-
Title:
Za vzgojo pogumnih deklic, spodbujajte avanturo
-
Description:
Pogumna dekleta rolkajo, plezajo po drevesih, se plazijo, padajo, podrgnejo kolena in se takoj poberejo - in zrastejo v pogumne ženske. Spoznajte kako zanetiti malo produktivnega tveganja in vzgojiti samozavestna dekleta z zgodbami in nasveti ki jih pripoveduje gasilka, jadralna padalka in vsesplošna avanturistka Caroline Paul.
-
Speaker:
Caroline Paul
-
Ko sem bila otrok, sem bila obsedena
z Guinnessovo knjigo rekordov,
-
in resnično sem tudi sama
želela postaviti rekord.
-
Obstajal je samo en majhen problem:
-
imela nisem absolutno nobenega talenta.
-
Zato sem se odločila
postaviti rekord v nečem,
-
kar ni zahtevalo popolnoma nobene veščine.
-
Odločila sem se, da postavim rekord
-
v plazenju.
-
-
Takrat je rekord znašal 20km,
¶
-
in to se mi je zdelo čisto izvedljivo.
-
-
Rekrutirala sem prijateljico Anne
¶
-
in skupaj sva se odločili,
da nama niti ni treba trenirati.
-
-
Na dan najinega poskusa
¶
-
podiranja rekorda sva na svoje
srečne kavbojke nalepili filc
-
in se odpravili,
-
in že takoj so se pojavile težave,
-
ker se je denim drgnil on najino kožo
-
in se začel cefrati,
-
in najina kolena so bila kmalu oguljena.
-
Po nekaj urah
-
je začelo deževati.
-
Potem je Anne odstopila.
-
Potem je postalo temno.
-
Torej, sedaj so moja kolena
krvavela skozi moje kavbojke,
-
in imela sem privide zaradi hladu
-
in bolečine in monotonije.
-
In če vam poizkusim pričarati
občutek trpljenja, ki sem ga prestajala,
-
prvi krog okoli šolske proge
sem naredila v desetih minutah.
-
Za zadnjega sem potrebovala
skoraj pol ure.
-
Po dvanajstih urah plazenja,
¶
-
sem se ustavila,
-
in preplazila sem 13,5 km.
-
Torej nisem uspela podreti
20 km dolgega rekorda.
-
Veliko let sem mislila, da je to
zgodba o popolnem polomu,
¶
-
ampak danes na to gledam drugače,
-
ker ko sem poizkušala
postaviti svetovni rekord,
-
sem delala tri stvari,
-
podajala sem se izven
svoje cone udobja,
-
uporabila sem svojo trmo,
-
in našla sem zaupanje vase
-
in svoje odločitve.
-
Takrat tega nisem vedela,
-
ampak to niso lastnosti neuspeha.
-
To so lastnosti poguma.
-
Leta 1989, pri starosti 26 let,
¶
-
sem postala gasilka v San Franciscu,
-
in bila sem petnajsta ženska
v oddelku s 1500 moškimi.
-
-
Lahko si predstavljate, ko sem prišla,
¶
-
jih je veliko dvomilo, da bom
lahko opravljala službo.
-
Čeprav sem bila 178 cm visoka,
70 kilogramov težka akademska veslačica,
-
in nekdo, ki lahko prenese
12 ur neznosne bolečine v kolenih -
-
-
sem vedela, da moram svojo moč
in pripravljenost še dokazati.
¶
-
Nekega dne smo dobili klic za požar,
¶
-
in seveda, ko je naš avto prispel,
-
se je iz hiše v ulici že valil črn dim.
-
Delala sem z velikim možakom
po imenu Skip,
-
on je bil na ročki, jaz pa takoj za njim,
-
in bil je tipičen požar.
-
Bilo je polno dima, bilo je vroče,
-
in kar naenkrat
-
je prišlo do eksplozije.
-
Mene in Skipa je odneslo nazaj,
-
mojo masko je izbilo na stran,
-
obstala sva v trenutku zmedenosti.
-
In potem sem se pobrala,
-
zagrabila ročko,
-
in naredila, kar bi
moral narediti vsak gasilec:
-
Pognala sem se naprej,
-
odprla vodo
-
in se sama borila z ognjem.
-
Eksplozijo je povzročil grelnik vode,
-
tako da nihče ni bil poškodovan,
in konec koncev ni bilo, ne vem kaj,
-
ampak kasneje je Skip
prišel do mene in rekel:
-
"Dobro opravljeno, Caroline,"
-
s tem presenečenim glasom.
-
-
Bila sem zmedena, ker požar
ni bil fizično zahteven,
¶
-
zakaj me je potem gledal tako presenečeno?
