Vzgajajmo otroke v podjetnike

Zdolgočasen v šoli, slabe ocene, nerazumevanje vrstnikov: Tak otrok bo lahko podjetnik, pravi Cameron Harold. V svoji predstavitvi na TEDxEdmonton prikaže primer starševstva in izobraževanja ki pomaga morebitnemu podjetniku, da se razcveti -- kot otrok ali kot odrasel.

Pripravljen sem staviti, da sem
najbolj neumen v tej dvorani,

ker mi v šoli ni šlo.
Imel sem hude težave.

Toda, pri tistih letih sem se zavedal

da obožujem denar in posel

in da mi je všeč tista podjetniška reč

ter, da sem bil vzgojen
v podjetniškem duhu,

in sem bil z njim prežet od takrat --

a o tem še nikoli nisem
spregovoril, do danes --

danes bo to prvič slišal kdorkoli,
z izjemo moje žene,

in pri tem izjavila "O čem govoriš?",
jaz pa sem ji odgovoril --

da mislim, da zamujamo priložnost,

da bi našli te otroke,

ki imajo podjetniški duh

in da jih vzgojimo ali da jim pokažemo

da je biti podjetnik res "kul"

Da to ni nekaj slabega ali vredno prezira,

kot je miselnost v mnogih družbah.

Otroci imajo, ko odraščajo, svoje sanje.

In mi imamo svoje strasti in vizije

in nekako nam uspe te stvari uničiti.

Govorijo nam, da se moramo več učiti,

biti osredotočeni
ali najeti inštruktorja.

Moji starši so najeli
učitelja francoščine,

ampak jaz še vedno
slabo govorim francosko.

Dve leti nazaj sem bil naj predavatelj

na MIT-jevem podiplomskem
študiju podjetništva.

Bil je nastop pred skupino
podjetnikov s celega sveta.

V drugem razredu sem zmagal
na tekmovanju v govorništvu,

toda nihče nikoli ni rekel:

“Poglejte, ta fant je dober govornik.

Ne more se koncentrirati,
a želi biti z ljudmi, jih motivirati.”

Niso rekli: “Rabi
inštrukcije govorništva.”

Inštrukcije naj bi dobil
za tisto kar mi ne gre.

Ko torej otroci pokažejo te lastnosti --

in jih moramo začeti odkrivati --

mislim, da moramo otroke vzgajati

da postanejo podjetniki namesto odvetniki.

Toda na žalost šolski sistem

vlada temu svetu

z besedami: "Bodimo
odvetniki ali zdravniki"

in izgubimo to priložnost,

saj nihče ne reče "Hej, bodi podjetnik".

Podjetniki smo ljudje -
in tu jih je veliko -

ki imamo ideje in strasti
in vidimo potrebe v tem svetu

in se odločimo in naredimo.

Tvegamo vse, da bi te stvari uresničili.

Imamo sposobnost, da zberemo ljudi,

ki želijo z nami doseči te sanje,

In mislim, da če bi otroke prepričali

da sprejmejo idejo
podjetništva v mladih letih,

potem bi lahko spremenili vse
kar je v svetu danes problem.

Za vsak problem, ki obstaja,
ima nekdo idejo za rešitev.

Kot otroku vam ne rečejo, da je nemogoče,

ker ste preveč naivni, da bi dojeli,

da tega ne zmorete v resnici.

Mislim, da imamo kot starši
in kot družba dolžnost,

da začnemo otroke učiti loviti ribe,

namesto, da jim ribe dajemo --

"Daš človeku ribo, ga nahraniš za en dan."

"Če ga naučite loviti ribe, ste
ga nahranili za celo življenje."

Če naučimo otroke, da bodo podjetniški --

tiste, ki kažejo talent za to --

kot učimo tiste, ki imajo talent
za znanost, da bodo znanstveniki,

če bi opazili talent za podjetništvo

in jih učili podjetništva?

Imeli bi vse te mlade, ki vodijo podjetja,

namesto da čakajo na socialno podporo.

Toda mi sedimo in učimo otroke
stvari, ki jih ne smejo narediti:

Ne tepi se, ne grizi, ne preklinjaj.

Trenutno učimo otroke, naj
izbirajo resnično dobre službe,

veste, šolski sistem
jih uči, naj postanejo

zdravnik, odvetnik,

računovodja, zobozdravnik,

učitelj ali pilot.

