Leslie Morgan Steiner: Zakaj žrtve nasilja v družini ne odidejo

Leslie Morgan Steiner je bila "noro zaljubljena" -- torej noro zaljubljena v moškega, ki jo je redno zlorabljal in ogrožal njeno življenje. Leslie Steiner pove temno zgodbo o svojem razmerju in tako popravi napačne ideje, ki jih ima mnogo ljudi o žrtvah nasilja v družini, ter razloži, kako lahko vsi pomagamo prekiniti molk. (Posneto na TEDxRainier.)

Danes sem tu, da bi govorila o skrb vzbujajočem vprašanju,

ki ima prav tako skrb vzbujajoč odgovor.

Moja tema so skrivnosti nasilja v družini

in vprašanje, ki se ga bom lotila,

je to, ki si ga vsi vedno postavljajo:

"Zakaj ostaja?"

Zakaj bi kdo sploh ostal z moškim, ki te pretepa?

Nisem psihiatrinja, socialna delavka

ali strokovnjak za nasilje v družini.

Sem le ženska z zgodbo.

Stara sem bila 22. Ravno sem diplomirala s kolidža Harvard.

Preselila sem se v New York, kjer je bila moja prva služba,

bila sem avtorica in urednica pri reviji "Seventeen".

Imela sem svoje prvo stanovanje,

svojo prvo zeleno kartico American Express

in imela sem zelo veliko skrivnost.

Moja skrivnost je bila, da je ob mojo glavo

držal to pištolo s kroglami s prazno konico

moški, za katerega sem mislil, da je moja sorodna duša.

Zelo zelo pogosto.

Človek, ki sem ga ljubila bolj kot kogarkoli na Zemlji,

mi je ob glavo prislonil pištolo in mi grozil, da me bo ubil.

Večkrat kot sploh pomnim.

Tu sem, da vam povem zgodbo o nori ljubezni,

o psihološki pasti, ki je bila zakrinkana kot ljubezen,

o pasti, v katero vsako leto pade na milijon ženske

in tudi nekaj moških.

Morda je to tudi vaša zgodba.

Nisem videti kot tipična preživela žrtev nasilja v družini.

Imam diplomo iz angleščine iz Harvarda

in diplomo iz marketinštva iz poslovne šole Wharton.

Večino svoje kariere sem delala
za podjetja iz lestvice "Fortune 500",

med njimi Johnson & Johnson,
Leo Burnett in The Washington Post.

S svojim drugim možem sem poročena že skoraj 20 let

in skupaj imava tri otroke.

Imam črnega labradorca
in vozim enoprostorca Honda Odyssey.

(smeh)

Moje prvo sporočilo za vas je, da se nasilje v družini

lahko pripeti komurkoli:

vsem rasam, vsem veram, vsem dohodkom
in vsem stopnjam izobrazbe.

Povsod je.

In moje drugo sporočilo je, da vsi mislijo,

da se nasilje v družini dogaja ženskam,

da je to ženska težava.

Ni čisto tako.

Več kot 85 procentov vseh zlorab povzročijo moški

in nasilje v družini se zgodi le v intimnih,
med seboj odvisnih, dolgotrajnih zvezah,

z drugimi besedami v družinah,

ki so zadnji kraj, kjer bi hoteli ali pričakovali nasilje,

kar je eden izmed razlogov,
da nas nasilje v družini tako bega.

Sama bi vam rekla, da sem zadnji človek na Zemlji,

ki bi ostal z moškim, ki bi me pretepal,

a sem bila zelo tipična žrtev zaradi svoje starosti.

Bila sem stara 22 in v ZDA

je za ženske med 16 in 24 let trikrat bolj verjetno,

da bodo žrtve nasilja v družini

kot za ženske drugih let.

V ZDA okoli 500 žensk in deklet te starosti

vsako leto umre zaradi nasilnih partnerjev,

fantov in soprogov.

Tipična žrtev sem bila tudi, ker nisem vedela ničesar

o nasilju v družini, o njegovih svarilih ali vzorcih.

