Na glavo | Rok Rozman | TEDxLjubljana

Balkan Rivers Tour je gibanje, ki ustavlja nepotrebne jezove na neokrnjenih balkanskih rekah in je največja tovrstna akcija za zaščito divjih rek v Evropi. Rok Rozman v svojem govoru razlaga, kako brez pravega plana obup preliti v akcijo. Izpostavljenost sponzorjev se je odločil nameniti rekam, ne sebi. Znanje biologije izkorišča za direktne akcije, ne za službo v inštitutih. Izkušnje iz kariere profesionalnega športnika mu pomagajo pri vztrajnem boju in ne pri karieri trenerja. Željo po zabavi pa usmerja v vsakoletno mesec dni trajajočo odpravo kajakaško odpravo, polno piva in veselja, ki so ji nadeli ime Balkan Rivers Tour. Odprava je postala največja direktna akcija za zaščito divjih rek v Evropi. Poganja gibanje, ki ustavlja nepotrebne jezove na neokrnjenih balkanskih rekah. Leta 2016 je Rok za svoje delo in za delo odbite ekipe prejel najvišjo nagrado v kajaku, Zlato veslo. A kot pravi sam je zanj edina nagrada, ki šteje, vsak zaustavljen jez in nasmeh domačina in polžka, ko to izvesta. Na odru TEDxLjubljana nam bo predstavil, kako brez pravega plana obup preliti v akcijo. This talk was given at a TEDx event using the TED conference format but independently organized by a local community. Learn more at https://www.ted.com/tedx

Ali vidite to?

Pa to?

To?

To?

In to?

Kje mislite, da so te reke?
V Južni Ameriki ali Aziji?

Ne, vse te reke so le par ur vožnje
južno od Ljubljane, na Balkanu.

Vse te reke so še prosto tekoče.

Pa si poglejmo nekaj številk.

Raziskava, ki je bila
napravljena v letu 2014,

je zajela 35.000
rečnih kilometrov na Balkanu.

Ugotovili so, da je 30 % teh rek
in rečnih odsekov nedotaknjenih, divjih.

50, aha...

(Smeh)

Hidro lobi je povsod.

(Smeh, aplavz)

Od teh jih je 50 %,
hvala Holding Slovenske Elektrarne,

v dobrem ekološkem stanju.

Preostalih 20 % pa za jezovi
ali v kanalih.

Če si to ogledamo na zemljevidu,
je slika takšna.

Modra barva predstavlja divje reke,
zelena zelo dobro ohranjene,

rumena skoraj uničene
in rdeča so reke za odpis.

Precej je modre in zelene barve,
zato temu rečemo modro srce Evrope.

Pa si poglejmo stvar še
v širšem kontekstu.

Na evropskih rekah je
več kot en milijon pregrad.

Od tega je več kot 5.000 visokih jezov,

kar pomeni med 15 m
in 250 m visokih jezov.

Večina teh zidov je bila zgrajena
pred kratkim,

naši dedki so bili pridni gradbinci.

Za primerjavo, Slovenija ima 21 velikih
hidroelektrarn in več kot 500 malih HE.

Teh 500 HE, da manj kot 1% elektrike,
uniči pa več kot 400 rek in potokov.

Če uporabimo isti filter kot za Balkan
za Nemčijo, to izgleda tako.

Ni modre kaj ne?
Nemci ne vedo, kaj je živa reka.

Zdaj je pa mogoče že čas,
da se jaz predstavim.

Moje ime je Rok in imam resnično rad
reke ter zdravo pamet.

In to ne v smislu prebiranja časopisov
o tej temi ali moderne hipsterske scene.

S tem odraščaš.

Še danes se dobro spomnim, kako je bilo,

ko me je oče prvič vzel s sabo
na ribolov na reko Savo. Na našo Savo.

Kako sem tam gledal v vodo,
kako sem užival v zvokih,

kako sem hotel skočiti v brzico.

Kako sem se tam enostavno počutil doma.

Še sedaj se spomnim, da je padal dež,
ko sva se vračala nazaj do avta.

Oče je ujel ribo, jaz je nisem,
ampak je reka ujela mene.