-
In potem mi je postalo jasno:
-
Skip, ki je bil mimogrede res super fant,
-
in odličen gasilec,
-
ne samo, da je mislil, da
ženske ne morejo biti močne,
-
mislil je tudi, da ne morejo biti pogumne.
-
In ni bil edini.
-
Prijatelji, znanci in tujci,
-
moški in ženske skozi celotno mojo kariero
-
so me venomer spraševali:
-
"Caroline, ves ta ogenj, vsa ta nevarnost,
-
se nič ne bojiš?"
-
Odkrito povedano, nikoli nisem slišala,
da bi kdo to vprašal moškega gasilca.
-
In postala sem zvedava.
-
Zakaj se od žensk ne pričakuje poguma?
-
No, odgovor se je pojavil,
¶
-
ko mi je prijateljica zaupala,
-
da je njena hčerka ena velika boječka,
-
in tako sem začela opažati,
-
in da, njena hči je bila prestrašena,
-
vendar še huje,
njena starša sta bila prestrašena.
-
Večina izrečenega, ko je bila zunaj,
se je začelo z:
-
"Bodi previdna", "Pazi" ali "Ne."
-
Moja prijatelja nista bila slaba starša.
-
Delala sta samo tisto,
kar počne večina staršev,
-
veliko večkrat opozarjajo svojo hčerke,
kot opozarjajo svoje sinove.
-
Narejena je bila študija, ki je, ironično,
vključevala gasilski drog na igrišču,
¶
-
v kateri so raziskovalci ugotovili, da
bodo deklice zelo verjetno opozorjene
-
s strani tako mam kot očetov
na nevarnosti uporabe droga,
-
in če so si deklice vseeno želele
igrati na gasilskem drogu,
-
je bilo zelo verjetno,
da ji bo starš pri tem pomagal.
-
Kaj pa fantki?
-
Spodbujali so jih, naj se igrajo na drogu,
-
kljub strahu, ki so ga morda imeli,
-
in pogosto so starši ponudili nasvet,
kako naj ga samostojno uporabljajo.
-
Kakšno sporočilo to pošilja
fantom in dekletom?
-
No, da so dekleta krhka
in bolj potrebujejo pomoč,
-
in da fantje lahko in morajo obvladovati
težke naloge brez pomoči.
-
Sporoča, da naj bodo dekleta boječa
-
in naj bodo fantje pogumni.
-
Ironija je, da so pri tej starosti
¶
-
deklice in fantje fizično precej podobni.
-
Pravzaprav, deklice so pogosto
močnejše do pubertete,
-
in bolj zrele.
-
In vendar se mi odrasli vedemo,
-
kot da so deklice bolj krhke
-
in bolj potrebne pomoči,
-
in niso tako sposobne.
-
To je sporočilo, ki smo ga
dobili kot otroci,
-
in to je sporočilo, ki nas
popolnoma prežema, ko odraščamo.
-
Me ženske mu verjamemo,
moški mu verjamejo,
-
in veste kaj?
-
Ko postanemo starši,
ga prenesemo na naše otroke,
-
in tako gre naprej.
-
Tako, sedaj sem imela svoj odgovor.
¶
-
Zaradi tega se od žensk, tudi gasilk,
-
pričakuje, da jih bo strah.
-
Zaradi tega ženske tudi pogosto je strah.
-
Vem, da mi nekateri ne boste verjeli,
ko vam bom to povedala,
¶
-
ampak jaz ne nasprotujem strahu.
-
Vem, da je pomembno čustvo,
in skrbi, da smo varni.
-
Problem nastane, ko strah postane
primarni odziv,
-
ki ga učimo in spodbujamo pri dekletih,
-
ko se soočijo z nečim izven
njihove cone udobja.
-
Veliko let sem bila jadralna padalka -
¶
-
-
in jadralno padalo je samo vrsta padala
¶
-
in leti zelo dobro,
-
ampak zavedam se, da se
marsikomu zdi kot kakšna rjuha
-
s pritrjenimi vrvicami.
-
-
Veliko časa sem preživela na vrhovih gora,
¶
-
napihovala to rjuho,
-
se pognala po klancu in letela.
-
In vem, kaj si mislite.
-
Mislite, Caroline,
malo strahu ti ne bi škodilo.
-
In prav imate, res mi ne bi.
-
Zagotavljam vam, občutila sem strah.
-
Ampak na tem vrhu gore,
-
čakajoča na ravno pravi veter,
-
sem občutila tudi veliko drugega:
-
navdušenje, samozavest.
-
Vedela sem, da sem dobra pilotka.