Conorja sem spoznala na mrzel deževen januarski večer.

Usedel se je poleg mene na newyorški podzemni

in se z menoj začel pogovarjati.

Povedal mi je dve stvari.

Prva je bila, da je tudi on ravnokar diplomiral na prestižni šoli

in da je delal v zelo vplivni banki na Wall Streetu.

A na najinem prvem srečanju je največji vtis name naredilo,

da je bil pameten in smešen

in da je bil videti kot kmečki fant.

Imel je polna lica kot jabolka

in pšenično blond lase

in zdel se mi je tako prijazen.

Ena izmed najpametnejši reči,
ki jo je Conor storil že na začetku,

je bila, da je ustvaril iluzijo,
da sem bila jaz dominanten partner v razmerju.

To je delal predvsem na začetku,

ko me je idealiziral.

Začela sva hoditi in vse na meni mu je bilo všeč;

da sem bila pametna, da sem hodila na Harvard,

da sem bila strastna glede pomoči najstniškim dekletom
in da sem imela to službo.

Hotel je vedeti vse o moji družini

o mojem otroštvu, o mojih upih in sanjah.

Conor je vame verjel kot v pisateljico in žensko,

kot ni še nobeden nikoli poprej.

Med nama je tudi ustvaril čarobno atmosfero zaupanja,

ko je povedal svojo skrivnost,

ki je bila, da ga je že kot majhnega fantka pri štirih letih

večkrat in surovo fizično zlorabil

njegov pastor

in da je zloraba postala tako huda,
da je v osmem razredu moral pustiti šolo,

čeprav je bil zelo pameten,

in da je približno 20 let ponovno gradil svoje življenje.

To je bil razlog, da so mu njegova prestižna diploma,

njegova služba na Wall Streetu in njegova svetla prihodnost

tako veliko pomenile.

Če bi mi dejali,

da mi bo ta pameten, zabaven in občutljiv moški,
ki me je oboževal

nekega dne ukazoval, ali naj nosim ličila ali ne,

kako kratka so lahko moja krila,

kje naj živim, katere službe lahko imam,

kdo so moji prijatelji in kje lahko preživim božič,

bi se vam smejala,

ker v Connorju na začetku ni bilo niti trohlice

nasilja, kontrole ali jeze.

Nisem vedela, da je prva stopnja

v kateremkoli razmerju, kjer je nasilje v družini,

zapeljati in očarati žrtev.

Nisem niti vedela, da je drug korak osamiti žrtev.

No, Connor ni nekega dne prišel domov in naznanil:

"Veš, tole Romeo in Julia zadeva je bila super,

ampak moram v naslednjo fazo,

v kateri te izoliram in zlorabljam." (smeh)

"Moram te spraviti ven iz tega stanovanja,

kjer lahko tvoje kričanje slišijo sosedje,

in ven iz tega mesta, kjer imaš prijatelje in družino

in sodelavce, ki lahko vidijo tvoje modrice."

Namesto tega je Connor nek petkov večer prišel domov

in mi rekel, da je tisti dan pustil svojo službo,

svojo sanjsko službo,

in rekel je, da jo je pustil zaradi mene,

ker se je počutil tako varno in ljubljeno,

da se ni rabil več dokazovati na Wall Streetu

in si je le želel ven iz tega mesta

in stran od svoje nasilne disfunkcionalne družine

in se preseliti v majhno mestece v Novi Angliji,

kjer bi lahko na novo začel svoje življenje z menoj ob njim.

Zadnja stvar, ki sem si jo želela, je bila zapustiti New York

in svojo sanjsko službo,

a mislila sem, da se za svojo sorodno dušo žrtvuješ.

Pristala sem in pustila svojo službo

in s Connorjem sva skupaj zapustila Manhattan.

Nisem vedela da se noro zaljubljam,

da hodim naravnost v skrbno načrtovano

fizično, finančno in psihološko past.