In v medijih govorijo, da je kul,

če si model ali pevec

ali športni zvezdnik, kot npr.
Luongo, Crosby.

Naši MBA programi ne učijo
mladih, da bodo podjetniki.

Razlog, da sem se izogibal MBA programa --

razen razloga, da se nisem mogel vpisati,

ker sem imel povprečje 61 % v srednji šoli

in potem povprečje 61 %

na edini šoli v Kanadi,
kjer so me sprejeli, Carlton -

toda naši MBA programi ne učijo
mladih, da bodo podjetniki.

Učijo jih da delajo v korporacijah.

In kdo ustvari velika podjetja?
To je teh nekaj naključnih ljudi.

Celo v popularni književnosti, v
edini knjigi, ki som jo našel -

in bi jo morali vsi prebrati -

edina knjiga, ki sem jo našel

da je v njej podjetnik
heroj je "Atlas Shrugged".

Vse ostalo gleda in opisuje podjetnike,

kot da smo slabi ljudje.

Gledam celo svojo družino.

Oba deda in oče so bili podjetnik.

Brat, sestra in jaz, vsi trije
imam prav tako svoja podjetja.

Vsi smo se odločili, da se lotimo tega,

ker je to edini prostor,
v katerega ustrezamo.

Nismo se ujeli v normalnem delu.
Nismo mogli delati za druge,

ker smo preveč trdoglavi
in imamo polno drugih sposobnosti.

Toda otroci so ravno
tako lahko podjetniki.

Veliko delam v dveh
organizacijah,

"Organizacija podjetnikov" in
"Organizacija mladih predsednikov."

Pravkar sem se vrnil iz Barcelone,

kjer sem govoril
na globalni konferenci YPO

in vsi, ki sem jih spoznal

ki so bili podjetniki,

so imeli težave v šoli.

Meni so diagnosticirali 18 od
19 znakov motnje pozornosti.

Ta stvar tukaj me spravlja ob živce.

(smeh)

Verjetno sem zato sedaj malce paničen --

pa ne samo zaradi kave in sladkorja --

ampak tole podjetnika res razburi.

Motnja pozornosti, bipolarna motnja.

Veste da pravijo bipolarni
motnji tudi "direktorska bolezen"?

Ted Turner jo ima, Steve Jobs jo ima.

Vsi trije ustanovitelji
Netscape-a so jo imeli.

In še bi lahko naštevali.

Otroci -te znake lahko
vidite pri otrocih.

Ampak mi jim dajemo zdravila in govorimo,

"Ne bodi podjeten.

Vklopi se v sistem
in poskušaj biti učenec."

Oprostite, podjetniki niso učenci.

Mi gremo po hitrem pasu. Mi dojamemo igro.

Prepisoval sem naloge, goljufal na testih.

Na faksu sem najemal študente
za računovodske naloge

pri 13-tih zaporednih nalogah.

Kot podjetnik se ne ukvarjate
z računovodstvom, zaposlite nekoga.

Jaz se to doumel že prej-

(smeh)

(Aplavz)

Vsaj priznam, da sem goljufal na
fakulteti; večina vas ne bo.

Citirajo me -- sem vse povedal
osebi, ki je pisala učbenik --

danes me citirajo v tem istem učbeniku

na vseh kanadskih
visokošolskih programih.

V menedžerskem računovodstvu,
sem jaz v 8. poglavju.

Začenjam 8. poglavje
z zgodbo o proračunih.

Po intervjuju sem avtorici povedal
za prepisovanje pri tem predmetu.

In njej se je zdelo preveč smešno,
da tega ne bi vključili.

Toda otroci, pri njih
lahko opazite te znake.

Podjetnik po definiciji "organizira, vodi,

in prevzame tveganje posla."

To ne pomeni, da morate na MBA program,

ali da morate zaključiti šolo.

Pomeni, da morate imeti
za nekatere stvari imeti čut.

Slišali smo za vprašanje, ali je nekaj
pridobljeno ali prirojeno ?

Je to ena ali druga stvar? Kaj je?

Jaz mislim, da ni eno ali drugo.
Menim, da sta lahko obe.

Mene so vzgajali v podjetnika.

Ko sem odraščal nisem imel izbire,

saj so me kot zelo majhnega učili --

ko je moj oče doumel, da se ne bom vklopil

v vse, kar so me učili v šoli --

da me on lahko nauči doumeti
podjetnost v zelo rani mladosti.

