Kako je bilo odraščati pod kitajsko politiko enega otroka

Kitajska politika enega otroka se je končala leta 2015, a šele zdaj začenjamo razumeti, kako je bilo živeti pod tem programom, pravi TED fellow ustvarjalka dokumentarnih filmov Nanfu Wang. S posnetki iz njenega filma "One Child Nation" (Narod enega otroka) z nami deli zgodbe, ki razkrivajo zapletene posledice te politike, in razkrije potuhnjeno moč propagande.

Ime mi je Nanfu.

V kitajščini "nan" pomeni "moški".

In "fu" pomeni "steber".

Moja družina je upala,
da bo dobila fantka,

ki bi odrasel v steber družine.

In ko se je izkazalo, da sem deklica,

so me vseeno poimenovali Nanfu.

(Smeh)

Rodila sem se leta 1985,

šest let preden je Kitajska
oznanila politiko enega otroka.

Takoj po mojem rojstvu

so prišli lokalni uradniki
in ukazali mami, naj se sterilizira.

Moj dedek se jim je uprl,

ker si je želel vnuka,
ki bi nadaljeval družinsko ime.

Sčasoma so mojim staršem dovolili,
da imajo drugega otroka,

a so morali počakati pet let

in plačati visoko kazen.

Med odraščanjem sva bila brat in jaz

obdana z otroki iz družin z enim otrokom.

Spominjam se občutka sramu,

ker sem imela mlajšega brata.

Počutila sem se, kot da je naša družina
z dvema otrokoma storila nekaj narobe.

Takrat se nisem spraševala,

odkod prihajata moj sram in krivda.

Pred letom in pol sem rodila
svojega prvega otroka.

To je bila najboljša stvar,
ki se mi je v zgodila v življenju.

To, da sem postala mati,

mi je dalo popolnoma nov pogled
na lastno otroštvo

in prineslo nazaj spomine
na otroštvo na Kitajskem.

V zadnjih treh desetletjih

so morali vsi v moji družini
zaprositi vlado za dovoljenje,

da so lahko imeli otroka.

In spraševala sem se,

kako je bilo ljudem,
ki so živeli pod politiko enega otroka.

Zato sem se odločila
o tem narediti dokumentarec.

Ena od oseb, ki sem jih intervjuvala,

je bila babica, ki je bila zraven
pri vseh porodih v moji vasi,

vklučno z mojim.

Ko sem jo intervjuvala,
je bila stara 84 let.

Vprašala sem jo:

"Se spominjate, koliko otrok
ste pomagali roditi v svoji karieri?"

Števila porodov ni poznala.

Rekla je, da je opravila

60 000 prisilnih splavov in sterilizacij.

Včasih, je rekla,

je zarodek v zadnjem
trimesečju splav preživel

in ga je nato ubila.

Spominja se, kako so se ji tresle roke,

ko je opravljala to delo.

Njena zgodba me je šokirala.

Ko sem se odločila posneti ta film,

sem pričakovala, da bo preprosta
zgodba o storilcih in žrtvah.

Ljudje, ki so to politiko izvajali,

in ljudje, ki živijo z njenimi posledicami.

A nisem videla tega.

Ko sem zaključevala intervju z babico,

sem opazila predel njene hiše,

ki je bil okrašen z dovršenimi,
doma izdelanimi zastavami.

In na vsaki zastavi je slika otroka.

To so bile zastave,
ki so jih poslale družine,

ki jim je pomagala
pri zdravljenju neplodnosti.

Razložila mi je, da je imela dovolj

opravljanja splavov in sterilizacij,

da je edino delo, ki ga opravlja sedaj,
pomoč družinam imeti otroke.

Rekla je, da jo muči krivda,

ker je izvajala politiko enega otroka,

in da upa, da bo s tem
ko pomaga družinam pri zanositvi,

lahko popravila,
kar je storila v preteklosti.

Postalo mi je jasno,
da je bila tudi ona žrtev te politike.

Vsi glasovi so ji govorili,

da je to, kar počne, prav
in nujno za preživetje Kitajske.

In storila je, kar je mislila,
da je prav za njeno državo.

Vem, kako močno je bilo to sporočilo.

Med mojim odraščanjem
je bilo vse okrog mene.

Bilo je natisnjeno na vžigalicah,

igralnih kartah,

učbenikih, posterjih.

Propaganda, ki je poveličevala
politiko enega otroka,

je bila vse okoli nas.

[Kdor se bo upiral
sterilizaciji, bo aretiran.]

Prav tako so bile tu grožnje,
če ne bi ubogali.

To sporočilo se je v naš um zasidralo

tako močno, da me je bilo
med odraščanjem sram,

da imam mlajšega brata.

Pri vseh ljudeh, ki sem jih posnela,

sem videla, kako je
na njihov um in srce vplivala propaganda,

in kako se je njihova privolitev
v žrtvovanje za skupno dobro

lahko sprevrgla
v nekaj zelo temnega in tragičnega.

Kitajska ni edini kraj, kjer se to dogaja.

Ni države na svetu,
kjer propaganda ne bi bila prisotna.

In v družbah, ki naj bi bile
bolj svobodne in odprte kot Kitajska,

je celo težje prepoznati,
kako propaganda izgleda.

Skrije se vsem na očeh kot poročila,

TV reklame, politične kampanje

in objave na socialnih omrežjih.

Spremeni naš um, ne da bi to vedeli.

V vsaki družbi obstaja možnost,
da sprejme propagando kot resnico,

in nobena družba,
kjer propaganda zamenja resnico,

ne more biti resnično svobodna.

Hvala.

(Aplavz)