Kako najti delo, ki ga obožujete

Scott Dinsmore je dal odpoved v službi, zaradi katere je bil nesrečen, in preživel naslednja štiri leta v ugotavljanju, kako najti delo, ki je veselo in pomenljivo. Svoja spoznanja deli v tem varljivo preprostem govoru o odkrivanju, kaj za vas res šteje - in kako začeti delati na tem.

O, kakšna čast.
Vedno sem se spraševal, kako to izgleda.

Torej, pred osmimi leti sem dobil
najslabši poklicni nasvet v življenju.

Prijatelj mi je rekel:

"Ne skrbi kako všeč
ti je delo, ki ga opravljaš zdaj.

Pomembno je samo
za grajenje tvojega življenjepisa."

Prav takrat sem se vrnil iz
Španije, kjer sem živel nekaj časa,

in začel v podjetju Fortune 500.
Mislil sem: "Super.

Imel bom velik vpliv na svet."

Toliko idej sem imel.
Po skoraj dveh mesecih

sem opazil, da imam vsako jutro
približno ob 10. uri to čudno potrebo,

da bi z glavo udaril skozi
zaslon svojega računalnika.

Ne vem, če se je kdo že kdaj tako počutil.

Kar kmalu po tem sem opazil,
da so vsi tekmeci v našem prostoru

že avtomatizirali vlogo
mojega delovnega mesta.

Prav v tem obdobju sem dobil ta modri
nasvet o grajenju svojega življenjepisa.

No, medtem ko sem skušal ugotoviti,

skozi katero okno v drugem nadstropju
naj skočim, da bi spremenil stvari,

sem prebral povsem drugačen
nasvet Warren Buffeta, ki pravi:

"Iskati službe za grajenje življenjepisa
je tako kot hraniti seks za stara leta."

(smeh)

Ko sem to slišal, sem imel vse,
kar sem potreboval.

V dveh tednih sem zapustil to
podjetje z enim samim namenom:

najti nekaj, kar bi lahko
zamočil. Tako težko je bilo.

Hotel sem imeti nekakšen vpliv.
Ni bilo važno kakšen.

In zelo hitro sem odkril, da nisem sam:

več kot 80 odstotkov ljudi

ne uživa v svojem delu.

Domnevam, da je med vami tu drugače,

ampak to je povprečje študije Deloitte.

Zato sem želel izvedeti,
kaj je tisto, kar ločuje te ljudi,

ki opravljajo strastno delo,
spreminjajo svet,

ki se zbujajo navdahnjeni vsak dan,

od ostalih 80 odstotkov ljudi,

ki živijo nekakšna življenja
v tihem obupu.

Začel sem intervjuvati ljudi,
ki delajo navdihujoče delo,

prebiral sem tudi knjige
in naredil študije,

skupaj 300 knjig o namenu
in karieri in vsem tem.

Popolnoma sem se zatopil v to,
res, s sebičnim namenom, da bi -

želel sem najti delo,
ki ga ne bi mogel ne opravljati,

kaj bi to pomenilo zame.

Ko sem to počel,
me je več ljudi spraševalo:

"Ti se spoznaš na te kariere.

Ne maram svojega dela.
Se lahko dobiva na kosilu?"

"Seveda." A moral bi jih opozoriti,

saj sem na tej točki tudi sam
odnehal v 80 odstotkih.

Od ljudi, s katerimi sem kosil,
jih je 80 % dalo odpoved

v roku dveh mesecev.

Na to sem bil ponosen, pa nisem
obvladal nikakršne posebne čarovnije.

Šlo je za preprosto vprašanje,
ki sem ga vedno zastavil.

Glasilo se je tako: "Zakaj
opravljaš to delo?"

In njihov odgovor je pogosto bil:

"No, ker mi je nekdo rekel, da moram."

Tako sem spoznal, da se
ogromno ljudi okoli nas

vzpenja po lestvi, na katero
jim je nekdo rekel, naj se vzpnejo,

in se konča naslonjena na napačni steni

ali pa sploh nobeni.

