Skrivnost ure ob štirih zjutraj

Pesnik Rives izvede 8 minutni lirični origami, prepogibajoč zgodovino v serijo naključij, ki obdajajo najbolj nadrealistično uro, ob štirih zjutraj.

Tole je nedavni strip
iz Los Angeles Timesa.

In zaključni stavek?

"Po drugi strani pa mi ni treba
vsako jutro vstati ob 4-ih,

da bi pomolzel svojega labradorca."

Tole je nedavna naslovnica
revije New York Magazine.

Najboljše bolnišnice, kjer zdravniki
pravijo, da bi se lotili kemoterapij,

porodov, kapi, srčnih bolezni, zamenjav
kolkov, nujnih primerov ob štirih zjutraj.

In tole je moj venček pesmi --

(Glasba)

Leonard Cohen: Ob štirih zjutraj je,

konec decembra...

Bob Dylan: No, ob štirih zjutraj je,

sodeč po zvoku ptic...

Paul Simon: Ob štirih zjutraj,
zmatran, zehajoč...

Ste kdaj opazili,
da je četrta ura zjutraj postala

nekakšen meme oz. stenografski zapis.

Pomeni nekaj v smislu,
da ste budni ob najslabši možni uri.

(Smeh)

Čas za nevšečnosti, nezgode, hrepenenje.

Čas za načrtovanje
umora načelnika policije,

kot v tej klasični sceni iz Botra.

Coppolin scenarij te tipe opiše
kot "izčrpane v kratkih rokavih.

Ura je štiri zjutraj."

(Smeh).

Čas za še bolj srhljive zadeve,

npr. avtopsije in balzamiranja
v "Hiši duhov" Isabel Allende.

Ko je dih jemajoča
zelenolasa Rosa umorjena,

jo zdravniki konzervirajo
z mazili in pasto.

Delali so do štirih zjutraj.

Čas za še bolj srhljive zadeve.

V zadnji aprilski izdaji revije New Yorker

se kratka zgodba
Martina Amisa začne takole:

"11. septembra 2001
je Mohamed Atta oči odprl

ob štirih zjutraj v Portlandu, Maine,

in začel se je njegov
zadnji dan življenja."

Za čas, ki se mi zdi najbolj umirjen
in nevznemirljiv del dneva,

se o četrti uri zjutraj vsekakor
piše dosti slabega --

(Smeh)

v številnih medijih in
s strani številnih velikih imen.

Pa sem postal sumničav.

Pomislil sem, da se eni najbolj
ustvarjalnih duhov zagotovo ne vračajo

k privzemanju tega enostavnega tropa,
kot bi si ga bili sami izmislili, ne?

Je možno, da je na tej stvari kaj več?

Nekaj premišljenega, nekaj skrivnega.

Kdo je začel s širjenjem
slabega slovesa "četrte ure zjutraj"?

Rekel bi, da tale tip,

Alberto Giacometti, ki je tukaj prikazan

z nekaj svojimi skulpturami
na švicarskem bankovcu za 100 frankov.

Začel je s svojim slavnim delom
iz muzeja sodobne umetnosti v New Yorku.

Njegov naslov --
"Palača ob štirih zjutraj --

(Smeh)

1932.

Ni samo najzgodnejša skrivnostna omemba
četrte zjutraj, kar jih lahko najdem.

Verjamem, da ta tako imenovana
prva nadrealistična skulptura

lahko predstavlja ključ do
praktično vsake umetniške upodobitve

četrte ure zjutraj, ki ji je sledila.

Pravim ji Giacomettijeva šifra,
ekskluzivno za TED.

Ne, lahko mi sledite
na svojih Blackberryjih

ali iPhonih, če jih imate.

Deluje nekako takole -- to je nedavno
iskanje na Googlu za četrto zjutraj.

Seveda zadetki varirajo. To je tipično.

Prvih 10 zadetkov vam prinese

štiri zadetke za pesem Faron Young,
"Ob štirih zjutraj je,"

tri zadetke za film z Judi Dench,
"Ob štirih zjutraj"

in en zadetek za pesem Wislawe Szymborske,
"Ob štirih zjutraj."

Toda lahko se vprašate, kaj imajo skupnega
poljska pesnica, britanska dama

in slaven country glasbenik

razen te odlične razporeditve v Googlu?

No, začnimo s Faronom Youngom,
ki se je, mimogrede, rodil

leta 1932.

(Smeh)

1996 se je ustrelil v glavo
devetega Decembra --

kar je, mimogrede, rojstni dan Judi Dench.

(Smeh)

A ni umrl na rojstni dan Dencheve.

Trpel je do naslednjega popoldneva,

ko je pri 64-ih podlegel strelni rani,
ki si jo je domnevno povzročil sam,

kar je, mimogrede, bila starost
Alberta Giacomettija, ko je umrl.

Kje je bila med vsem tem
Wislawa Szymborska?

Ima absolutno najbolj vodotesen
alibi na svetu.