Ampak, ko sem bil majhen, sem imel
še druge ideje, predvsem športne.

Pri štirih letih sem začel igrati hokej
in neizmerno užival v tej igri,

vse do 16. leta, ko sem prenehal.

Pa nisem nehal zato,
ker bi se naveličal, ampak zato,

ker sem se na smrt skregal s trenerjem.

S tem na vaši levi, ki tako resno gleda.

Rekel mi je kar nekaj
neprimernih besed med tekmo.

Meni se je zmešalo
in sem vanj vrgel drsalke.

Poznate to, ko morate izreči nekaj
neumnega, da zadostite ihti.

No, meni je zares uspelo.

Pojdi nekam v tri vesele marjetice,
jaz grem veslat!

(Smeh, aplavz)

Ja ne!

Hitro sem se praskal po glavi,
češ kakšen butelj sem.

Ampak, ko to rečeš pred 20 hokejisti,
moraš to napraviti,

drugače jih boš
do konca življenja poslušal.

Najbolj dinamično igro sem zamenjal
za najbolj dolgočasen

in garaški šport, kar jih obstaja.

Sam sredi jezera, z žulji
na riti in rokah, v rikverc.

(Smeh)

Ampak je pa to šport, ki ima rad trmo.

V štirih letih mi je uspelo priti na
Olimpijske igre in tam sem se odločil,

da če dobimo kolajno, bom s tem
športom prenehal, ker ga ne maram.

(Smeh, aplavz)

Ampak...

Počakajte!

(Aplavz)

Jaz tukaj lovim čas, nehajte ploskati!

(Smeh)

Ni mi uspelo, bili smo četrti.

(Smeh)

Vrnil sem se domov in se
še eno leto vozil v rikverc

in na srečo dobil kolajno naslednje leto,
na svetovnem prvenstvu.

(Smeh)

Ne, ne, ne!

(Aplavz)

Te slike vam ne kažem zato, da bi videli
kako fit sem izgledal, ampak zato,

da bi si ogledali
mojega sponzorja na nogi.

(Smeh)

Holding Slovenske Elektrarne.

No, ampak nisem držal svoje obljube,
pri dvajsetih letih

ti hitro operejo možgane.
Malo so mi ga sponzorji, žuri, dekleta...

Nisem nehal, ampak potem
se je zgodilo nekaj res dobrega.

Huda poškodba hrbta.

Tri mesece nisem bil v čolnu,
doma sem ležal negiben v bolečinah.

Ko ne moreš početi ničesar,
začneš razmišljati.

Prišel sem do tega, da sem vložil
vse svoje življenje v nekaj,

v kar sploh ne verjamem.

V nekaj, kar je precej votlo, plehko.

Zato sem se odločil, da neham, se
rehabilitiram in to še uradno razglasim.

To je bila prava odločitev in potem
se je življenje zame zares začelo.

Zamenjal sem čoln, veslaškega za kajak,

v katerem končno vidiš kam greš.

Ter spoznal to noro klapo!
Poglejte ta dva.

En ima ragbi čelado za v kajak
in je totalno nor,

drugi ima sicer belo čelado, pa je
še na tej sliki verjetno malo pijan.

Bil je pa najin učitelj v srednji šoli.

Si predstavljate, kako je izgledalo,

ko smo šli skupaj po Evropi,
super je bilo!

Diplomiral sem iz biologije,
magistriral iz ekologije

in z leti postal precej dober kajakaš,
v bistvu profesionalen kajakaš.

Ta kombinacija mi je dala misliti
predvsem o jezovih,

ker so bili takrat zame, tako kot
tudi za večino, zelena rešitev,

obnovljiv vir energije.

Večinoma sem jih spremljal samo
preko grafa na internetu.

V smislu, kdaj se bo odprla rampa,
da bo voda dovolj visoka,

da bom lahko šel s kajakom na brzice.

Ker pa v življenju dostikrat zamujam,
sem tudi v tem primeru zamujal

in imel priložnost videti,
da ko zaprejo rampo,

to ne predstavlja problema samo meni,

ampak tudi ribam in ostalim organizmom.

