Je sploh kaj resnice v legendah kralja Arturja? - Alan Lupack

Ogled celotne lekcije: https://ed.ted.com/lessons/is-there-any-truth-to-the-king-arthur-legends-alan-lupack

Kralj Artur se je znova in znova porodil v naši skupni domišljiji, skupaj s svojim spremstvom vitezov, Guinevere, okroglo mizo, Camelotom in seveda Excaliburjem. Ampak od kod prihajajo te zgodbe in ali je v njih kaj resnice?
Alan Lupack izsledi evolucijo kralja Arturja.

Lekcijo je pripravil Alan Lupack, režiral pa jo je Patrick Smith

»Tukaj počiva Artur,
kralj, ki je bil, in kralj, ki bo.«

Tako pravi napis na
nagrobniku kralja Arturja

v knjigi Arturjeva smrt Thomasa Maloryja.

Ko je Malory to zapisal v 15. stoletju,

ni mogel vedeti, kako
preroški bo postal ta napis.

Kralj Artur se je znova in znova
porodil v naši skupni domišljiji,

skupaj s svojim spremstvom vitezov,

Guinevere,

okroglo mizo,

Camelotom

in seveda Excaliburjem.

Ampak od kod prihajajo
te zgodbe in ali je v njih kaj resnice?

Kralj Artur, kot ga poznamo,
je stvaritev poznega srednjega veka,

ampak legenda o njem ima dejansko korenine
v keltski poeziji iz zgodnejšega časa:

časa saksonske invazije Britanije.

Po tem, ko so Rimljani zapustili Britanijo
v letu 410 našega štetja,

so saksonski osvajalci iz današnjega
ozemlja Nemčije in Danske

hitro izkoristili ranljivost
zapuščenega ozemlja.

Prebivalci Britanije so se srdito
borili proti osvajalcem

preko več nemirnih stoletij.

Iz tistega časa imamo zelo malo zapisov,

zato je težko pravilno
rekonstruirati zgodovino.

Kljub temu nam ohranjena poezija
iz tega obdobja poda nekaj namigov.

Ena izmed pesmi, "The Gododdin",
čisto prvič omeni Arturja,

čeprav sam Artur
dejansko ne nastopa v njej.

Pravi, da je bil drugi
bojevnik z imenom Gwawrddur

izurjen v ubijanju svojih sovražnikov,
ampak vseeno ni bil tako dober kot Artur.

To nam ne pove veliko,

ampak kdorkoli je bil ta Artur,

je moral veljati
za zlati standard bojevnikov.

Žal pa ni jasno, ali je komu vladal
ali če je sploh živel.

Kljub negotovosti

so omembe Arturja, stoletja
kasneje, pritegnile

pozornost ambicioznega zgodovinarja.

Leta 1130 je bil Geoffrey iz Monmoutha
skromen duhovnik z velikimi ambicijami.

Več let je uporabljal

keltske in latinske vire in
tako ustvaril

dolgo latinsko kroniko z
naslovom “Zgodovina britanskih kraljev”.

Glavni junak je bil kralj Artur.

Zgodovina je radodarno
ime za Geoffreyjevo pripoved.

Pisal je šesto let po saksonski invaziji,

zbral je odlomke mitov in poezije

ter s tem skušal nadomestiti skoraj
popolno pomanjkanje uradnih zapisov.

Nekaj njegovih virov je
omenjalo Arturja,

drugi so bili resnični opisi
bitk in krajev.

Ampak veliko jih je predstavljalo
mitične junake, ki so se bojevali,

kljub majhnemu upanju za zmago
s pomočjo čarobnih mečev in čarovnije.

Geoffrey je združil vse skupaj:

magični meč Caledfwlch

in rimljansko utrdbo Caerleon, ki sta
se pojavila v njegovi izvirni literaturi,

zato je Geoffreyjev Artur vladal
iz Caerleona in vihtel Caliburnus,

latinski prevod Caledfwlcha.

Geoffrey je Arturjevi zgodbi
dodal pametnega svetovalca Merlina,

ki je osnovan na keltskem pesniku Myrrdin.

Če je Artur res živel, je bil
najverjetneje vojaški vodja,

ampak Geoffreyjevi veličastni zgodovini
je bolj ustrezal lik kralja iz gradu.

Geoffreyjeva pripoved je
pritegnila pozornost, na katero je upal,

in kmalu jo je pesnik Wace
okoli leta 1155 n.š.

prevedel iz latinščine v francoščino.

Wace je dodal še eno značilnost
Arturjevemu izročilu o Geoffreyjevem meču,

gradu

in čarovniku:

okroglo mizo.

Zapisal je, da je Artur dal
zgraditi mizo zato,

da bi bili vsi gostje na njegovem
dvoru enakovredni,

in da se ne bi nihče mogel
hvaliti z višjim položajem pri mizi.

Po branju Waceovega prevoda, je še en
francoski pesnik, Chrétien de Troyes,

napisal serijo ljubezenskih romanov, ki so
katapultirali Arturjevo zgodbo v slavo.

Predstavil je zgodbe posameznih vitezov,
na primer Lancelota in Gawaina

in zmešal elemente
romantike s pustolovščinami.

Ustvaril je Arturjev,

Lancelotov

in Guineverin ljubezenski trikotnik.

V medčloveške spletke je
vnesel še sveti gral.

Chrétien je najbrž temeljil moč grala na
magičnih predmetih iz keltske mitologije.

Živel je sredi Križarskih vojn

in drugi so postavili skrbi časa na gral

in mu tako dodelili vlogo
mogočne relikvije iz časa križanja.

Sledile so številne
priredbe Chrétienovega dela

v francoščini in drugih jezikih.

Med temi priredbami je
Caerleon postal Camelot,

in Caliburnus se je
prekrstil v Excalibur.

V 15. stoletju

je Sir Thomas Malory združil
zgodbe v »Arturjevo smrt«,

ki je osnova številnih
sodobnih pripovedi o Kralju Arturju.

V tisočih letih odkar se je
Artur prvič prikazal v keltski pesmi,

se je njegova zgodba
kar naprej spreminjala,

da bi odražala zainteresiranost njegovih
kronistov in njihovih občinstev.

Še danes to legendo
predelujemo in prilagajamo.

Ne glede na to,
ali je ta mož kdaj živel,

ljubil, vladal
ali živel pustolovsko,

je nedvomno, da je njegov lik
postal nesmrten.