Vzgajal nas je, vse tri,

da sovražimo idejo imeti službo

in da obožujemo ustvarjati
podjetja in zaposlovati druge ljudi.

Moj prvi poslovni podvig, imel sem
sedem let, živel v Winipegu,

ležal sem v sobi s telefonsko slušalko

in klical kemične čistilnice v Winipegu

in preverjal, koliko bi mi

plačali za obešalnike za obleke?

Moja mama je prišla v sobo, je rekla

"Kje pa boš dobil obešalnike za prodajo?"

In sem rekel, "Pojdiva pogledat v klet."

In sva šla v klet. Odprl sem omaro.

Tam je bilo približno tisoč obešalnikov.

Kajti, kadarkoli sem ji rekel,
da se grem igrat s prijatelji,

sem v soseski zbiral
obešalnike od vrat do vrat

in jih hranil v kleti za prodajo.

Ker sem jo videl nekaj tednov prej -

dobiti denar. Plačali so
2 centa po obešalniku.

Ugotovil sem, da je polno obešalnikov

in da jih moram samo zbrati.

Vedel sem, da ona tega ne bi
dovolila, pa sem to vseeno naredil.

In naučil sem se pogajati z ljudmi.

Nekdo mi je ponudil 3 cente, jaz
pa sem dosegel 3 cente in pol.

In kot sedemletnik sem vedel

da lahko dobil del centa,

in ljudje mi bodo plačali, ker se množi.

Pri sedmih sem dobil 3,5 centa
za vsakega od 1000 obešalnikov.

Prodajal sem okvirje
za registrske tablice.

Oče me je celo poslal iskat nekoga,

ki bi mi jih prodal po veleprodajni ceni.

Pri devetih sem hodil po ulicah Sudbury-ja

in prodajal zaščitne okvirje
za registrske tablice.

Spominjam se ene stranke, tako jasno,

saj sem s temi ljudmi
delal še druge stvari.

Prodajal sem časopis.

In on nikoli ni kupil časopisa od mene.

A bil sem prepričan, da ga bom
pregovoril, da kupi zaščitni okvir.

Rekel je, "Ne rabim."

jaz rečem: "Imate dva
avtomobila…"- imel sem devet let.

"Imate dva avtomobila in noben nima
zaščitnega okvirja."

On pravi "Vem."

"Ta ima registrsko tablico zelo zmečkano."

"Vem, to je avto moje žene." In
rečem, "Zakaj ne bi testirali

enega na tem avtomobilu,
če dlje zdrži."

Vedel sem, da sta dva avta
s po dvema registrskima tablicama.

Če ne morem prodati štirih,
lahko enega.

To sem se naučil v teh mladih letih.

Preprodajal sem stripe.

Ko sem imel 10 let, sem prodajal stripe

blizu naše hiše v zalivu Georgian Bay.

S kolesom sem šel do konca plaže

in kupoval stripe od revnih otrok.

Potem sem se vrnil na drug konec
in prodajal bogatim otrokom.

Bilo je očitno
- kupi poceni, prodaj drago.

Tukaj je povpraševanje
in tu je tudi denar.

Ne prodajaj revnim, nimajo denarja,
bogati ga imajo, dobi ga.

To je očitno, kajne?

To je kot recesija. Torej imamo recesijo.

V ameriški ekonomiji še vedno kroži
13 biljard dolarjev.

Vzemi del tega. To sem
se naučil že zgodaj.

Odkril sem, da se ne izdaja svojih virov.

ker so me po štirih tednih pretepli,

saj je eden od bogatih otrok
odkril, kje kupujem stripe

in ni mu bilo všeč, da plača toliko več.

Pri desetih sem moral raznašati časopis.

Tega nisem hotel.

Pri 10 je oče rekel:
"To bo naslednji posel."

Toda ne samo eno naselje, temveč dve,

in hotel je, da za raznašanje polovice
nekoga zaposlim,

in sem ter nato ugotovil, da se
največ zasluži z napitnino.

Zbiral sem napitnine in dobival zaslužek.

Tako sem pobiral plačilo sam za vse.

Moj "zaposleni" jih je samo raznašal.

Tako sem doumel, kako lahko zaslužim.

Že takrat ni kazalo,
da bom kje "zaposlen".

(Smeh)

Moj oče je imel avto-trgovino.

Imel je veliko delov,
ki so ležali naokrog.

bili so iz medenine, drugi iz bakra.

vprašal sem ga, kaj dela s tem.
Povedal mi je, da to meče stran.