Naslednji korak v vzorcu nasilja v družini

je vpeljati grožnjo z nasiljem

in videti, kako se bo odzvala.

Tu pridejo na plan pištole.

Takoj, ko sva se preselila v Novo Anglijo - saj veste

v kraj, v katerem naj bi se Connor počutil tako varno -

je kupil tri pištole.

Eno je imel v predalu v najinemu avtomobilu.

Eno je imel pod vzglavnikom na najini postelji

in tretjo je vedno nosil v žepu.

Rekel je, da potrebuje te pištole

zaradi travme, ki jo je doživel kot majhen fantek.

Potreboval jih je, da bi se čutil varnega.

A te pištole so bile pravzaprav sporočilo meni,

in, čeprav nikoli ni dvignil roke nadme,

je bilo moje življenje vsako minuto vsakega dne
v večji nevarnosti.

Connor me je prvič fizično napadel

pet dni pred najino poroko.

Ura je bila 7 zjutraj in še vedno sem bila v spalni srajci.

Delala sem na računalniku in poskušala dokončati samostojni pisateljski projekt

in bila sem živčna.

Connor je mojo jezo uporabil za izgovor,

da je obe roki ovil okrog mojega vratu

in tako močno stisnil, da nisem mogla ne dihati in ne kričati.

In med davljenjem

je z mojo glavo večkrat udaril ob zid.

Pet dni kasneje je mojih deset modric na vratu zbledelo,

oblekla sem si poročno obleko moje mame

in se poročila z njim.

Kljub temu, kar se je zgodilo,

sem bila prepričana,
da bova srečno živela do konca svojih dni,

ker sem ga ljubila in on me je imel tako zelo rad.

In bilo mu je zelo, zelo žal.

Bil je le pod stresom zaradi poroke

in zaradi tega, ker bi postal del moje družine.

Bil je osamljen dogodek

in nikoli več mi ne bi storil česa hudega.

Še dvakrat se je zgodilo na poročnem potovanju.

Prvič sem vozila avto in iskala skrito plažo

in se izgubila

in tako močno je udaril stran moje glave,

da je moja druga stran glave večkrat udarila

ob okno ob voznikovem sedežu.

Nekaj dni kasneje, ko sva se vozila domov s poročnega potovanja,

je postal slabe volje zaradi prometa

in mi v obraz vrgel mrzel Big Mac.

Conor me je še naprej pretepal nekajkrat na teden

nadaljnji dve leti in pol najinega zakona.

Motila sem se in mislila, da sem edina

in sama v tej situaciji.

Vsaka tretja američanka

vsaj enkrat v življenju doživi nasilje v družini ali zalezovanje

in center za zdravje poroča, da vsako leto

zlorabijo 15 milijonov otrok. 15 milijonov.

Pravzaprav sploh nisem bila sama.

Nazaj k mojemu vprašanju:

"Zakaj sem ostala?"

Odgovor je preprost.

Nisem vedela, da me zlorablja.

Čeprav je ob mojo glavo prislonil nabito pištolo,

me potisnil po stopnicah,

grozil, da bo ubil najinega psa,

potegnil ključ iz vžiga, ko sem vozila po avtocesti,

mi na glavo stresel kavo,

ko sem se oblačila za razgovor za službo,

se niti enkrat nisem videla kot zlorabljeno ženo.

Namesto tega sem bila zelo močna ženska,

ki je ljubila moškega, s težko preteklostjo,

in ki je bila edini človek na Zemlji,

ki bi Connorju lahko pomagala z njegovimi demoni.

Drugo vprašanje, ki si ga vsi postavljajo, je:

"Zakaj pač ne gre?"

Zakaj nisem kar odšla? Kadarkoli bi lahko.

Zame je to najbolj boleče in žalostno vprašanje,
ki ga ljudje postavijo,

ker mi žrtve vemo nekaj, česar vi po navadi ne veste:

zelo nevarno je pustiti tistega, ki te zlorablja.