Imel sem priložnost videti, da jezovi
preprečijo pot ribam pri migraciji,

ko se drstijo proti toku.

To ni samo problem v smislu romantike.

Problem je v tem,

da to onemogoča kroženje snovi
skozi ekosisteme na globalni ravni.

Na primer lososi vsako leto s svojimi
trupli pognojijo povirna območja rek.

Ker se prosto tekoče reke nahajajo
samo še v manj razvitih območjih sveta,

sem imel možnost videti tudi to,
da se zmeraj najde investicija iz tujine,

ki poganja korupcijo in pranje denarja
preko lokalne politike, ki je poceni.

Ta politika sprejme odločitve,
ki niso v redu za domačine.

Tisti nad jezom se morajo odseliti,
ker jim potopijo vasi.

Za tiste pod jezom pa se razmere
čisto spremenijo in čudno, kakor se sliši,

včasih trpijo tudi za pomanjkanjem vode.

Veliko je tudi nasilja.

V Albaniji je bilo v zadnjih štirih letih
aretiranih 34 ljudi,

enega so celo ustrelili.

Še nekaj je pomembno, kar se tiče jezov,
včasih gre kaj tudi narobe

in vam tega ne povejo.

Veliko je primerov s celega sveta,

ampak povedal vam bom o enem,
ki je vam najbližji.

Na poti do smučišča v Cortino d'Ampezzo
lahko vidite Vajont.

Tam je leta1963 val udaril čez jez
zaradi zemeljskega plazu

in v nekaj minutah je umrlo 1900 ljudi.

Ko sem se še bolj poglobil v jezove,
je odpadel še zadnji argument,

zakaj so koristni.

Predstavljali so jih kot dobre,

z namenom reševanja podnebne krize,
pa je kot kaže ne bodo.

Ta graf prikazuje emisije
iz različnih virov energije,

za en pridobljen kilovat energije.

Na skrajni desni lahko vidite,
da so jezovi primerni le v severnih legah.

Zemeljski plin tudi ni najboljši.

Medtem pa premog, ki ga tretiramo
kot najbolj umazani vir energije,

ima pol manj emisij kot jezovi v tropih.
Kar je noro!

Te emisije metana
in ogljikovega dioksida nastanejo

zaradi gnitja organske snovi
pod vodo, kjer ni kisika.

Jaz sem vse to vedel,
ampak nisem nič za to naredil.

Izgleda, da sem rabil brco v rit.

Kvalitetno brco v rit sem dobil
na tem izletu.

Z Žanom sva šla na kajak odpravo v Čile,

z namenom, da najdeva precej visok slap.

Našla pa sva tega mojstra!

Po treh dneh v Čilu, sem ga spoznal
na ulici, v nekem kraju precej južno.

Izgledal je, kot da prosjači
in sem ga peljal na pivo.

Izvedel sem, da mu je ime Ben,
da je iz Avstralije, ter da je prišel

v Južno Ameriko za dva meseca,
ostal pa je za več kot dve leti.

Ko sem ga vprašal zakaj,
mi je njegov odgovor dal misliti.

Slišal je, da nameravajo zgraditi jez
na izvirnem kraku Amazonke, Marañónu.

Ker ni bil nihče drug proti,
se je odločil, da bo pa on tisti.

(Smeh)

Mislil sem si, poglej ga,
Don Kihota, ta pa je car!

Skupaj smo v Patagoniji preživeli
več kot mesec dni.

Ta mojster je postal
moja velika inspiracija!

To je njegov plakat za prvo akcijo,
ki jo je izvedel na tej reki.

Moj izlet se je končal, moral sem domov.

Vendar ko sem prišel domov,
je bila prva stvar kupiti karto,

da se vrnem nazaj v Peru
in temu človeku pomagam.

Medtem, ko sem brskal po internetu,
sem naletel na to.

To je zemljevid Balkana
od Slovenije do Albanije.

To pa so vsi jezovi,
ki jih nameravajo zgraditi

v naslednjih 5 do 10 letih, skupaj 2700.

Ko sem to videl, se mi je pred očmi
kar stemnilo, kar si lahko predstavljate.

