Tan Le: Moja priseljenska zgodba

Leta 2010 je tehnologinja Tan Le na TEDGlobal-ovem odru predstavila nov računalniški vmesnik. Zdaj pa na TEDxŽenske pripoveduje zelo osebno zgodbo o svoji družini: materi, babici in sestri, ki so zbežale iz Vietnama in si ustvarile novo življenje.

Kako naj v desetih minutah povem,

kaj veže tri generacije žensk,

kako je osupljiva moč teh vezi

dala oporo življenju

štiriletne deklice,

ki se je stiskala z mlajšo sestro,

mamo in babico

pet dni in noči

na majhnem čolnu v Kitajskem morju

pred več kot tridesetimi leti;

vezi, ki so dale oporo deklici

in nikoli niso popustile ...

deklici, ki zdaj živi v San Franciscu

in je danes pred vami?

To ni končana zgodba.

To je še nedokončana sestavljanka.

Dovolite, da vam predstavim nekatere koščke.

Zamislite si prvi košček:

na njem je moški, ki zažiga svoje življensko delo.

Pesnik je, dramatik,

moški, katerega celo življenje

je viselo na upanju,

da bo njegova dežela enotna in svobodna.

Zamislite si ga, ko so komunisti vkorakali v Saigon,

ko se je soočil z dejstvom,

da je bilo njegovo življenje zaman.

Besede, njegovi dolgoletni prijatelji, so se mu posmehovale.

Umaknil se je v molk.

Umrl je, zlomila ga je zgodovina.

To je moj dedek.

Nikoli ga nisem poznala.

A naša življenja so veliko več kot spomini.

Babica mi ni dovolila pozabiti njegovega življenja.

Nisem smela dovoliti, da bi bilo zaman

in morala sem se naučiti,

da nas je zgodovina skušala streti,

a smo vztrajale.

Na naslednjem koščku sestavljanke

je čoln, ki v ranem jutru

tiho drsi na odprto morje.

Moji mami Mai je bilo 18 let,

ko je dedek umrl.

Njena poroka je bila dogovorjena,

imela je že dve deklici.

Zadala si je le eno nalogo:

da bo z družino zbežala

in začela novo življenje v Avstraliji.

Ni si mogla zamisliti,

da ji ne bi uspelo.

Po štiriletni sagi, ki presega domišljijo,

se je čoln izmuznil na odprto morje

pod krinko ribiške ladje.

Vsi odrasli so vedeli, kaj tvegajo.

Najbolj so se bali piratov,

posilstva in smrti.

Kot večina odraslih na čolnu

je imela moja mati pri sebi stekleničko strupa.

Če bi nas ujeli, bi ga spile,

najprej sestra in jaz, nato mama in babica.

Moji prvi spomini so z ladje -

enakomeren ropot motorja,

ladijski kljun, ki se potaplja v valove,

širno in prazno obzorje.

Ne spomnim se piratov, ki so prišli velikokrat,

a jih je pregnala drznost

moških z naše ladje,

ali pokvarjenega motorja,

ki se šest ur ni hotel zagnati.

Spomnim pa se luči na naftni ploščadi

blizu malezijske obale

in mladega fanta, ki se je sesedel in umrl,

ker je bil cilj zanj predaleč.

Prvo jabolko, ki sem ga kdaj poskusila,

so mi dali delavci z naftne ploščadi.

Nobeno jabolko zatem ni imelo enakega okusa.

Po treh mesecih v begunskem taborišču

smo pristale v Melbournu.

Na naslednjem koščku sestavljanke

so štiri ženske iz treh generacij,

ki skupaj oblikujejo novo življenje.

Nastanile smo se v Footscrayju,

delavskem predmestju,

katerega prebivalstvo so plasti priseljencev.

V nasprotju s predmestji, kjer živijo srednji sloji,

o katerih se mi niti sanjalo ni,

nismo imeli občutka, da smo do česa upravičeni.

