Nigel Marsh: Kako uravnotežiti delo in življenje

Ravnotežje med delom in življenjem, pravi Nigel Marsh, je preveč pomembno, da bi ga prepustili rokam svojega delodajalca. Na TEDxSydney, Marsh predstavlja idealen dan, s pravo mero časa, posvečenega družini, sebi in produktivnosti - in ponuja nekaj vzpodbujajočih načinov, kako to doseči.

Mislil sem začeti tako,

da bi vas prosil za nekaj preprostega.

Prosil bi vas, da vsi

za trenutek obstanete,

vi nesrečni slabotneži,

in analizirate svoj beden obstoj.

(smeh)

To je bil nasvet,

ki ga je sv. Benedikt dal svojim precej vznemirjenim privržencem

v petem stoletju.

To je bil nasvet, ki sem se ga odločil slediti,

ko sem dopolnil 40 let.

Do takrat sem bil klasičen korporacijski bojevnik -

jedel sem preveč, pil sem preveč,

preveč sem delal

in zanemarjal družino.

Odločil sem se, da poskusim

spremeniti svoje življenje.

Konkretneje, odločil sem se,

da poskusim rešiti mučen problem

ravnotežja med delom in življenjem.

Izstopil sem iz delovne sile

in preživel leto dni doma

z mojo ženi in s štirimi otroki.

Vse kar sem se naučil o ravnotežju med delom

in življenjem v tem letu

je bilo to, da je dokaj preprosto

uravnotežiti delo in življenje,

ko nisem imel dela.

(smeh)

Nič kaj uporabna veščina,

posebej ko zmanjka denarja.

Tako sem šel spet v službo,

in posvetil sedem let

boju, preučevanju

in pisanju o ravnotežju med delom in življenjem.

Prišel sem do štirih ugotovitev,

ki bi jih danes želel deliti z vami.

Prva je ta, če želi

družba doseči kakšen napredek pri temu vprašanju,

rabimo iskreno debato.

Problem pa je,

da mnogo ljudi govori veliko neumnosti

o ravnotežju med delom in življenjem.

Vse te diskusije o fleksibilnem času,

ali modno sproščenih petkih,

ali očetovskem dopustu,

služijo le maskiranju primarnega problema,

ki je,

da nekatere službe in karierne izbire

nikakor ne omogočajo

vsakodnevnega posvečanja

polne pozornosti

vaši mladi družini.

Prvi korak k reševanju kateregakoli problema

je zavedanje realne situacije v kateri ste.

In realnost današnje družbe v kateri živimo

je takšna, da obstaja tisoče in tisoče

ljudi okoli nas,

ki živijo v tihem, a kričečem obupu,

v katerem delajo dolge, naporne ure

v službah, ki jih sovražijo,

da si potem lahko kupujejo stvari, ki ji ne rabijo,

da bi naredili vtis na ljudi, ki jih ne marajo.

(smeh)

(aplavz)

Moje mnenje je, da se petkov odhod na delo v kavbojkah in majici

v resnici ne dotika bistva problema.

(smeh)

Drugo odkritje, ki bi ga rad delil,

je to da, se moramo soočiti z resnico,

ki je, da vlade in korporacije

ne bodo rešile tega problema namesto nas.

Moramo prenehati gledati navzven;

mi kot posamezniki

moramo prevzeti kontrolo in odgovornost

za način življenja, ki si ga želimo živeti.

Če ne boste sami kreirali svojega življenja,

ga bo namesto vas nekdo drug

in mogoče vam ne bo ravno všeč

njihova ideja o ravnotežju.

Zelo je pomembno -

tega ni na internetu, kajne ... dobil bom odpoved -

zelo je pomembno,

da nikoli ne prepustite kvalitete vašega življenja

v roke komercialnim korporacijam.

Ne govorim samo o slabih podjetjih -

klavnicah človeških duš, kot jih poimenujem.

(smeh)

Govorim o vseh podjetjih.

Kajti komercialna podjetja

so oblikovana tako,

da vzamejo od vas toliko

kolikor lahko.

To je v njihovi naravi, v njihovem DNK,

to je tisto kar delajo

celo dobra podjetja z dobrimi nameni.

Po eni strani

je dati otroke v skrbništvo na delovnem mestu

čudovito in razsvetljujoče.

Po drugi strani, pa je to nočna mora,

ker to pomeni, da preživiš več časa v prekleti pisarni.

Moramo biti odgovorni

za oblikovanje in uveljavljanje

svojih okvirov, ki si jih želimo v življenju.

Tretja ugotovitev je,

da moramo biti previdni

kateri časovni termin izberemo,

na podlagi katerega ocenjujemo naše ravnotežje.

Preden sem šel nazaj v službo,

po letu dni doma,

sem se usedel

in zapisal

natančen, postopen opis

svojega idealno uravnoteženega dneva

po katerem sem hrepenel.

Bil je takšen:

Zbuditi se spočit

po dobro prespani noči.

