Danes sem tu, da vam pokažem fotografije plemena Lakota. Morda ste že slišali za Lakoto, ali vsaj za večjo skupino plemen, imenovano Sioux. Lakota so eno izmed mnogih plemen, pregnanih z njihove zemlje kot zaporniki v vojna taborišča, zdaj imenovana rezervati. Rezervat Pine Ridge, tema današnje predstavitve, stoji približno 120 kilometrov jugovzhodno od Črnih hribov v Južni Dakoti. Včasih mu pravijo tudi Taborišče vojnih ujetnikov številka 334, in tu sedaj živijo Lakota. Če je kdo od vas že slišal za AIM gibanje ameriških Indijancev, ali za Russell Meansa, ali za Leonard Peltier-ja, ali za obračun pri Oglali, potem veste, da je Pine Ridge točka nič za probleme staroslecev ZDA. Prosili so me, naj danes nekaj povem o mojem odnosu z Lakoto, in to je zame zelo težko. Ker, če niste opazili barve moje kože, bel sem, in to je velika ovira v rezervatih. Videli boste veliko ljudi na fotografijah, z njimi smo se zelo zbližali, sprejeli so me kot del družine. Kličejo me "brat" in "stric" in v petih letih so me povabili znova in znova. Ampak na Pine Ridge-u, bom vedno to, čemur pravijo "wasichu," in "wasichu" je beseda Lakote ki pomeni "ne-Indijanec," ampak druga verzija te besede pomeni "tisti, ki zase vzame najboljše meso." In na to bi se rad osredotočil-- tisti, ki vzame najboljši del mesa. Pomeni pohlepen. Poglejte po avditoriju. Smo na privatni šoli ameriškega zahoda, sedimo na žametnih rdečih stolih, z denarjem v žepu. In če pogledamo naša življenja, smo zares vzeli najboljši del mesa. Poglejmo si zbirko fotografij ljudi, ki so izgubili, da smo mi lahko pridobili, in vedite, da ko vidite obraze teh ljudi, da to niso samo slike Lakote; predstavljajo vse staroselce. Na tem papirju je zgodovina, kot sem se je naučil od mojih Lakota prijateljev in družine. To je časovnica sklenjenih sporazumov, prekršenih sporazumov in masakrov, zamaskiranih v boje. Začel bom v letu 1824. Kar je znano kot Urad za indijanske zadeve, je bilo ustanovljeno znotraj Vojnega oddelka, in s tem zastavilo zgodnji agresivni ton naših ravnanj z ameriškimi staroselci. 1851: Sklenjen je prvi sporazum pri Fort Laramie, ki jasno označuje meje naroda Lakota. Glede na sporazum, je bila to samostojna država. Če bi se držali mej v tem sporazumu-- in obstaja pravna podlaga, zaradi katere bi se morali-- bi ZDA danes izgledala takole. 10 let kasneje je Zakon o dodelitvi zemlje, ki ga podpisal predsednik Lincoln, sprostil poplavo belih priseljencev v dežele staroselcev. 1863: Vstaja Santee Siouxov v Minnesoti se konča z obešenjem 38 moških plemena Sioux, največja množična usmrtitev v zgodovini ZDA. Usmrtitev je naročil predsednik Lincoln samo dva dni po tem, ko je podpisal Proklamacijo o emancipaciji. 1866: začetek gradnje transkontinentalne železnice -- novo obdobje. Zemljo smo prilagodili potem in tirom, po bližnjici skozi srce ozemlja Lakote. Za sporazume nam ni bilo več mar. Zato so tri plemena, ki jih je vodil poglavar Rdeči oblak, napadla in mnogokrat premagala vojsko ZDA. Naj ponovim. Lakota so premagali vojsko ZDA. 1868: drugi sporazum pri Fort Laramie jasno zagotavlja samostojnost velikega Sioux naroda in lastništvo Lakote nad svetimi Črnimi hribi. Vlada obljublja zemljo in pravico do lova v sosednjih državah Obljubimo, da bo dežela Powder River od sedaj naprej zaprta za vse belce. Sporazum se je zdel kot popolna zmaga za Rdeči oblak in pleme Sioux. Pravzaprav, je to edina vojna v ameriški zgodovini, kjer je vlada izpogajala mir s priznanjem vseh sovražnikovih zahtev. 1869: Dokončali so transkontinentalno železnico. Prinesla je, med drugim, veliko število lovcev, ki so pričeli s pobijanjem bizonov za veleprodajo, in s tem uničili vir hrane, obleke in zavetja za Siouxe. 