Dlje kot sem bil s temi ljudmi
in uvidel problem -

pomislil sem, kako
bi ustvarili skupnost,

mesto, kjer bi se ljudje počutili doma,

in, kjer bi lahko delali stvari drugače,

izbrali manj prehojeno pot,
kjer bi to spodbujali

in navdihnili ljudi, da se spremenijo?

Zamisel se je razvila v kar
imenujem Živi svojo legendo,

kar bom predstavil v kratkem.

Ko pa sem to odkrival, sem opazil okvir

treh res preprostih stvari,

ki so skupne vsem tem
strastnim oblikovalcem sveta,

bodisi, da ste Steve Jobs
ali pa samo, saj veste,

oseba, ki ima pekarno na vaši ulici.

Ampak opravljate delo, ki vas pooseblja.

Te tri bi delil z vami,
da jih uporabimo kot objektiv

za preostanek dneva in, upajmo,
za preostanek življenja.

Prvi korak tega tristopenjskega
okvira strastnega dela

zahteva, da postanete
samostrokovnjak in razumete sebe.

Kajti če ne veste, kaj iščete,

tega nikoli ne boste našli.

In tega ne bo nihče naredil namesto nas.

Magisterij iz strasti, namena
in kariere ne obstaja na nobeni univerzi.

Zakaj to ni obvezni
dvopredmetni magisterij?

Ampak o tem niti ne bom razpravljal.

Več časa porabite pri izbiri
TV-ja za vašo študentsko sobo

kot pa pri izbiri vašega
magisterija in področja študija.

A dejansko je od nas
odvisno, za kaj se bomo odločili.

Zato potrebujemo okvir,
način za navigacijo skozi to.

Zato moramo za naš kompas prvo ugotoviti,
katere so naše edinstvene vrline.

Kaj je tisto, zaradi česar
z veseljem vstanemo,

pa če smo plačani ali ne,
tisto, za kar se nam ljudje hvaležni?

Iskalnik prednosti 2.0 je knjiga
in tudi spletno orodje.

Toplo jo priporočam za razvrščanje stvari,
pri katerih ste že po naravi dobri.

Vprašajmo se, kaj je naš okvir
ali hierarhija pri sprejemanju odločitev?

Nas skrbi za ljudi, našo družino, zdravje,

ali samo za dosežke, uspeh in podobno?

Ugotoviti moramo, kaj pomeni
sprejeti take odločitve,

šele potem vemo, kakšni smo po duši,

da je ne prodamo namenu,
za katerega nas sploh ne briga.

Naslednji korak so naše izkušnje.

Vsi imamo izkušnje.
Vsak dan in vsako minuto se učimo,

kaj imamo radi, kaj sovražimo,

v čem smo dobri in v čem obupni.

In če temu ne posvečamo pozornosti,

ne osvajamo tega znanja

in ga ne uporabljamo skozi življenje,
potem je vse zaman.

Vsak dan, vsak teden,
vsak mesec vsakega leta

preživim nekaj časa samo
v razmišljanju, kaj je šlo v redu,

kaj je šlo narobe in kaj hočem ponoviti

in kaj lahko vključim v svoj vsakdan.

In to še posebej, ko vidite ljudi,
sploh danes,

ki vas navdihujejo in počnejo stvari,
ob katerih rečete:

O moj Bog, to kar počne Jeff,
hočem biti kot on.

Zakaj to pravite? Pišite si v dnevnik.

Zapišite si, kaj vas pri njih navdihuje.

Nikar ne vključite
vsega njihovega življenja,

ampak si zapišite le tisto,
kar vas pritegne,

tako bomo sčasoma imeli zalogo stvari,

ki jih lahko vpeljemo v naš vsakdan
in nam omogočijo strastnejše življenje

in večji vpliv.

Saj ko začnemo z zbiranjem teh stvari,

potem lahko definiramo,
kaj nam uspeh dejansko pomeni,

a brez vseh različnih delov kompasa
je to nemogoče.

Znajdemo se v situaciji -
živimo to zrežirano življenje,

ki ga očitno vsi preživijo v vzpenjanju
po lestvi gor do ničesar.