"Bi kdo plačal za to?" In reče, "Mogoče."

Pazite, pri desetih letih -- pred 34 leti,

Videl sem priložnost v tem.

videl sem, da obstaja denar v smeteh.

Pobiral sem jih v avto-delavnicah
v okolici s svojim kolesom.

In v soboto me je oče peljal.

na odpad, kjer so mi za material plačali.

In jaz sem si mislil, da je to "kul".

Čudno, po 30 letih imamo telefonsko
številko 1-800-IMATE-SMETI?

in prav tako služimo s tem.

Pri enajstih smo pri tabornikih
izdelovali blazinice za šivanke,

izdeloval smo jih za dan žena.

Te blazinice smo izdelovali
iz lesenih kljukic --

s katerimi so zunaj
na vrvi obešali perilo.

In izdelovali smo stolčke.

Imel sem male blazinice, ki sem jih sešil,

v katere si lahko zapičil šivanke,

saj so včasih ljudje šivali
in so rabili blazinice.

No, tisto kar sem doumel
je, da moraš imeti možnosti.

Zaradi tega sem nekatere
pobarval rjavo.

Ko sem prišel do vrat, nisem
vprašal: "Bi kupili eno?"

Temveč, "Katero barvo želite?"

Imam 10 let; ne boste mi rekli ne,

še posebej, če imate dve možnosti --
rjavo ali naravno barvo.

to sem se naučil v rani mladosti.

Naučil sem se, da je ročno delo brez veze.

Kot npr. da je košenje trave naporno.

Ker sem celo poletje moral urejati
travo sosedom in služiti,

sem doumel, da je redno plačevanje

od ene stranke je fantastična stvar

Če uredim trato stranki enkrat,

in vsak teden prejem
plačilo od te stranke,

je to veliko bolje kot prodati

eno blazinico za šivanke enkrat samkrat.

Saj tako lahko "prodajaš" večkrat.

Zato obožujem model rednih prihodkov,
ki sem ga spoznal takrat.

Tako so me vzgajali,
nisem smel imeti službe.

Delal sem na golfu,
in nosil torbe s palicami.

Ugotovil sem, da je en klanec na igrišču,

trinajsta luknja je bila na hribu.

In ljudje so tam težko nosili svoje torbe.

Tako sem sedel tam, na vrtnem stolu

in nosil tja gor torbe
igralcem, ki niso imeli nosačev.

Prav do vrha in oni so mi
zato plačali en dolar.

Medtem so moji prijatelji delali 5 ur

in nosili torbe po
igrišču za 10 dolarjev.

In sem rekel: "To je neumno,
da moraš delati 5 ur."

To nima smisla. Poišči način
kako hitreje zaslužiti več denarja.

Vsak teden sem šel v trgovino
in kupil pločevinke s pijačo.

In jih nosil 70-letnim
gospem, ki so igrale bridž.

In naročile so še za naslednji teden.

Dostavil sem jim pijačo in računal dvojno.

Imel sem zaprto tržišče
in nisem potreboval pogodb.

Samo ponudbo in povpraševanje potrebujete

in stranke, ki kupujejo pri vas.

Te gospe ne bi šle k drugemu,

bil sem jim všeč in to mi je bilo jasno.

Zbiral sem golf žogice po igrišču.

Toda vsi so jih iskali po grmovju

ali pa brskali po jarkih.

Mislil sem si, pozabi to.
Vse so v jezeru

in tam jih ne išče nihče.

Zato sem šel v jezero
in brodil in pobiral žogice.

Enostavno jih dvignete s stopali.

To ne morete narediti na odru.

Pobirate žogice in jih tlačite za kopalke

in ko ste končali, jih imate nekaj sto.

Težava je bila v tem, da ljudje
niso hoteli katerihkoli žogic.

Zato sem jih pakiral. Imel sem 12 let.

Pakiral sem jih na tri načine.

Imel sem Pinnacles in DDH in še ene kul.

Te so se prodajale po 2 dolarja.

Potem sem imel tiste, ne tako slabe
za 50 centov vsaka.

In potem sem prodajal
50 slabih v kompletu.

Te so lahko uporabili za treninge.

V srednji šoli sem prodajal sončna očala

vsem učencem na šoli.

To te pripelje do tega,
da te vsi sovražijo

saj želiš ves čas od vseh
izvleči nekaj denarja.

Ampak tako sem si plačeval račune.

Prodal sem res veliko sončnih očal.