1871: Zakon o Indijanski prilastitvi naredi vse Indijance varovance vlade. Dodatno je vojska izdala ukaze prepovedi zapuščanja rezervatov za zahodne Indijance. Vsi zahodni indijanci v tem času so bili zdaj vojni ujetniki. Prav tako leta 1871: končal se je čas sklepanja sporazumov. Problem sporazumov je, da dovoljujejo plemenom obstoj kot samostojni narod, tega pa ne moremo imeti. Imeli smo načrte. 1874: General George Custer je oznanil odkritje zlata na območju Lakote, bolj natančno v Črnih hribih. Te novice so prinesle priliv belih priseljencev na ozemlje Lakote. Custer je predlagal kongresu, naj najde način, da končajo sporazum z Lakoto, kakor hitro je mogoče. 1875: Vojna z Lakoto se začne zaradi kršitve sporazuma pri Fort Laramie. 1876: 26. julija, na poti na napad na Lakotsko vas, je bila Custerjeva 7. konjenica premagana pri bitki pri Malem Velikem rogu. 1877: Veliki Lakotski bojevnik in poglavar imenovan Nori konj se je predal pri Utrdbi Robinson. Kasneje je bil ubit v priporu. Leta 1877 smo prav tako našli način da zaobidemo sporazume Fort Laramie. Nov sporazum so predstavili poglavarjem Sioux in njihovim vodjem pod kampanjo, znano kot "prodaj ali stradaj". Podpišite papirje, ali pa ne bo hrane za vaše pleme. Samo 10 odstotkov moške populacije je podpisalo. Sporazum Fort Laramie je zahteval vsaj tri četrine plemena za odpis zemlje. Ta člen smo očitno ignorirali. 1887: Zakon Dawes. Skupno lastništvo rezervatov se konča. Rezervati so razkosani v 65 hektarjev velike kose in razdeljeni posameznim indijancem z odpisanim presežkom. Plemena so izgubila milijone hektarov. Ameriške sanje o individualnem latništvu zemlje so se izkazale za premeten način razdelitve rezervatov, dokler ni ostalo nič. Ta poteza je uničila rezervate, omogočila je nadaljno razdelitev in prodajo z vsako naslednjo generacijo. Večina ostale zemlje in veliko parcel znotraj meja rezervata so sedaj v rokah belih lastnikov rančov. Ponovno gre najboljši del zemlje wasichuju. 1890, datum, za katerega verjamem, da je najpomembnejši v tej predstavitvi. To je leto pokola pri Ranjenem kolenu. 29. decembra so vojaki ZDA obkolili tabor Sioux pri zalivu Ranjeno koleno. in poklali poglavarja Big Foot-a in 300 vojnih ujetnikov z uporabo novega, hitro-strelnega orožja, ki je streljalo granate, imenovanega top Hotchkiss. Za to, tako imenovano "bitko", je bilo 20 kongresnih častnih Medalj za hrabrost dodeljenih 7. konjenici. Do današnjega dne je to največje število Častnih medalj, ki so bile kdajkoli podeljene za eno samo bitko. Več Častnih medalj je bilo podeljenih za pokol žensk in otrok, kot za katerokoli bitko v prvi svetovni vojni, drugi svetovni vojni, Koreji, Vietnamu, Iraku ali Afganistanu. Pokol pri Ranjenem kolenu predstavlja konec vojn z Indijanci. Kadarkoli obiščem mesto množičnega groba pri Ranjenem kolenu, ga vidim ne samo kot grob za Lakoto ali za Siouxe, ampak kot grob za vse staroselce. Sveti mož, Črni los, je rekel, "Takrat nisem vedel, kaj vse se je končalo. Ko sedaj gledam nazaj, na svoja stara leta, lahko še vedno vidim poklane ženske in otroke, kako ležijo na kupih in razsejani, po vsej krivi soteski, tako živo, kot sem jih videl z mladimi očmi. In vidim, da je takrat v krvavem blatu umrlo še nekaj drugega in je bilo pokopano v viharju: Sanje ljudi so umrle tam, in te sanje so bile prelepe." S tem dogodkom se je začelo novo obdobje ameriških staroselcev. Vse se lahko meri pred Ranjenim kolenom in po njem. Ker je v tistem trenutku, s prsti na sprožilcih Hotchkiss topov, vlada ZDA odkrito razglasila svoje stališče do pravic staroselcev. Naveličani so bili sporazumov. Naveličani so bili svetih hribov. Naveličani so bili plesa duhov. In naveličani so bili vseh nevšečnosti s Siouxi. Zato so ven privlekli topove. "Bi zdaj rad bil Indijanec?" so rekli, s prstom na sprožilcu. 1900: Populacija Ameriških Indijancev je dosegla najnižjo točko-- manj kot 250 000, v primerjavi z osmimi milijoni leta 1492. Previjmo naprej. 