To je nekako kot v filmu
Wall Street 2, kdor ga je gledal,

kjer novinec vpraša direktorja
in pomembnega bankirja Wall Streeta:

"Kakšna je vaša številka?
Vsak ima številko,

pri kateri se bo ustavil, ko jo doseže."

On odgovori: "Oh, to je preprosto. Več."

In se samo nasmehne.

In to je žalostno stanje večine ljudi,

ki ne vedo, kaj je zanje pomembno,

saj nenehno segajo po nečem,
kar nam ne pomeni nič,

vendar to počnemo zato,
ker pravijo, da moramo.

Vendar, ko enkrat sestavimo ta okvir,

lahko začnemo prepoznavati stvari,
ki nas oživljajo.

Pred tem je strast lahko prišla
in vas udarila v obraz,

ali morda pri vaši potencialni vrsti dela,
vi pa ste jo mogoče zavrgli,

ker niste vedeli, kako bi jo prepoznali.

A ko izveste, lahko vidite nekaj
skladnega z vašimi vrlinami,

vašimi vrednotami,
s tem, kdo ste kot oseba

zato zgrabite to, storite nekaj s tem

in stremite k temu ter skušajte
vplivati s pomočjo tega.

Živi svojo legendo
in gibanje, ki smo ga začeli,

ne bi obstajala, če ne bi imel kompasa,
s katerim sem ugotovil:

"To je nekaj, k čemu želim
stremeti in vplivati na svet."

Če ne vemo, kaj iščemo,
tega ne bomo nikoli našli.

Ko pa imamo ta okvir, kompas,

potem lahko naredimo naslednji korak -
in tisto zgoraj nisem jaz -

narediti nemogoče
in premakniti naše meje.

Obstajata dva razloga,
zakaj ljudje ne počnejo stvari.

Prvič, prepričajo se, da ne zmorejo,

ali pa jim to dopovejo drugi.

Kakorkoli že, to začnemo verjeti.

Ali obupamo, ali pa nečesa
sploh nikoli ne začnemo.

Vse je bilo nemogoče,
dokler ni tega nekdo storil.

Vsak izum, vsako novo stvar na svetu

so sprva imeli za noro.

Roger Bannister in štiriminutna milja,
fizično je bilo nemogoče

preteči miljo v štirih minutah,

dokler se Roger Bannister
ni opogumil in to storil.

In kaj je bilo potem?

Dva meseca kasneje je 16 ljudi
preteklo štiriminutno miljo.

Stvari v naši glavi, ki jih
imamo za nemogoče,

so pogosto le mejniki,
ki čakajo, da jih dosežemo,

če samo malo premaknemo meje.

In mislim, da se to verjetno začne
z vašim fizičnim telesom in fitnesom,

bolj kot karkoli, saj to lahko nadziramo.

Če ne zmorete preteči milje,

si dokažite, da lahko tudi dve

ali maraton, ali izgubite
dva kilograma, ali karkoli že je,

Zaveste se, da se samozavest sestavlja

in se lahko prenese
v preostanek vašega sveta.

In s prijatelji smo se že
kar malo navadili na to.

Imamo to majhno skupino.
Skupaj hodimo na pustolovščine,

in pred kratkim sem se znašel v
nekakšnem negotovem položaju.

Bojim se globoke, temne, modre vode.

Ne vem, če ima še kdo tak strah,

odkar je gledal film Čeljusti 1, 2, 3
in 4 približno šestkrat

kot jaz v otroštvu.

Ampak vse, kar je višje od tega,
če je motno, že čutim to prav zdaj.

Prisežem, da je nekaj tam.

Tudi če je jezero Tahoe, sladka voda,
kjer je strah povsem neutemeljen,

je neumno, ampak je prisoten.

No, pred tremi leti sem bil na vlačilcu

prav tu v zalivu San Francisco.

Bil je deževen, nevihten, vetroven dan,
ljudem je bilo slabo na čolnu

in tam sem sedel v potapljaški obleki
in gledal skozi okno

čisto zgrožen ter razmišljal,
da bom zaplaval v svojo smrt.