Točno na ta dan, 10. Decembra 1996,

ko je gospod Ob-štirih-zjutraj,
Faron Young, v Nashvillu zapuščal ta svet,

je gospa Ob-štirih-zjutraj -- oz. ena vsaj
od njih -- Wislawa Szymborska,

bila v Stockholmu, kjer je sprejemala
Nobelovo nagrado za literaturo.

Do dneva natančno 100 let po smrti
samega Alfreda Nobela.

Naključje? Ne, srhljivo je.

(Smeh)

Naključje ima zame
dosti preprostejšo metriko.

Kot bi vam rekel:

"Hej, si vedel, da so Nobelovo nagrado
ustanovili leta 1901,

ki je po naključju
leto rojstva Alberta Giacomettija?"

Ne, ne ustreza vse
tako lepo tej paradigmi,

a to ne pomeni, da se nič ne dogaja

na najvišjih možnih ravneh.

Pravzaprav so v tej sobi ljudje,

ki si morda ne želijo,
da vam pokažem ta posnetek.

(Smeh)

Video: Homer Simpson: Imamo teniško
igrišče, bazen, projekcijsko sobo --

Pravite, da če si sredi noči
zaželim svinjske zrezke,

jih bo vaš človek spekel?

Herbert Powell: Seveda, za to je plačan.

Torej, a potrebujete brisače,
pranje perila, sobarice?

HS: Čakaj, čakaj, čakaj, čakaj,
čakaj, čakaj -- da vidim, če sem razumel.

Božič je, ob štirih zjutraj.

V trebuhu mi kruli.

Marge Homer: Homer, prosim te.

Rives: Čakaj, čakaj, čakaj,
čakaj, čakaj, čakaj, čakaj.

Da vidim, če sem razumel, Matt.

(Smeh)

Ko si mora Homer Simpson zamisliti

najhujši možni trenutek,
in to ne samo po uri,

ampak v celotnem prekletem koledarju,
si zamisli četrto zjutraj

na rojstni dan malega Jezuščka.

In ne, ne vem, kako se to vklaplja

v vso to begajočo shemo stvari, a očitno,

prepoznam kodirano sporočilo, ko ga vidim.

(Smeh)

Pravim, da prepoznam
kodirano sporočilo, ko ga vidim.

In ljudje, izvod knjige Billa Clintona,
"Moje življenje", lahko kupite

v knjigarni tu na TED-u.

Preletite jo od platnice do platnice
iščoč skrite namige.

Ali pa pojdite na spletno stran
Random House, kjer je ta odlomek.

In kaj mislite, kako daleč
se bomo morali spustiti,

da pridemo do odgovora?

A lahko verjamete, da ducat odstavkov?

To je na strani 474 verzije
z mehko vezavo, če sledite:

"Čeprav sem postajal boljši,
še vedno nisem bil zadovoljen

z govorom ob zaprisegi.

Moji pisci govora so si
verjetno pulili lase,

ker sem ga med našim delom
od enih do štirih zjutraj

na dan zaprisege, še vedno spreminjal."

Seveda si ga, seveda,
saj si se celo življenje pripravljal

na ta zgodovinski štiriletni dogodek,
ki se ti je potem kar nekako prikradel.

In potem --

(Smeh)

potem pa čez tri odstavke
pridemo do te lepote:

"Vrnili smo se v Blair House,
da bi govor še zadnjič pregledali.

Od četrte zjutraj se je precej izboljšal."

Le kako se je lahko?

Po njegovem lastnem pisanju, je ali spal,

bil na molitvenem sestanku
z Alom in Tipper,

ali pa se je učil, kako sprožiti
jedrski izstrelek kar iz kovčka.

Kaj se zgodi ameriškim predsednikom
ob 4:00 na dan zaprisege?

Kaj se je zgodilo
Williamu Jeffersonu Clintonu?

Morda ne bomo nikoli vedeli.

In opazil sem, da ga danes ni ravno tukaj,

da bi se soočil
s kakšnimi težkimi vprašanji.

(Smeh)

Lahko bi postalo neprijetno, ne?

Kajti vse to se je zgodilo,
ko je bil on glavni.

A če bi bil tukaj --

(Smeh)

bi nas morda spomnil, kot to naredi
v zaključku svoje fine avtobiografije,

da je na ta dan
Bill Clinton začel potovanje --

potovanje, na katerem je postal

prvi predsednik Demokratske stranke,

ki je bil izvoljen na dveh zaporednih
volitvah, po desetletjih.

Po več generacijah.

Prvi po tem možakarju,
Franklinu Delanu Rooseveltu,

ki je začel svoje lastno
potovanje brez primere

daleč nazaj na svojih prvih volitvah,

daleč nazaj v bolj preprostih časih,

daleč nazaj,

leta 1932 --

(Smeh)

leta, ko je Alberto Giacometti

(Smeh)

naredil "Palačo ob štirih zjutraj."

Leta, spomnimo se,
ko je ta glas, zdaj pokojnika,

prvič zajokal v ta naš
veliki stari nori svet.

(Glasba)

Lep majhen valček.

(Glasba)

Veliko je za razmisliti.

(Glasba)

Hvala vam.

(Aplavz)