1980: O najdaljšem sodnem primeru v zgodovini ZDA, narod Sioux proti ZDA, je razsodilo Vrhovno sodišče ZDA. Sodišče je odločilo, da ko so Siouxe premestili v rezervate, in je bilo sedem milijonov arov njihove zemlje dostopne rudosledcem in naseljevalcem, so bili pogoji drugega sporazuma pri Fort Laramie kršeni. Sodišče je razsodilo, da so bili Črni hribi vzeti ilegalno in da mora biti prvotna cena z obrestmi plačana narodu Sioux. Kot plačilo za Črne hribe je sodišče dodelilo samo 106 milijonov dolarjev narodu Sioux. Siouxi so denar zavrnili z bojnim krikom: "Črni hribi niso naprodaj." 2010: statistični podatki o staroselcih danes, več kot stoletje po pokolu pri Ranjenem Kolenu, odkrivajo zapuščino kolonizacije, prisilne migracije in kršitve sporazmov. Brezposelnost na rezervatu Pine Ridge se giblje med 85 in 90 odstotki. Urad za naselitve ne more zgraditi novih objektov in že obstoječi objekti razpadajo. Mnogi so brez domov, in če imajo dom, so stlačeni v razpadajoče zgradbe, tudi s po petimi družinami. 39 odstotkov domov na Pine Ridge-u nima elektrike. Vsaj 60 odstotkov domov na rezervatu ima črno plesen. Več kot 90 odstotkov populacije živo pod mejo revščine. Pojavljanje tuberkuloze na Pine Ridgeu je približno osemkrat višje kot povprečno v ZDA. Umrljivost novorojenčkov je najvišja na celini, in je približno trikrat višja od povprečja v ZDA. Rak materničnega vratu je petkrat bolj pogost kot je povprečje v ZDA. 70 odstotkov otrok šole ne dokonča. Menjave učiteljev so osemkrat bolj pogoste kot povprečno v ZDA. Pogosto stari starši vzgajajo svoje vnuke, ker jih starši zaradi alkoholizma, nasilja v družini in vsesplošne apatije niso zmožni vzgajati. 50 odstotkov populacije starejše od 40 let ima sladkorno bolezen. Pričakovana življenjska doba za moške je med 46 in 48 let-- približno enaka kot v Afganistanu in Somaliji. Zadnje poglavje vsakega uspešnega genocida je tisto, ko zatiralec lahko dvigne roke in reče, "Moj bog, kaj ti ljudje počnejo sami sebi? Pobijajo drug drugega. Ubijajo sebe, medtem ko jih mi gledamo umirati." Tako smo postali lastniki Združenih držav. To je zapuščina manifesta usode. Zaporniki se še rojevajo v taborišča vojnih ujetnikov dolgo potem, ko stražarjev več ni. To so kosti, ki ostanejo, ko je pobrano najboljše meso. Pred dolgim časom so niz dogodkov začeli ljudje, ki izgledajo kot jaz, wasichu, neučakani, da si vzamejo zemljo in vodo, in zlato v hribih. Ti dogodki so vodili v efekt domin, ki se še ni končal. Čeprav se kot dominantna družba počutimo odmaknjeni od masakra leta 1890, ali od niza prelomljenih sporazumov pred 150 leti, vas moram še vedno vprašati, kako se počutite glede današnjih statistik? Kaj je povezava med temi podobami trpljenja in med zgodovino, ki sem vam jo prebral? in koliko te zgodovine si morate lastiti? Je karkoli od tega zdaj vaša odgovornost? Rekli so mi, da mora obstajati nekaj, kar lahko storimo. Mora biti nek poziv k ukrepanju. Ker predolgo že stojim na robu zadovoljen kot priča, samo fotografiram. Ker se rešitev zdi tako daleč v preteklosti, da bi potreboval časovni stroj, da bi jih dosegel. Trpljenja staroselcev ni enostavno popraviti. Za to se ne morejo zavzeti vsi, kot se zavzamejo za Haiti, ali končanje AIDSa, ali boj proti lakoti. "popravilo", kot bi rekli temu, je morda veliko težje za dominantno družno kot, recimo, ček za 50$ ali cerkveni obisk, da bi prebarvali z grafiti prekrite hiše, ali pa predmestna družina, ki daruje škatlo starih oblačil, ki jih niti več nočejo. Kje smo torej? Skomigamo z rameni v temi? Združene države še naprej vsak dan kršijo pogoje iz let 1851 in 1868 sporazumov Fort Laramie z Lakoto. Moj poziv k dejanjem danes -- moja TED želja -- je tole: Spoštujte sporazume. vrnite Črne Griče. Ni vaša stvar kaj počnejo z njimi. (Aplavz)