Skrivni jezik dreves: Camille Defrenne in Suzanne Simard

Ogled celotne lekcije: https://ed.ted.com/lessons/the-secret-language-of-trees-camille-defrenne-and-suzanne-simard

Večina gozda živi v senci dreves z največjimi krošnjami. To so najstarejša drevesa, s stotinami otrok in vnukov. Vkoreninjena v tla pazijo na svoje sosede ter z njimi delijo hrano, potrebščine in znanje, pridobljeno v toku življenja. Kako to počnejo? Camille Defrenne in Suzanne Simard raziskujeta ogromne sisteme korenin ter zapleteno sporazumevanje med drevesi.

Lekcija: Camille Defrenne in Suzanne Simard, režija Avi Ofer.

Večina gozda se nahaja v senci velikanov,

ki imajo največje krošnje.

To so najstarejša drevesa

s stotinami otrok in tisoči vnukov.

Pazijo na svoje sosede,
si delijo hrano, potrebščine

in modrost, ki so jo razvila
skozi svoja dolga življenja.

Vse to počnejo zakoreninjena,
brez besed, dotikov in premikanja.

Skrivnost njihovega uspeha
leži pod gozdnimi tlemi,

kjer ogromni sistemi korenin
podpirajo debla nad njimi.

S koreninami sodelujejo
simbiotične glive, imenovame mikorize.

Te glive imajo nešteto
razvejanih, vlaknom podobnih hif,

ki skupaj sestavljajo micelij.

Micelij je razvejan po večjem območju
kot sistem drevesnih korenin

in med sabo povezuje korenine več dreves.

Te povezave oblikujejo mikorizno mrežo.

Preko teh mrež

glive med drevesi prenašajo
vire in signalne molekule.

Vemo, da imajo najstarejša drevesa
največje mikorizne mreže

z največ povezavami do drugih dreves,

a tem povezavam
je neverjetno težko slediti.

To pa zato, ker obstaja
okoli sto vrst mikoriznih gliv,

vsako drevo ima lahko na sebi
na ducate različnih organizmov gliv,

od katerih je vsak povezan
z drugo skupino dreves,

kar pomeni, da ima vsak svojo
skupino povezav preko gliv.

Da bi dobili občutek, kako
snovi tečejo po tej mreži,

si oglejmo sladkorje,

ki potujejo od zrelega drevesa
k sosednji sadiki.

Pot sladkorja se začne visoko nad tlemi

v listih najvišjih dreves nad krošnjo.

Listi s pomočjo veliko sončne svetlobe
s fotosintezo ustvarijo sladkorje.

To gorivo potem potuje po drevesu

do podnožja debla kot gost sok.

Od tam steče v korenine.

Mikorizne glive najdejo konce korenin

in jih obkrožijo
ali vstopijo v zunanje celice korenin,

odvisno od vrste gliv.

Glive ne proizvajajo sladkorjev,
čeprav jih tudi one potrebujejo kot gorivo.

Lahko pa

iz prsti bolj učinkovito kot drevesa
pobirajo hranila

in jih prenašajo v korenine dreves.

Na splošno

snovi tečejo od tam, kjer jih je več,
tja, kjer jih je manj,

oziroma od izvira k potrebam.

To pomeni, da sladkorji tečejo
iz drevesnih korenin v hife gliv.

Ko sladkor vstopi v glivo,

potuje po hifih skozi pore med celicami

ali skozi posebne votle transportne hife.

Gliva vsrka nekaj sladkorja,

ostali del potuje naprej do
korenin sosednjega drevesa,

do sadike, ki raste v senci
in ima manj priložnosti

za fotosintezo sladkorjev.

Ampak zakaj gliva prenaša
vire med drevesi?

To je ena od skrivnosti mikoriznih mrež.

Smiselno je, da gliva z drevesom
izmenja sladkorje in hranila iz prsti,

oba imata koristi od tega.

Gliva ima verjetno koristi od tega,
da je del mreže

med drevesi, a ne vemo točno, kako.

Morda glivam koristijo povezave

s čimveč različnimi drevesi,

zato te povezave krepijo
s prenašanjem molekul med drevesi.

Morda pa rastline zmanjšajo
svoj prispevek glivam,

če te ne pomagajo pri
izmenjavi med drevesi.

Kakorkoli že,

glive prenašajo neverjetno veliko
informacij med drevesi.

Skozi mikorize drevesa vedo,
ali hranila oziroma signalne molekule

prihajajo od drevesa iste vrste ali ne.

Vedo celo, kdaj informacija prihaja
od bližnjega sorodnika,

recimo brata, sestre ali starša.

Drevesa delijo tudi informacije
o dogodkih, kot je suša,

ali napad insektov,
vse to skozi mreže gliv.

S tem njihovi sosedje povečajo
proizvodnjo zaščitnih encimov,

da so pripravljeni na grožnje.

Zdravje gozdov je odvisno od teh
zapletenih izmenjav.

Ker je vse tako zelo povezano med seboj,

tisto, kar vpliva na eno vrsto,
vpliva tudi na druge.