Seksati.

Sprehoditi psa.

Pozajtrkovati s svojo ženo in otroki.

Spet seksati.

(smeh)

Odpeljati otroke v šolo na poti v službo.

Delati tri ure.

Športati s prijateljem v času kosila.

Spet delati tri ure.

Srečati se s prijatelji v lokalu na večerni pijači.

Odpeljati se domov na večerjo

z mojo ženo in otroki.

Meditirati pol ure.

Seksati.

Sprehoditi psa. Spet seksati.

Iti spat.

(aplavz)

Kolikokrat mislite, da imam takšen dan?

(smeh)

Moramo biti realistični.

Ne moremo vsega narediti v enem dnevu.

Moramo razširiti časovni okvir,

na podlagi katerega ocenjujemo uravnoteženost našega življenja,

vendar ga moramo razširiti,

ne da bi se pri tem ujeli v past:

"Imel bom takšno življenje, ko se upokojim,

ko se moji otroci odselijo,

ko se z žena ločiva, ko me zdravje zapusti,

ko ne bom imel več nobenega prijatelja ali hobija."

(smeh)

Dan je prekratek, ko se bom upokojil, bo predolg.

Tukaj mora biti srednja pot.

Četrta ugotovitev:

K uravnoteženosti moramo pristopiti

na uravnotežen način.

Prejšnje leto me je obiskala prijateljica -

ne bo mi zamerila, če povem to zgodbo - prijateljica me je obiskala prejšnje leto

in rekla: "Nigel, prebrala sem tvojo knjigo.

In ugotovila, da je moje življenje popolnoma neuravnoteženo.

Popolnoma je podrejeno delu.

V službi sem 10 ur na dan, vozim se dve uri na dan.

Vse moje zveze so propadle.

Nič več ni ostalo v mojem življenju,

razen moje službe.

Tako sem se odločila, da zagrabim in uredim stvari.

Vpisala sem se na vadbo."

(smeh)

Ne želim se posmehovati,

ampak biti 10 urna pisarniška miška v kondiciji

ni uravnoteženost, ampak biti v boljši kondiciji.

(smeh)

Kakorkoli že je fizična vadba lahko prijetna,

so tukaj tudi druge plati življenja.

Intelektualna plat, čustvena plat,

tukaj je tudi duhovna plat.

Da imamo uravnoteženo življenje,

verjamem, da se moramo posvetiti

vsem tem platem -

ne le narediti 50 trebušnjakov.

To je lahko težko.

Ljudje pravijo: "Prekleto prijatelj, nimam časa, da postanem fit;

ti želiš, da grem v cerkev in pokličem svojo mater."

In jaz razumem.

Resnično razumem, da je to lahko težko.

Ampak, pred nekaj leti se mi je zgodilo nekaj,

kar mi je dalo nov pogled.

Moja žena, ki je sedaj nekje v občinstvu,

me je poklicala iz pisarne

in rekla: "Nigel, danes moraš ti iti iskat najinega najmlajšega sina",

Harry "iz šole".

Ker ona je morala biti tisti večer nekje drugje z ostalimi tremi otroki.

Tako sem tistega popoldneva odšel eno uro prej iz službe

in pred šolskimi vrati pobral Harrya.

Sprehodila sva se do krajevnega parka,

se zabavala na gugalnicah in se šla neke smešne igrice.

Nato sva odšla v lokalni bar na hribu,

skupaj jedla pico in pila čaj,

se sprehodila po hribu navzdol proti domu,

nato sem ga skopal

in ga oblekel v njegovo Batman pižamo.

Nato sem mu prebral odlomek

iz knjige Roalda Dahla "James in velikanska breskev".

Nato sem ga polegel v posteljo, pokril,

poljubil na čelo in rekel: "Lahko noč, prijatelj",

ter odšel iz njegove sobe.

Ko sem odhajal iz njegove sobe,

mi je rekel: "Oče?", odvrnil sem: "Da, prijatelj?"

Rekel je: "Oče, to je bil najboljši dan

v celem mojem življenju."

Nič nisem naredil -

nisem ga peljal v Disney World ali mu kupil Playstation.

Moja poanta je,

da male stvari štejejo.

Imeti bolj uravnoteženo življenje

ne pomeni dramatičnih preobratov v vašem življenju.

Z najmanjšim vlaganjem

na prava mesta

lahko radikalno spremenite kvaliteto vaših odnosov

in kvaliteto vašega življenja.

Še več, mislim,

da to lahko spremeni družbo.

Ker, če to stori dovolj ljudi,

lahko spremenimo družbeno definicijo uspeha,

daleč od bebavega družbenega koncepta,

da je zmagovalec tisti, ki umre z največ denarja,

v bolj premišljeno in uravnoteženo definicijo,

ki daje pomen izpopolnjenemu življenju.

In to, mislim, da je

ideja, ki jo je vredno širiti.

(aplavz)