-
Pod noč rad z doma jaz zbežim,
-
an soji babi neč ne rečem
-
pred njo se šempjota nardim,
-
navzkrivž jo u betulu utečem
-
pej tam popijem glaž al dva
-
an ka ta treči prou me prime,
-
se svjet numalčk zadondula
-
an zmislim tiste se vandime.
-
Bil takrat jest še junc sem mlad,
-
u glavi neč, u grli suša,
-
sem mel življenje strašno rad,
-
ku usak do čer ga ne poskuša.
-
Cel dan smo bli v vinogradi,
-
an sonce je ku zlodi peklo,
-
s z vinom smo se frišali,
-
po grlu je ku potok teklo.
-
Tam sem jo vidu prvikrat,
-
požirk se je v grlu ustavil,
-
jest lohkor umrou bi tistikrat,
-
jest lohkor bi - ma kej bi pravu,
-
ko se ti taka rječ zgodi,
-
ti glava računirat neha,
-
an slepe ratajo oči,
-
ni več boga, nankar greha.
-
Me je spod čela gledala,
-
an se mi furbasto smejala,
-
pod noč pej k meni je pršla,
-
an če med trte sva zbežala.
-
Ma za povedat kej blo tam je,
-
ku naj človk besede najde,
-
jest use zvezde vidu sem,
-
an tresle, tresle so se brajde.
-
Tako tista noč je lepa bla,
-
ko nikdar pol en prej nobena,
-
ma, ku je pršla, tko je šla,
-
nankar ji ne vem imena.
-
Je nisem vidu nikdar več,
-
e človk obrača, bog obrne,
-
mladost je šla od mene preč,
-
kar cajt uzame, več ne vrne.
-
Sej zdej prou neč mi ne fali,
-
mam en par brajd an kejšnu njivu,
-
mižerje an bolezni ni, an
-
ženu mam še zmerom živo.
-
Ma kadar spijem glaž al dva,
-
an ka ta treči prou me prime,
-
se svjet numalčk zadondula,
-
an zmislim tiste se vandime.