Ugotovil sem, da imam samo tri možnosti.

Prvič, da se ga zapijem,
ker s tem ne morem živeti.

Drugič, da se prepustim melanholiji.

Tretjič, da nekaj ukrenem,
da grem v akcijo.

Po tehtnem premisleku sem se
odločil za kombinacijo prve in tretje.

(Smeh, aplavz)

Poklical sem tiste, ki so napravili
ta zemljevid in jih vprašal,

katera reka potrebuje največ pozornosti.

Rekli so, da tista čisto na jugu,
ki ima polno pik,

češ da je to zadnja velika divja reka
v Evropi, ki ni zajezena.

Čez 10 dni smo se s klapo odpravili
v Grčijo in preveslali reko Vjoso

od izvira do morja.

Posneli smo film na to temo,
z naslovnico v stilu Brokeback Mountain.

(Smeh)

Štirje fantje, kajak in tako naprej...

Ampak zgodilo se je nekaj res posebnega.

Ljudje so se aktivirali.

Bili so proti jezovom,
ker jih nihče ne potrebuje.

Zaradi tega smo se odpravili
na konferenco o rekah v Beograd.

Tam je bila smetana, kako bi temu rekel,

smetana naravovarstvenikov iz vse Evrope.

Tam sem dva dni poslušal kup jamranja
in kompliciranja o tem,

kako je ta problem velik
in da potrebujejo milijon evrov,

da se bo problem rešil
in kje bodo ta milijon dobili.

Bil sem ves togoten,
zato sem jih prosil za 10 minut,

da jim še jaz nekaj povem.

Dali so mi priložnost,
čeprav sem mislil, da mi je ne bodo.

(Smeh)

Nisem hotel biti pametnjakovič brez
argumentov, zato sem krasno zablefiral.

Zelo na hitro sem naredil posnetek
zaslona Google zemljevida

in v Slikarju narisal to rdečo črto.

Rekel sem jim, da bova naslednje leto
s kolegom šla tja vse preveslati

in zadevo pokazala svetu.

To bo noro! Kdo je za?

Pa so mi rekli, daj zaključi hipi,
tukaj diskutiramo o resnih temah.

(Smeh)

Ampak na srečo je na žuru,
ki je sledil konferenci,

do mene prišlo veliko ljudi,
ki živijo v teh krajih.

Rekli so mi, da če se bom
na veslanju ustavil pri njih,

bo za hrano, pijačo
in prenočišče poskrbljeno,

povrhu vsega, se bomo imeli pa še fajn.

Ko na Balkanu nekaj obljubiš in zraven
še kaj spiješ, moraš obljubo držati.

Samo zdaj vam bom pametoval, samo tokrat.

Vsi ste že slišali za prvi korak,
vendar jaz v njega ne verjamem.

Potreben je skok, zato ker se
pri koraku lahko obrneš nazaj.

Ko skočiš, je konec, ni poti nazaj.

Zato vam bom pokazal,
kako sem letos spomladi

premagal strah pred višino.

(Šumenje padala)

(Smeh)

(Aplavz)

V tem primeru bi bilo bolj smešno,
če bi lahko slišali, kaj mi on govori.

Rekel je: "Se boš že znašel,
ko boš v zraku".

(Smeh)

Res sem se znašel, razen pri pristanku,
kot si boste lahko ogledali,

sem pa pristal direktno v drek.

( Smeh)

To je se zgodilo tudi z mojim projektom.

Nekaj sem obljubil, pristal v dreku,
ampak sem se znal iz njega tudi izkopati.

Ugotovil sem, da bo izgledalo smešno,
če bova pri projektu veslala samo dva.

Zato sem začel o tem predavati
in na srečo, dobil neverjetno ekipo.

Uspel pa sem dobiti
celo nekaj sredstev za bencin.

Ta nor zemljevid,
ta rdeča črta je postala takšna.

V samo petih mesecih
smo bili polni načrtov.

Lansko leto,16. aprila, smo se z Bohinja
odpravili na Balkan Rivers Tour.