Vonji iz trgovin so bili od drugod.

Ljudje so izmenjavali

drobce oklevajoče angleščine,

ljudje, ki so imeli le eno skupno stvar -

začenjali so znova.

Moja mati je delala na kmetijah,

nato na tekočem traku tovarne avtomobilov,

delala je 6 dni v dveh izmenah.

Nekako je našla čas za učenje angleščine

in si pridobila računalniško znanje.

Bile smo revne.

Poraba denarja je bila točno določena,

vedno je moral biti denar za učenje

angleščine in matematike,

ne glede na to, za kaj ga je zmanjkalo,

ponavadi za nova oblačila,

ki so bila vedno rabljena.

Dva para nogavic za v šolo,

ena nogavica je skrivala luknje druge.

Šolska uniforma je bila do gležnjev,

ker je morala zdržati 6 let.

Včasih sem slišala skandiranje:

"Poševnooka!"

in občasno videla grafite:

"Azijci, pojdite domov!"

Kam naj grem domov?

Nekaj je otrpnilo v meni.

Oblikovala se je odločnost

in tihi glas je dejal: "Ne bom se zmenila za vas."

Mati, sestra in jaz

smo spale v isti postelji.

Mati je bila vsako noč izčrpana,

a vseeno smo se pogovarjale

in poslušale premikanje

babice po hiši.

Mati je imela nočne more,

predvsem o čolnu.

Moje delo je bilo, da ostanem budna,

in jo zbudim, ko se more začnejo.

Odprla je trgovino z računalniki,

nato je šla v kozmetično šolo

in odprla še eno podjetje.

Prišle so ženske z zgodbami

o moških, ki niso zmogli prehoda,

jeznih in neprilagodljivih,

ter o zbeganih otrocih, ujetih med dvema svetovoma.

Iskali smo štipendije in sponzorje.

Ustanovili smo centre.

Živela sem v vzporednih svetovih.

V enem sem bila tipična azijska študentka,

neomajna v zahtevah do sebe.

V drugem sem bila vpletena v negotova življenja,

tragično ožigosana z nasiljem,

drogami in osamljenostjo.

A tekom let smo pomagali veliko ljudem.

Za to delo sem bila v zadnjem letniku študija prava

izbrana za mlado Avstralijko leta.

To me je katapultiralo

z enega koščka sestavljanke na drugega,

njuni robovi pa se niso ujemali.

Tan Le, anonimna prebivalka Footscrayja,

je postala Tan Le, begunka in socialna aktivistka,

ki so jo vabili, da govori na prireditvah, o katerih ni nikoli slišala,

in v domove,

ki si jih niti zamisliti ni mogla.

Nisem poznala protokolov.

Nisem znala uporabljati pripora.

Nisem se znala pogovarjati o vinu.

Nisem se znala pogovarjati o ničemer.

Želela sem se umakniti v rutino in udobje

življenja v neopevanem predmestju -

babica, mati in dve hčerki,

ki so že dvajset let na enak način zaključile svoj dan,

si pripovedovale, kako je potekal,

in vse tri še vedno

zaspale v isti postelji.

Rekla sem mami, da tega ne zmorem.

Spomnila me je, da sem stara toliko, ko je bila ona,

ko smo se vkrcale na čoln.

Beseda "ne" ni bila nikoli na izbiro.

"Pojdi," je rekla,

"in ne bodi to, kar nisi."

Tako sem govorila o nezaposlenosti mladih in izobraževanju,

o zapostavljanju obrobnežev in brezpravnih.

Bolj odkrito sem govorila,

bolj so me vabili, naj govorim.

Spoznala sem ljudi različnih poklicev,

veliko jih je delalo to, kar jih veseli,

živeli so na meji možnega.

Čeprav sem diplomirala, sem spoznala,

da pravo ni zame.

Nekje je moral biti še en košček sestavljanke.

