Čudovit način, kako otroke naučiti o računalnikih

Računalniška koda je naslednji univerzalni jezik in njegova sintaksa bo omejena le s stvaritvami naslednjih generacij programerjev. Linda Liukas pomaga pri poučevanju otrok, ki bodo reševali probleme, pri spodbujanju otrok, da ne vidijo računalnikov le kot mehaničnih, dolgočasnih in zapletenih, ampak kot barvite, ekspresivne stroje, ki so namenjeni temu, da se z njimi ukvarjamo. V tem govoru nas povabi v domišljijski svet, kjer Ade Lovelaces prihodnjih dni odrastejo v ljudi, ki z optimizmom in pogumom zrejo v tehnologijo in jo uporabijo tako, da ustvarijo nov svet, ki je čudovit, muhast in čisto malo čuden.

Koda je naslednji univerzalni jezik.

V sedemdesetih je našo generacijo
vodila punk glasba.

V osemdesetih je bil to verjetno denar.

Za mojo generacijo ljudi

je programska oprema glavna podlaga
naši domišljiji in našemu svetu.

To pomeni, da potrebujemo

zelo zelo raznoliko vrsto ljudi,

da ustvarjajo takšne izdelke,

ki ne vidijo računalnikov kot mehanične,
osamljene, dolgočasne in magične,

ampak kot predmete,
s katerimi se lahko ukvarjajo,

jih obračajo okoli, zvijajo
in tako naprej.

Moje osebno potovanje v
svet programiranja in tehnologije

se je začelo pri mojih
rosnih štirinajstih letih.

Moja srednješolska simpatija
je bil starejši moški

in ta starejši moški je bil čisto slučajno

takratni podpredsednik ZDA,
gospod Al Gore.

In seveda sem naredila,
kar bi storila vsaka najstnica.

Želela sem mu nekako
pokazati vso svojo ljubezen,

zato sem zanj naredila spletno stran,
ki jo vidite tukaj.

In v 2001 še ni bilo Tumblrja,

ni bilo Facebooka, niti Pinteresta.

Zato sem se morala naučiti programirati,

da bi lahko izrazila
vso hrepenenje in ljubezen.

Tako sem začela programirati.

Začelo se je kot sredstvo
za samoizražanje.

Kot takrat, ko sem bila manjša
in sem uporabila voščenke in lego kocke.

Nato, ko sem bila starejša,
ure učenja kitare in gledališke igre.

Takrat pa so se začele druge reči,
ki sem se jih veselila

kot so poezija in pletenje nogavic

in spreganje francoskih
nepravilnih glagolov

in ustvarjanje izmišljenih svetov

in Bertrand Russel in njegova filozofija.

Postala sem ena izmed tistih ljudi,

ki mislijo, da so računalniki
dolgočasni, tehnični in osamljeni.

Veste, kaj mislim danes?

Mlada dekleta ne vedo,
da jim računalniki ne smejo biti všeč.

Mlada dekleta so osupljiva,

so res res dobra
v koncentriranju na stvari

in v natančnosti in sprašujejo
izjemna vprašanja kot

"Kaj?" in "Zakaj?"
in "Kako?" in "Kaj pa če?"

In ne vedo, da jim računalniki
ne bi smeli biti všeč.

Starši vedo.

Nam staršem se zdi,

da je računalniška znanost
abstraktna, čudna znanstvena disciplina,

ki pripada le ustvarjalcem skrivnosti.

To je skoraj tako izven vsakdanjega sveta,

kot, naprimer, jedrska fizika.

In deloma imajo prav.

Tu je veliko sintakse,
kontrol in podatkovnih struktur

in algoritmov in praks,

protokolov, paradigem v programiranju.

Mi kot skupnost smo računalnike zmanjšali.

Zgradili smo mnoge plasti abstraktnosti
med človekom in strojem eno vrh druge

do točke, ko več ne vemo,
kako računalniki delujejo,

ali kako se pogovarjati z njimi.

In seveda učimo otroke o tem,
kako deluje človeško telo,

učimo jih o delovanju
motorjev z notranjim izgorevanjem,

povemo jim celo,
da če hočejo biti astronavti,

da to lahko postanejo.