Ko je šola ukinila mojo prodajo --

poklicali so me in rekli, da se ne sme -

sem odšel na bencinsko črpalko in

jim prodal veliko veliko očal,

oni pa so jih prodajali svojim strankam.

To je bilo kul, imel sem svoje prodajalne.

Mislim, da sem bil star 14 let.

Potem sem si plačal prvi letnik
študija na fakulteti v Carltonu

s prodajo meha za vino.

Ste vedeli, da lahko drži liter ruma

in dva litra Coca-cole?
Pa kaj boste rekli?

Veste kaj? Meh si zatlačite za hlače

in ko greste na tekmo nogometa
imate brezplačno pijačo.

Vsi so jih kupovali.

Ponudba, povpraševanje,
velika priložnost.

Dodal sem "brand"
in prodajal 5x dražje.

Imeli so znak univerze.

Učimo otroke in jim kupujemo igre,

toda zakaj jim ne kupujemo tiste
igre, če so otroci podjetni,

ki nekako spodbujajo sposobnosti,
ki jih rabimo kot podjetniki?

Zakaj jih ne učimo naj ne
trošijo denarja po nepotrebnem.

Spominjam se, da sem moral na
sredino ceste v Banffu, Alberta,

ker sem vrgel samo en cent na cesto,

in mi je moj oče rekel: "Pojdi pobrat."

"Trdo delam za denar.
Ne zavrzi niti penija."

To lekcijo sem si zapomnil vse do danes.

Žepnina nauči otroke slabe navade.

Žepnina uči otroke

da razmišljajo o službi.

Podjetnik ne pričakuje redne plače.

Žepnina pa uči otroke,

da pričakujejo redno plačilo.

To je narobe, če želite
vzgojiti podjetnika.

Kar delam jaz - otroci so 2, 9 in 7 -

je, da hodijo po hiši in dvorišču

iščejo stvari, ki jih je treba narediti.

Potem pridejo k meni in povedo kaj je.

Ali pa jaz rečem: "To je treba narediti."

In veste kaj naredimo potem? Pogajamo se.

Oni to iščejo.

Potem pa se pogajamo koliko bodo plačani.

Nimajo redne plače, imajo
pa več možnosti najti več stvari ,

in se naučiti veščine pogajanja

in veščine iskanja priložnosti.

Take stvari se gojijo. Vsak
otrok ima dva hranilnika.

50 % zasluženega ali dobljenega denarja

gre v hišni račun,

druga polovica gre na račun za igrače.

Denar na računu za igrače lahko porabijo.

Denar s hišnega računa
damo vsakih 6 mesecev na banko.

Otroci gredo z mano. Denar iz banke
gre k borznim posrednikom.

Oba moja otroka imata
borznega posrednika.

Toda, učim jih navad varčevanja.

Ponorim, če k meni pristopi
30-letnik in reče:

"Mogoče bom začel varčevati za starost."

Hej, zamudil si 25 let.

Teh navad naučite majhne otroke,

ko jih varčevanje še ne "boli".

Ne berite jim pravljice vsak večer.

Morda štiri večere berite vi,

tri večere pa naj pripovedujejo oni.

Zakaj se ne usedete z otroki
in jim date štiri predmete,

rdečo majico, modro kravato,
kenguruja in prenosni računalnik

in naj vam povedo zgodbo o teh stvareh?

Moji otroci to delajo ves čas.

To jih uči prodajati, biti kreativen,

uči jih, da sami razmišljajo.

Delajte take stvari in se zabavajte.

Postavite otroke v situacijo, da govorijo,

pa čeprav samo pred prijatelji

naj imajo predstave ali govore.

Te podjetniške veščine razvijajte.

Pokažite otrokom kako zgledajo
slabe stranke in slabi zaposleni.

Pokažite jim godrnjave delavce.

Ko vidite slabo storitev, jim jo pokažite.

Recite: "Tale tam je slab delavec."

In recite: "Tile pa so dobri."

(Smeh)

Ko greste v lokal in je postrežba slaba,

jim pokažite, kaj je slaba postrežba.

(Smeh)

Teh lekcij je polno okrog nas,

a ne izkoristimo priložnosti;
otrokom iščemo inštruktorje.

Predstavljajte si, da vzamete

vso otroško šaro, ki jih imate po hiši,

vse igrače, ki so jih prerasli pred leti

in rečete: "Zakaj jih ne
bi prodali na Bolhi?"