Namenil sem se
preplavati ožino Golden Gate.

Domnevam, da so nekateri ljudje
v tem prostoru to že storili.

Sedel sem tam in kolega Jonathan,
pobudnik,

je prišel do mene in opazil,
v kakšnem stanju sem bil.

Rekel je: "Scott, stari,
kaj se sploh lahko zgodi?

Imaš potapljaško obleko. Ne boš utonil.

In če ne boš zmogel,
samo skoči na enega od 20 kajakov.

Če pa napade morski pes,
zakaj bi izbral tebe

izmed več kot 80 plavalcev?"
Hvala, to zelo pomaga.

Dodal je še: "Zares, samo uživaj. Srečno."

Potem je skočil
v vodo in odplaval. V redu.

Izgleda, da je motivacijski govor res
pomagal, imel sem občutek popolnega miru.

Verjetno zato,
ker je imel Jonathan 13 let.

(smeh)

Od 80 ljudi, ki so plavali ta dan,

jih je bilo 65 starih med 9 in 13 let.

Pomislite, kakšen bi bil vaš
pristop do sveta,

če bi pri devetih letih ugotovili,
da lahko preplavate miljo in pol

od Alcatraza do San Francisca
v vodi s trinajstimi stopinjami.

Čemu bi rekli "da"?

Nad čim ne bi obupali? Kaj bi poskusili?

Proti koncu plavanja
sem prišel k Vodnemu parku

in potem prilezel iz vode.

Seveda je pol otrok že končalo,

zato so vsi navdušeni navijali zame.

Če je že kdo kdaj plaval v Zalivu,
ve, da sem imel zmrznjeno glavo.

Skušal sem odtaliti obraz in gledal
ljudi, ki so zaključevali.

Takrat zagledam otroka.
Nekaj ni bilo v redu.

Samo mahal je z rokami.

Komaj je vdihnil malo zraka,
že je zopet sunil z glavo pod vodo.

Opazil sem, da to
spremljajo tudi drugi starši.

Prisežem, da so mislili enako:

"Zato devetletnikom ne dovoliš
plavati od Alcatraza."

To ni bila utrujenost.

Naenkrat sta dva starša
stekla k njemu, ga zgrabila

in ga dala na svoja ramena.
Nekako vlekla sta ga,

povsem slabotnega.

Hodili so nekaj metrov,

in ga položila
na njegov invalidski voziček.

On pa je dvignil svoje pesti v najbolj
norem izrazu zmage.

Še vedno čutim toploto
in energijo tega fanta,

ki mu je uspel ta podvig.

Že prej ta dan sem ga videl
v invalidskem vozičku.

Vendar nisem vedel, da bo šel plavat.

Pomislite, kje bo čez 20 let?

Koliko ljudi je reklo, da tega
ne zmore, da bo umrl, če poskusi?

Ljudem dokažete, da so se motili. In sebi,

da lahko naredite majhne postopne potiske

za to kar veste, da je mogoče.

Ni vam treba biti
najhitrejši maratonec na svetu,

ampak le v okviru svojih nemogočih
omejitev. Da te presežete,

morate začeti z majcenimi koraki.

Najboljši način za to pa je,

da se obdate z vnetimi ljudmi.

Nemogoče najhitreje premagate tako,

da se obdate z ljudmi, ki to že delajo.

Naj omenim citat Jima Rohna, ki pravi:

"Ste povprečje petih ljudi,
s katerimi preživite največ časa."

V zgodovini sveta ni
boljšega trika za premik,

od koder ste trenutno,
do tam, kjer bi radi bili,

kot ljudje, ki jih zberete okoli sebe.

Ti spremenijo vse
in to je dokazano dejstvo.

Leta 1898 je Norman Triplett
opravil študijo s kupom kolesarjev.

Meril je njihov čas na stezi v skupini

in tudi posamezno.

Vsakič je dokazal, da so
kolesarji v skupini vozili hitreje.

