Genialnost zemljevida londonske podzemne železnice

Legenda oblikovanja Michael Bierut nam pove zgodbo o naključnem uspehu enega izmed najbolj znanih zemljevidov na svetu - zemljevidu londonske podzemne železnice.

Zgodovina civilizacije je,
na nek način, zgodovina zemljevidov:

Kako smo prišli
do razumevanja sveta okoli nas?

Eden izmed najbolj znanih zemljevidov
deluje, ker v resnici sploh ni zemljevid.

[Mala stvar. Velika ideja.]

Michael Bierut o zemljevidu
londonske podzemne

Londonska podzemna je nastala leta 1908,

ko se je združilo 8 različnih železnic

in ustvarilo enoten sistem.

Potrebovali so zemljevid,
ki bi predstavljal sistem,

da bi ljudje vedeli, s čim se peljati.

Zemljevid, ki so ga naredili,
je bil zapleten.

Lahko vidite vodo, drevesa in parke -

in postaje so bile stisnjene skupaj,
v sredini zemljevida,

in na periferiji so bile
nekatere izven zemljevida.

Zemljevid je bil geografsko ustrezen,
a ne preveč uporaben.

Tu vstopi Harry Beck.

Harry Beck je bil 29-letni
strojnik in načrtovalec

in je občasno delal
za londonsko podzemno železnico.

In imel je uvid,

da ljudi, ki se vozijo z vlaki pod zemljo,

ne zanima, kaj se dogaja zgoraj.

Želijo priti od postaje do postaje -

"Kje vstopim? Kje izstopim?"

Pomemben je sistem in ne geografija.

Vzel je to zapleteno špagetasto zmešnjavo

in jo poenostavil.

Linije gredo samo v tri smeri:

horizontalno, vertikalno
ali pa pod kotom 45 stopinj

Prav tako je enakomerno
razmaknil postaje;

in barvo vsake postaje
prilagodil barvi linije

in vse popravil,
tako da to ni več zemljevid.

To je diagram,

kot tokokrog,

samo da ta tokokrog niso žice,
ki povezujejo elektrone,

so tuneli z vlaki, ki ljudi
premikajo iz kraja v kraj.

Leta 1933 se je Podzemna končno odločila,
da preizkusi Harry Beckov zemljevid.

Podzemna je poskusno izdala
tisoč zemljevidov, žepne velikosti.

Pošli so v eni uri.

Ugotovili so, da so na dobri poti,
jih natisnili še 750.000,

in to je zemljevid, ki ga vidite danes.

Beckov dizajn je postal osnova

za to, kako danes
gledamo zemljevide železnic.

Tokio, Pariz, Berlin, Sao Paulo,
Sydney, Washington D.C. -

vsi so pretvorili zapleteno geografijo

v točno geometrijo.

Vsi uporabljajo različne barve,
da razlikujejo med linijami,

vsi uporabljajo preproste simbole,
da med sabo ločijo različne tipe postaj.

Dozdevno so vsi del skupnega jezika.

Stavim, da Harry ne bi vedel,
kaj je uporabniški vmesnik,

a točno to je zasnoval,

in res je vzel ta izziv
in ga razdelil na tri principe,

ki jih po moje lahko uporabimo
pri vsakem problemu v dizajnu.

Prvi je fokus.

Fokusiraj se na to, za koga to počneš.

Drugi princip je preprostost.

Kaj je najkrajši način za predstavitev?

In zadnja stvar je:

Misli prek disciplin.

Kdo bi si mislil,
da bo elektroinženir tisti,

ki bo imel v rokah ključ,

za razrešitev enega izmed takrat
najbolj zapletenih sistemov na svetu -

vse se je začelo z enim moškim
s svinčnikom in idejo.