In lahko jih resnično prodajo

in se naučijo prepoznati prevarante.

Plačila pridejo na vaš ali otrokov račun.

Naučite jih, kako določijo
ceno, uganejo ceno,

naložijo fotografije.

Naučite jih, kako naj s tem zaslužijo.

In denar gre spet 50 % na hišni račun

in 50 % na račun za igrače.

Moji otroci to obožujejo.

Nekaj podjetniških veščin,
ki jih razvijajte pri otrocih so:

uspeh, vztrajnost, vodenje,
spraševanje, soodvisnost, vrednte.

Vse to lahko najdete pri otrocih
in jih samo pomagate ohraniti.

Bodite pozorni na te stvari.

Sta pa še dve lastnosti, ki ju poiščite,

saj jih nekako pri otrocih ne izkoristimo.

Ne zdravite pomanjkanja pozornosti,

če ni to res zelo izraženo.

(Aplavz)

Isto velja za maničnost,
stres in depresijo,

če ni zdravstveno dokazano, da je resno.

Bipolarni motnji pravijo
bolezen direktorjev.

Ko so Steve Jurvetson, Jim Clark

in Jim Barksdale vsi imeli to motnjo

in zgradili Netscape --

Pomislite, če bi jim dali pomirjevalo,

nekaterih stvari danes
ne bi imeli, kaj ne?

Al Gore bi moral izumiti internet.

(Smeh)

Te veščine bi morali učiti v učilnicah,

kot tudi vse druge.

Ne rečem, naj otroci ne bodo odvetniki.

Toda podjetništvo naj bo tudi

nekje zraven med ostalimi poklici.

Ker tukaj obstajajo velike priložnosti.

Želim zaključiti
s kratkim video posnetkom.

Izdelalo ga je podjetje, ki mu svetujem.

Ti fantje, Grashopper (kobilica).

Govori o otrocih. O podjetništvu.

Upam, da vas bo navdahnil, da
vzamete, kar ste slišali od mene

in s tem naredite spremembe v svetu.

[Otrok... "In si mislil,
da lahko narediš karkoli?"]

[In še vedno lahko]

[Ker veliko tega, kar
vidimo kot nemogoče…]

[… je možno doseči]

[Ker če še ste nisi opazil,
živimo v okolju, kjer]

[posameznik lahko naredi spremembo]

[Želiš dokaz?]

[Poglej očete države]

[Naše starše, dedke in
babice, tete, strice...]

[Oni so bili priseljenci,
pripravljeni narediti sled]

[Mogoče se prišlo z zelo malo]

[Mogoče brez česarkoli, nič razen...]

[… ene same samcate briljantne ideje]

[Ti ljudje so bili misleci, izvajalci…]

[… inovatorji…]

[... vse dokler se niso izmislili imena…]

[… podjetniki!]

[Oni spreminjajo naše mnenje
o tem, kaj je možno.]

[Imajo jasno vizijo boljšem življenju]

[za vse nas, tudi ko so časi težki.]

[V tem trenutku je težko vedeti…]

[… ko je naš pogled zakrit z ovirami.]

[Toda turbulence ustvarjajo priložnosti

[za uspehe, dosežke in nas potiskajo…]

[da odkrijemo nove načine delovanja.]

[Torej, kateri priložnosti
boste sledili vi in zakaj?]

[Če ste podjetnik]

[veste, da tveganje ni nagrada.]

[Ne. Nagrada je delati inovacije…]

[… spreminjati človeška življenja,
ustvarjati delovna mesta.]

[Spodbujati rast.]

[In ustvarjati boljši svet.]

[Podjetniki so povsod.]

[Vodijo podjetja, ki podpirajo ekonomijo,]

[ustvarjajo orodja, ki nam pomagajo…]

[…biti povezan s prijatelji
po celem svetu]

[Iščejo načine, kako pomagat pri
reševanju problemov družbe.]

[Poznate podjetnika?]

[Podjetnik je kdorkoli…]

[Celo … ti!]

[Zato izkoristi priložnost,
da ustvarite želeno službo]

[Pomagaj okrepiti gospodarstvo]

[Naredi spremembo.]

[Popelji svoj posel v nove višine.]

[Ampak najpomembneje,]

[spomni se, ko si bil otrok…]

[ko ti je bilo vse na dosegu roke,]

[in si potem tiho in odločno reci:]

["Še vedno je tako!"]

Hvala, ker ste me gostili tukaj.