Od takrat se to ponavlja v vseh
družbenih slojih in poklicih

in vedno znova dokazuje isto:

ljudje okoli vas so pomembni
in okolje pomeni vse.

A vi morate obvladati okolje,
to deluje v obe smeri.

80 odstotkov ljudi ne mara svojega dela.

To pomeni večina okoli nas,
ne tukaj, ampak povsod drugje.

Spodbujajo sprijaznitev in preprečujejo,
da bi sledili pomembnim stvarem,

zato moramo obvladovati tako okolje.

V taki situaciji sem se znašel -

to je osebna izkušnja izpred par let.

Je že kdo imel kdaj hobi ali strast,
v katero ste vlili svoje srce in dušo,

res veliko časa, in si to tako želeli
spremeniti v posel,

vendar temu nihče ni posvečal pozornosti
in zamisel ni ustvarjala dobička?

Ok, štiri leta sem se trudil
začeti gibanje Živi svojo legendo,

da bi pomagal ljudem delati delo,
ki jih res zanima in navdihuje.

Delal sem vse, kar sem lahko,

in samo tri osebe so bile pozorne.

Vsi so tam zadaj:
moja mati, oče in moja žena, Chelsea.

Hvala vam za podporo.

(aplavz)

Tako zelo sem si to želel, gibanje pa je
imelo ničodstotno rast štiri leta.

Nameraval sem že zaključiti projekt,

a sem se prav takrat

preselil v San Francisco in spoznal
nekaj precej zanimivih ljudi,

ki so imeli nore življenjske stile,
polne avantur,

poslov, spletnih strani in blogov,

ki so obdajali njihove strasti
in zares pomagali ljudem.

Eden od mojih prijateljev
ima družino z osmimi člani

in podpira celo svojo družino

z blogom, ki ga piše dvakrat na teden.

Pravkar so se vsi po enem mesecu
vrnili iz Evrope.

To me je kar malo vrglo iz tira.
Kako je to sploh mogoče?

Ko sem to videl,
sem dobil neverjeten navdih,

namesto, da bi ga ukinil,
sem se odločil vzeti to resno.

Storil sem vse mogoče,
da sem porabil svoj čas,

vsako budno uro, s preganjanjem teh ljudi,

se družil z njimi, pil pivo in treniral,
kar je pač bilo.

In po štirih letih ničelne rasti

se je v šestih mesecih druženja z njimi

skupnost Živi svojo legendo
povečala za desetkrat.

V še 12 mesecih se je
povečala za 160-krat.

In danes več kot 30 tisoč ljudi
iz 158 držav

uporablja naša orodja
za kariere in povezave vsak mesec.

Ti ljudje so ustanovili
skupnost strastnih ljudi,

ki so spodbudili možnost,
o kateri sem sanjal

za Živi svojo legendo pred toliko leti.

Ljudje spremenijo vse zato -

veste, se vprašate, kaj se dogaja.

No, štiri leta nisem poznal
nikogar v tukaj,

niti nisem vedel, da obstaja,
da lahko ljudje delajo vse to,

da obstajajo gibanja, kot je to.

Potem pa sem prišel sem v San Francisco
in vsi so se ukvarjali s tem.

Postalo je normalno. Zato sem začel
razmišljati, kako bi sploh to naredil,

namesto tega, kako sploh ne bi.

Ko se to zgodi, se v glavi vklopi stikalo,

kar spremeni ves vaš svet.

Brez truda se vaši standardi
pomaknejo od tukaj do tukaj.

Ni potrebno spremeniti ciljev.
Spremeniti morate le okolje.

To je to in zato sem rad
med ljudmi te celotne skupine,

zato grem na vsak TED-ov dogodek,
če le lahko,

in si te dogodke ogledam na iPad-u
na poti na delo.

Kajti to je skupina ljudi,
ki spodbuja možnosti.

Cel dan lahko preživimo skupaj
in še veliko drugih.

Če povzamem stvari,
kar zadeva te tri stebre,

imajo vsi predvsem eno skupno stvar.

So stoodstotno pod našim nadzorom.

Nihče vam ne more reči,
da se ne morete učiti o sebi.

