitev

na nas in njih.

Pomagala nas bodo pripraviti
na prihajajoče težave

in težave, ki nas že pestijo,
kot je globalno segrevanje.

Ne bo lahko ignorirati vprašanj,
ki so bila prisotna do zdaj,

in se usmeriti k novim.

Gre za veliko spremembo

in širitev mej v nas samih.

Potrebni bodo razum,
iznajdljivost in pogum.

Stara vprašanja so nas dolgo spremljala,

zato ne bodo kar tako izginila

in ne bodo izginila čez noč.

Tudi če nam uspe spremeniti vprašanja,

bodo odgovori na njih zapleteni,

zahtevali bodo
požrtvovalnost in kompromise.

V svetu neenakosti bomo morali
vedno biti pozorni na to,

kdo se lahko pridruži debati

in kdo ne.

A meje debate o priseljencih

se lahko premaknejo.

Na nas je, da jih premaknemo.

Hvala.

(Aplavz)