Ampak ko otrok pride do nas in nas vpraša:

"Kaj je algoritem mehurčnega urejanja?"

ali "Kako računalnik ve, kaj se zgodi,
ko jaz pritisnem na tipko 'Play',

kako ve, kateri video mi mora pokazati?"

ali "Linda, a je internet kraj?"

Mi odrasli začuda utihnemo.

"Čarovnija je," rečemo nekateri.

"Preveč je zakomplicirano," rečejo drugi.

No, nič od tega ni res.

Ni čarovnija in ni zapleteno.

Le zgodilo se je res, res, res hitro.

Računalničarji so zgradili
te osupljive, prelepe stroje,

ampak so jih naredili
nam zelo zelo tuje

in enako so naredili z jezikom,
s katerim govorimo z njimi,

zato da ne vemo,
kako se pogovarjati s računalniki,

ne da bi uporabljali
posebne uporabniške vmesnike.

Zato ni nihče prepoznal,

da ko sem jaz spregala
francoske nepravilne glagole,

sem se pravzaprav učila
spretnosti prepoznavanja vzorcev.

Ko pa sem bila navdušena nad pletenjem,

sem dejansko sledila
zaporedju simboličnih zahtev,

ki so vključevale zanke.

In Bertrand Russelov življenjski izziv

najti jasen jezik med
angleščino in matematiko

je našel svoj dom
v notranjosti računalnika.

Bila sem programerka,
a tega nihče ni vedel.

Današnji otroci tipkajo, drsajo
in pritiskajo svojo pot skozi svet.

Ampak če jim ne damo orodij,
da gradijo z računalniki,

potem vzgajamo samo potrošnike,
namesto ustvarjalcev.

Ta celotna pot
me je pripeljala do tega dekleta.

Njeno ime je Rubi, stara je šest let.

Je popolnoma neustrašna,
polna domišljije in malo ukazovalna.

In vsakič, ko pri učenju programiranja
naletim na problem, kot recimo

"Kaj je objektno-orientirano oblikovanje
ali kaj je zbirka smeti?",

si predstavljam, kako bi šestletno dekle
pojasnilo problem.

Zato sem o njej napisala knjigo,
jo ilustrirala

in kar me je Ruby naučila, je sledeče.

Naučila me je, da me ne sme biti strah
žuželk pod posteljo.

In da so tudi največje težave

le skupek majcenih težav
zlepljenih skupaj.

Ruby me je tudi
predstavila svojim prijateljem

na barviti strani internetne kulture.

Ima prijatelje, kot je Snežni Leopard,

ki je čudovit, ampak
se ne želi igrati z ostalimi otroci.

Ima prijatelje, kot so zeleni roboti,
ki so zelo prijazni, ampak zelo neurejeni.

Ima tudi prijatelje, kot so pingvin Linux,

ki je neusmiljeno učinkovit,
ampak precej težko razumljiv.

In idealistične lisice ter tako naprej.

V Rubyjinem svetu
se o tehnologiji učiš skozi igro.

In, na primer, računalniki so zelo
dobri v ponavljanju stvari

zato bi Ruby zanke učila takole.

Tole je njen najljubši plesni gib,
ki gre: "Plosk, plosk, topot, topot.

plosk, plosk in skok."

In zanke s števci se naučiš tako,
da to štirikrat ponoviš.

Pogojne zanke se naučiš
s ponavljanjem tega zaporedja,

medtem ko jaz stojim na eni nogi.

Zanke s pogojem "dokler" pa se naučiš
s ponavljanjem tega zaporedja,

dokler se mama ne razjezi.

(Smeh)

Predvsem se pa naučiš,
da ni nikjer pripravljenih odgovorov.

Ko sem pripravljala kurikulum
za Rubyjin svet,

sem morala vprašati otroke,
kako oni vidijo svet

in kakšna vprašanja imajo,

nato pa sem organizirala
seanse testnih iger.

Začela sem s tem, da sem
otrokom pokazala te štiri slike.

Pokazala sem jim sliko avta,

trgovine, psa in stranišča.

Vprašala sem jih: "Katera od teh slik,
misliš, da je računalnik?"

In otroci so odgovarjali
zelo konzervativno in rekli:

"Nič od tega ni računalnik.

Vem, kaj je računalnik:

to je tista svetleča škatla

pred katero mama ali oče
preživi preveč časa."