Ta odprava je trajala 36 dni,
veslalo se je od Slovenije do Albanije,

namen odprave pa je bil dokazati,
da je naravovarstvo čisti Rock 'n' Roll.

Da se gre naravovarstvo lahko vsak,
da za to ni potrebno biti strokovnjak.

Kar je pomembno je to,
da čutiš v srcu, da je to prav.

Tako je izgledalo naše potovanje,
organizirali smo proteste, se družili,

veslali po noro lepih rekah
in hiteli od enega kraja do drugega,

saj smo sproti snemali še film o tem.

Na koncu smo pristali v Albaniji na
Vjosi, kjer smo na reki napravili protest.

To odisejo smo zaključili z velikim
protestom v Tirani, kjer sem predal

svoj kajak prekrit s podpisi kot poziv
albanskemu premierju,

naj zaščiti to reko
in jo razglasi za nacionalni park.

(Aplavz)

Ta odprava je odmevala
po celem svetu in Evropi,

še najmanj pa v Sloveniji, kar me ne čudi.

Odprava je postala z več kot 2000
udeleženci iz 18 držav, na kateri je bilo

preveslanih 23 rek, največja akcija
za ohranjanje rek v zgodovini Evrope.

Bistveno pa je to, da se je
zaustavila gradnja šestih jezov.

Kar pomeni, da jih moramo
zaustaviti še 2694.

(Smeh)

Ampak vsak začetek je težak.

(Aplavz)

Vse to je napravila ta nora ekipa
v stilu bratov Dalton,

brez EU sredstev, brez plana in bullshita.

Mi gremo pa še kar dalje,
letos smo napravili drugi tour,

naslednje leto tretji.

Obljubljamo vam, da se bomo še naprej
srčno borili za pravico,

za polžke, za ribe, predvsem pa zato,
da damo glas domačinom,

ki jih nikoli, nihče noče slišati.

Da damo glas temu pastirju iz Valbone,
ki bo težko pasel ovce pod vodo.

Da damo glas tem ribičem iz Morače,
ki bi radi še naprej lovili postrvi,

ne pa krapov v jezeru.

Da pomagamo tem fantom,
ki so nas v Albaniji razbili v fuzbalu,

in so nam na koncu rekli,
pomagajte nam zaustaviti ta jez,

ker drugače bo vse tukaj 20 m pod vodo.

Še naprej bomo to delali z obilico
dobre volje in piva, ker mislimo,

da se samo s pozitivo lahko premaga
negativo in pohlep.

Zdaj pa stop!

(Smeh)

Ker nočem biti animator,
imam za vas par vprašanj.

Ali vas v zadnjem času še posebej
vznemirja kakšna novica?

Če vas ne, je bilo
zadnjih 15 minut vrženih stran.

(Smeh)

Močno upam, da vas.

Ali mislite, da se je
nad to novico smiselno pritoževati?

Slovenci se ponavadi lotimo reševanja
problemov tako, da gremo v lokal,

naročimo pivo, se pritožujemo nad vsem,

potem sprejmemo odločitev,
da se ne da nič narediti,

spijemo še tri in gremo poklapani domov.

Povejte mi zdaj, kaj se da narediti.

Ali se je smiselno pritoževati?

(Glasen ne s strani občinstva)

Super, zato vas ne bom vprašal,
če boste ukrepali,

ampak, kako boste ukrepali.

Medtem, ko iščete odgovor
na to vprašanje, vam bom dal brco v rit.

Doma na polici mi leži knjiga že tri leta.

Na platnici piše nekaj tako dobrega,
da knjige nisem nikdar prebral,

ker mislim, da v njej ne more biti
več modrosti, kot je je na platnici sami.

Na platnici piše: »Čustvo
brez akcije je poguba za dušo.«

Nočem biti zatežen star foter
na stara leta,

ker nisem naredil nekaj,
ko sem imel za to čas.

Upam, da tudi vi ne boste,

zato ker imamo tega kadra
v Sloveniji že vrh glave.

Zato ne čakajte na druge, da kaj naredijo,

pojdite sami v akcijo in poskrbite,
da se boste pri tem imeli fajn.

Hvala!

(Aplavz)

Na zdravje!