Ker je zadnji korak v vzorcu nasilja v družini,

da jo ubiješ.

Več kot 70 procentov umorov, ki sledijo nasilju v družini,

se zgodi po tem, ko je žrtev končala razmerje,

po tem, ko je odšla,

ker takrat mučitelj ne more več ničesar izgubiti.

Drugi izidi so dolgotrajno zalezovanje,

celo po tem, ko se mučitelj ponovno poroči,

prikrivanje finančnih sredstev

in manipuliranje z družinskim sodnim sistemom,

da bi prestrašil žrtev in njene otroke,

ki jih družinska sodišča redno prisilijo

k nenadzorovanim obiskom

moškega, ki je pretepal njihovo mamo.

In se še vedno sprašujemo, zakaj enostavno ne odide.

Jaz sem lahko odšla,

ker se je zaradi zadnjega sadističnega tepeža

moje zanikanje ustavilo.

Ugotovila sem, da me bo moški,
ki sem ga tako močno ljubila,

ubil, če mu bom to pustila.

Prekinila sem molk.

Vsem sem povedala:

policiji, sosedom,

prijateljem in družini, popolnim tujcem

in danes sem tu, ker ste mi vi vsi pomagali.

Nagnjeni smo k stereotipom žrtev,

kot so strahovite naslovnice,

samouničujoče ženske, poškodovano blago.

Vprašanje "Zakaj ostaja?"

je za nekatere ljudi koda za: "Sama je kriva, da ostaja,"

kot da bi si žrtve namerno izbrale, da se zaljubimo v moške,

ki nas nameravajo uničiti.

Odkar sem objavila "Noro ljubezen",

sem slišala na stotine zgodb moških in žensk,

ki so prav tako pobegnili,

ki so se iz tega, kar se je zgodilo,
naučili neprecenljivo lekcijo,

in ki so na novo zgradili življenja - vesela, srečna življenja -

kot uslužbenci, žene in matere,

življenja popolnoma brez nasilja, kot je moje.

Izkazalo se je namreč,
da sem zelo tipična žrtev nasilja v družini

in zelo tipična oseba, ki je preživela nasilje v družini.

Poročila sem se z bodrim in nežnim moškim

in imava te tri otroke.

Imam črnega labradorca in enoprostorca.

Nikoli več pa mi ne bo,

res nikoli,

ob glavo prislonila nabito pištolo

oseba, ki pravi, da me ljubi.

Zdaj si morda mislite:

"Vau, to je res fascinantno,"

ali "Vau, kako neumna je bila,"

a ves ta čas sem govorila o vas.

Obljubim vam, da je kar nekaj ljudi,

ki me posluša

in ki jih trenutno zlorabljajo,

ali so jih zlorabljali kot otroke

ali sami zlorabljajo.

Zloraba se lahko dogaja vaši hčeri,

vaši sestri, vaši najboljši prijateljici.

Svojo noro ljubezensko zgodbo sem uspela zaključiti tako,

da sem prekinila molk.

Še danes to počnem.

Tako pomagam drugim žrtvam

in tu je moja zadnja prošnja za vas;

pogovorite se o tem, kar ste tukaj slišali.

Zloraba uspeva le v molku.

Imate moč, da prekinite nasilje v družini,

samo izpostaviti ga morate.

Me žrtve potrebujemo vse.

Vsakega izmed vas potrebujemo, da razumete

skrivnosti nasilja v družini.

Izpostavite ga tako, da se o njem pogovorite

s svojimi otroki, s svojimi sodelavci,

s svojimi prijatelji in z družino.

Preživele predstavite kot čudovite očarljive ljudi

z bogato prihodnostjo.

Prepoznajte zgodnje znake nasilja

in zavedno posredujte,

zmanjšajte ga, pokažite žrtvi varen izhod.

Skupaj lahko naredimo, da bodo naše postelje,

naše jedilne mize in naše družine

varne in mirne oaze, kot bi morale biti.

Hvala.

(aplavz)