Ampak nato smo se pogovorili

in smo odkrili, da je pravzaprav
tudi avto računalnik,

saj ima v sebi navigacijski sistem.

In pes - pes že morda ni računalnik,

ima pa ovratnico

in znotraj ovratnice je lahko računalnik.

In trgovine, tam je veliko vrst
različnih računalnikov,

kot naprimer blagajna
in protivlomni alarmi.

In otroci, veste kaj?

Na Japonskem so stranišča računalniki

in obstajajo tudi hekerji,
ki vdirajo vanje.

(Smeh)

In gremo naprej,

dam jim takšne male nalepke
z gumbom on/off

in jim povem: "Danes imaš
čarovniško sposobnost,

da lahko karkoli v tej sobi
spremeniš v računalnik."

Takrat spet rečejo:

"Tole je pa zelo težko,
ne poznam pravega odgovora na to."

Ampak jim rečem: "Ne skrbi,

tvoji starši tudi ne poznajo
pravilnega odgovora.

Oni so šele zdaj slišali o zadevi,

ki ji pravimo Internet stvari.

Ampak vi otroci boste tisti,

ki boste zares zaživeli v svetu,
kjer je vse računalnik.

Nato je do mene prišla majhna punčka,

vzela luč s kolesa

in rekla: "Če bi bila tale luč računalnik,

bi lahko spreminjala barve."

Nato sem rekla: "To je res dobra ideja,
kaj bi še lahko počela?"

Ona razmišlja in razmišlja

in reče: "Če bi bila tale luč računalnik,

bi lahko z očetom šla na izlet s kolesom,

spala bi v šotoru

in ta luč bi lahko bila
filmski projektor."

In to je trenutek, ki ga iščem,

trenutek, ko se otrok zave,

da svet zagotovo še ni pripravljen,

da je res super način,
kako še bolj pripraviti svet,

izgradnja tehnologije

in da je vsak od nas
lahko del te spremembe.

Na koncu smo tudi zgradili računalnik.

Spoznali smo ukazovalno CPE
in ustrežljiva RAM in ROM,

ki pomagata, da se spomnimo stvari.

Ko smo sestavili naš celoten računalnik,

smo tudi naredili aplikacijo zanj.

Moja najljubša zgodba je en majhen deček,

star šest let,

ki bi najraje na svetu postal astronavt.

Ta fant ima na sebi ogromne slušalke

in je popolnoma zatopljen
v svoj tanek papirnati računalnik,

zato ker, veste, si je zgradil svojo

intergalaktično planetarno
navigacijsko aplikacijo.

Njegov oče, osamljen astronavt
v Marsovi orbiti,

je na drugi strani sobe

in fantkova pomembna misija je,

da pripelje svojega očeta
varno nazaj na Zemljo.

Ti otroci bodo imeli
precej drugačen pogled na naš svet

in na to, kako ga gradimo s tehnologijo.

Končno, bolj dostopen, bolj vključujoč

in bolj raznolik
svet tehnologije naredimo,

bolj barvito in boljše bo izgledal svet.

Zato si zamislite za trenutek

svet v katerem zgodbe,
ki jih govorimo o tem,

kako so stvari narejene,
ne vključujejo samo

dvajset-nekaj letnih
fantov iz Silikonske doline,

ampak tudi kenijske šolarke
in norveške knjižničarke.

Predstavljajte si svet,
kjer male Ade Lovelaces prihodnjih dni,

ki živijo v trajni
resničnosti enic in ničel,

z optimizmom in pogumom
zrejo v tehnologijo.

Sprejmejo moči in priložnosti

ter omejitve sveta.

Sveta tehnologije, ki je čudovit, muhast

in čisto malo čuden.

Ko sem bila še dekle,

sem želela biti pripovedovalka zgodb,

rada sem imela izmišljene svetove

in najraje sem

se zbudila v jutra v Mumindolu.

Popoldne sem marširala okoli Tatooinov.

Ob večerih sem šla spat v Narnijo.

Programiranje se je izkazalo
kot popoln poklic zame.

Še vedno ustvarjam svetove.

Namesto v zgodbah, si jih izmislim v kodi.

Programiranje mi da to izjemno moč,

izgraditi moje celotno malo vesolje

z lastnimi pravili
in paradigmami in praksami.

Ustvarite nekaj iz nič
s čisto močjo logike.

Hvala.

(Aplavz)