-
Vedela sem, da so pogoji dobri,
drugače ne bi bila tam.
-
Vedela sem, kako super bo leteti
stotine metrov nad tlemi.
-
Ja, strah je bil prisoten,
-
vendar sem ga dobro pogledala,
-
ocenila, koliko je dejansko pomemben
-
in ga potem pospravila kamor sodi,
-
ki je bil večkrat kot ne
-
za mojim navdušenjem, mojim pričakovanjem
-
in mojo samozavestjo.
-
Torej, nimam nič proti strahu.
-
Jaz sem samo za pogum.
-
Ne pravim, da bi vaše deklice
morale postati gasilke,
¶
-
ali da bi morale postati jadralne padalke,
-
pravim, da naše deklice vzgajamo,
da bodo pohlevne, celo nebogljene,
-
in začne se, ko jih opozarjamo
o fizičnem tveganju.
-
Strah, ki se ga naučimo,
in izkušnje, ki se jih ne,
-
ostanejo z nami, ko postanemo ženske
-
in se prelevi v vse te stvari, s katerimi
se soočamo in se jih poizkušamo otresti:
-
naše oklevanje pri izražanju mnenja,
-
naše priklanjanje, da bi nas imeli radi
-
in naše pomanjkanje samozavesti
pri sprejemanju odločitev.
-
Kako torej postanemo pogumne?
¶
-
Imam dobro novico.
-
Poguma se lahko naučimo,
-
in kot vsako naučeno stvar,
-
ga je potrebno vaditi.
-
Najprej,
-
moramo globoko zajeti zrak
-
in spodbujati naša dekleta,
-
naj rolkajo, plezajo po drevesih
-
se zvirajo po tistem
gasilskem drogu na igrišču.
-
To je počela moja mama.
-
Takrat tega ni vedela,
-
ampak raziskovalci imajo ime za to.
-
Temu pravijo tvegana igra,
-
in študije kažejo, da je tvegana igra
zelo pomembna za otroke, vse otroke,
-
ker uči ocenjevanje nevarnosti,
-
uči zakasnjeno nagrajevanje,
-
uči vztrajnost,
-
uči samozavest.
-
Z drugimi besedami,
-
ko gredo otroci ven in vadijo pogum,
-
se naučijo pomembne življenjske nauke.
-
Drugič, zavestno moramo prenehati
opozarjati naše deklice.
¶
-
Pazite, ko naslednjič rečete:
-
"Pazi, poškodovala se boš,"
-
ali: "Ne počni tega, nevarno je."
-
In zapomnite si,
da ji pogosto s tem govorite,
-
da se ne bi smela boriti,
-
da pravzaprav ni dovolj dobra,
-
da bi jo moralo biti strah.
-
-
tudi me ženske moramo začeti vaditi pogum.
-
Ne moremo naučiti svojih deklet,
dokler ne naučimo sebe.
-
Zato je tu še ena stvar:
-
strah in navdušenje
-
občutimo zelo podobno -
-
tresoče roke, povišan utrip srca,
-
živčna napetost,
-
in upam staviti, da je veliko od vas
-
nazadnje, ko ste mislile,
da se boste zgrudile od strahu,
-
večinoma čutilo vznemirjenje,
-
in sedaj ste zamudile priložnost.
-
Torej vadite.
-
In medtem ko naj bi šle
punce ven in se učile poguma,
-
mi je jasno, da odrasli nočejo voziti
hoverbordov in plezati po drevesih,
-
zato bi morali mi vsi vaditi
-
doma, v pisarni
-
in celo prav tukaj, zbrati pogum
-
in ogovoriti nekoga, ki ga res občudujete.
-
In končno, ko je vaše dekle recimo
¶
-
na kolesu na vrhu strmega klanca,
-
kjer vztraja, da jo je preveč strah,
da bi se spustila,
-
ji pomagajte, da bo našla svoj pogum.
-
Na koncu je klanec
mogoče res preveč strm,
-
ampak do tega spoznanja bo prišla
skozi pogum in ne strah.
-
Ker ne gre za strm klanec pred njo.
-
Gre za življenje pred njo
-
in da ima orodja,
-
da ga obvlada in oceni vsa tveganja,
-
pred katerimi je ne moremo obvarovati,
-
vse izzive, pri katerih ji
ne bomo mogli pomagati,
-
vse, kar dekleta tu
-
in okoli sveta
-
doživijo v prihodnosti.
-
-
današnji svetovni rekord v plazenju -
-
-
-
in res bi bila vesela,
če bi ga dekle podrlo.
-
English [en]
Catalan [ca]
Greek [el]
Kazakh [kk]