Niti, da ne morete podreti vaših meja,

spoznati, kaj je za vas nemogoče,
in podreti tudi to.

Niti, da se ne obdate
z navdihujočimi ljudmi,

ali oditi od ljudi,
ki vas vlečejo navzdol.

Ne morete nadzorovati recesije.

Ne tega ali vas bodo odpustili
ali se boste znašli v prometni nesreči.

Večina stvari je popolnoma
izven naših moči.

Te tri stvari pa so popolnoma
odvisne od nas

in lahko spremenijo ves naš svet,
če se odločimo storiti nekaj glede tega.

In to se začenja dogajati na širši ravni.

Pravkar sem prebral v reviji Forbes,
da je ameriška vlada prvič

v mesecu poročala,
kje je več ljudi dalo odpoved,

kot jih je bilo odpuščenih.

Mislili so, da je anomalija,
a se je zgodilo tri mesece zaporedoma.

V času, ko ljudje trdijo,
da je okolje težko,

ljudje kažejo sredinec
temu vnaprej zrežiranemu življenju,

stvarem, ki bi jih morali narediti,

v zameno za stvari, ki so pomembne njim,
in se ukvarjajo z navdihujočimi stvarmi.

Zadeva je takšna,
ljudje se začenjajo zavedati verjetnosti,

da je v resnici domišljija edina stvar,
ki omejuje možnosti.

To ni več kliše.

Ne zanima me, kaj vas privlači,
kakšna je vaša strast, kakšen vaš hobi.

Če vas zanima pletenje,
boste našli nekoga, ki to obvlada

in se lahko učili od njih.
To je fantastično.

In za to se gre že ves dan:
učiti se od ljudi, ki govorijo,

in mi jih vsak dan opisujemo na
Živi svojo legendo,

kajti ko običajni ljudje
počnejo nekaj izrednega

in smo mi lahko zraven,

to postane normalno.

Ne gre za to, kako si Gandhi
ali Steve Jobs in počneš nekaj norega.

Gre samo za to, da naredite nekaj,
kar je pomembno vam,

in ima učinek,
ki ga lahko dosežete samo vi.

Ko že govorimo o Gandhiju:
bil je bivši odvetnik,

kot temu pravijo,

in poklican k večjemu cilju.
Tistega, kar je bilo zanj pomembno,

ni mogel zavrniti.

Obstaja njegov citat,
kateremu povsem sledim.

"Najprej te ignorirajo,
potem se ti smejijo,

potem se borijo proti tebi,
potem pa zmagaš."

Vse je nemogoče,
dokler tega nekdo ne stori.

Lahko se družite z ljudmi,
ki vam pravijo, da ni mogoče

in da ste neumni, ker poskušate.

Ali pa se obkrožite z ljudmi,
ki spodbujajo možnosti,

ljudmi, ki so v tem prostoru.

Jaz to namreč vidim kot našo odgovornost,
da pokažemo svetu,

da lahko vse, kar izgleda nemogoče,
postane nova normalnost.

In to se je že začelo dogajati.

Prvič, delajmo stvari, ki nas navdihujejo,

tako da bomo lahko navdihnili druge ljudi
za stvari, ki njih navdihujejo.

Vendar navdiha ne moremo najti,

če ne vemo, kaj iščemo.

Narediti moramo nekaj na sebi,

biti pri tem načrtni in odkrivati novo.

Predstavljam si svet, kjer 80 odstotkov
ljudi obožuje svoje delo.

Kako bi to izgledalo?

Kakšne bi bile inovacije?
Kako bi se obnašali do ljudi okoli vas?

Stvari bi se začele spreminjati.

Ob koncu imam samo še eno vprašanje za vas

in mislim, da je edino vprašanje,
ki je pomembno.

In sicer, katerega dela
ne morete ne opravljati?

Odkrijte ga, živite ga,

ne samo za vas, ampak za vse okoli vas,

kajti to je način, s katerim
začnemo spreminjati svet.

Katerega dela ne morete ne opravljati?

Hvala vam.

(aplavz)