Istočasno sem tudi spoznala,

da je v redu, če ne spadaš v družbo,

če si prišel pred kratkim,

če si nov na sceni.

Ne le v redu,

ampak nekaj, za kar si lahko hvaležen,

morda darilo s čolna.

Kajti če spadaš v družbo,

to lahko pomeni, da imaš zoženo obzorje,

lahko pomeni,

da sprejemaš mnenje svoje okolice.

Tolikokrat sem se znašla v neugodnem položaju,

da vem, da se svet sesuje,

ampak ne tako, kot se mi bojimo.

Možnosti, ki ne bi bile dovoljenje,

so bile pretirano spodbujane.

Obstajala je energija,

neizprosen optimizem,

čudna mešanica ponižnosti in drznosti.

Sledila sem torej svojim občutkom.

Okoli sebe sem zbrala skupino ljudi,

za katere je bila oznaka "To je nemogoče narediti"

izziv, ki se mu niso mogli upreti.

Eno leto smo bili brez prebite pare.

Ob koncu dneva sem skuhala

velik lonec juhe za vse nas.

Delali smo pozno v noč.

Večina naših idej je bila norih,

a nekaj je bilo odličnih

in uspelo nam je.

Odločila sem se, da se preselim v ZDA,

le po enem potovanju.

Spet moji občutki.

Čez tri mesece sem se preselila

in avantura se je nadaljevala.

Preden zaključim,

naj vam povem nekaj o babici.

Odrasla je v času

ko je bilo konfucijanstvo socialna norma

in je bil lokalni mandarin zelo pomemben.

Življenje je bilo že stoletja nespremenjeno.

Njen oče je umrl kmalu po njenem rojstvu.

Mati jo je sama vzgajala.

Pri sedemnajstih je postala mandarinova druga žena,

njegova mati pa jo je pretepala.

Brez moževe podpore

je zbudila pozornost, ko ga je zvlekla na sodišče

in se sama zastopala,

še večjo pozornost pa, ko je dobila pravdo.

(Smeh)

(Aplavz)

Izjava "To je nemogoče narediti" je bila dokazano napačna.

Tuširala sem se v hotelu v Sydneyju

v trenutku, ko je umrla

v 960 km oddaljenem Melbournu.

Pogledala sem skozi vrata tuša

in jo videla na drugi strani.

Vedela sem, da se je prišla poslovit.

Moja mati je telefonirala nekaj minut zatem.

Nekaj dni kasneje

smo šle v budistični tempelj v Footscrayju

in sedele ob njeni krsti.

Pripovedovale smo ji zgodbe

in ji zagotovile, da smo še vedno z njo.

Ob polnoči je prišel menih

in nam dejal, da mora zapreti krsto.

Mati nama je rekla, naj potipava njeno roko.

Vprašala je meniha:

"Zakaj je njena roka tako topla,

ostali del telesa pa tako hladen?"

"Ker jo držite v rokah že od jutra," je dejal.

"Niste je spustile."

Moč se v naši družini

pretaka skozi ženske.

Glede na to, kdo smo bile in kako nas je življenje oblikovalo,

zdaj vidimo,

da bi nam moški v naših življenjih

prekrižali načrte.

Prehitro bi bile poražene.

Zdaj bi rada imela svoje otroke

in razmišljam o čolnu.

Kdo bi ga želel svojim lastnim?

A vendarle me je strah privilegijev,

udobnosti,

pravice do nečesa.

Jim lahko dam ladijski kljun,

ki se bo pogumno potapljal v valove,

nemoten in enakomeren ropot motorja,

širno obzorje,

ki nič ne zagotavlja?

Ne vem.

A če bi jim ga lahko dala

in jih še vedno varno prepeljala,

bi to storila.

(Aplavz)

Z nami je danes tudi Tanina mati

nekje v četrti ali peti vrsti.

(Aplavz)